Mansarde: Razgiban in dobro 
izkoriščen prostor

»Načrtovanje in opremljanje mansardnega stanovanja se z vidika funkcionalnosti ne razlikuje bistveno od načrtovanja običajnega, nam pa oblika mansarde dopušča zasnovo zanimivih rešitev, ki ji dajo poseben čar,« odgovarja Damjana Zaviršek Hudnik. Podobno pravi Petra Zakrajšek, a poudari, da je pristop sicer enak, izhodišča pa so drugačna. »Zasnove interierja mansarde tako kot vsakega drugega se vedno lotimo kot celote, mu damo težo, določimo hrbtenico prostora, ki človeku daje zavetje in občutek varnosti, potem pa funkcionalne sklope gradimo na podlagi zgodbe,« pojasnjuje Zakrajškova. Omenjeno sestavljajo namen prostora, naročnikove navade in želje, seveda pa je odvisno tudi od danosti prostora in same lokacije. Mansarda na morju v stari kamniti hiši bo po slogu zagotovo drugačna kot tista v meščanski hiši sredi Ljubljane. Mansarda zaradi svojih poševnin, poudarja Zakrajškova, ponavadi zahteva temeljit razmislek o tem, kako uporabiti vsak kotiček. Po njenih besedah se namembnost razporedi okrog jedra, ki je visoko in ima stojno višino, druge stvari (na primer shranjevalne površine, predalnike, postelje) pa pomaknemo na robove in z nekim ritmom polic za knjige ali kakšnim predalnikom stenam pod poševnino vdahnemo teksturo in dinamiko, ki prostor poživita in otoplita, dodaja arhitektka.

Oblika volumna mansarde je po besedah Damjane Zaviršek Hudnik odvisna od naklona strehe in kolenčnega zidu, na katerega je postavljeno ostrešje. Pri ogledu neizdelane mansarde, kjer je vidno celotno ostrešje, ki je marsikomu zelo všeč, je treba vedeti, da se nekateri elementi ostrešja (npr. špirovci), ko bo strop dokončan, najverjetneje ne bodo več videli. »Upoštevati je treba, da se bo zaradi namestitve toplotne izolacije, stropne obloge in izdelave tlakov višina prostora precej znižala, v celoti lahko tudi do 40 cm,« dodaja Zaviršek Hudnikova. Pri načrtovanju mansarde je po njenih besedah bistvenega pomena streha oziroma zunanji ovoj stavbe, ki ga je treba pravilno izvesti in dobro izolirati. Nekdaj so mansarde kljub njihovemu privlačnemu videzu veljale za drugorazredno bivališče, ravno zaradi težav s pregrevanjem in zamakanjem. Zdaj to večinoma ne velja več.

Posebno pozornost je po njenih besedah treba nameniti tudi razporeditvi oken oziroma osvetlitvi prostorov, strešna okna je treba umestiti na pravo višino, če želimo poglede iz stanovanja, pravilna mora biti obdelava špalet strešnih oken zaradi pravilnega kroženja zraka. Prav tako je treba paziti, da pri umeščanju vratnih odprtin v prečne stene te dovolj odmaknemo od poševnine, da se vrata lahko normalno odpirajo. Pri prenovi je navadno treba upoštevati obstoječe inštalacije v spodnjih delih objekta. Inštalacije, ki jih vodimo po stropu oziroma strehi, pa je po arhitektkinih besedah treba namestiti tako (na spodnjo stran toplotne izolacije), da ne nastajajo toplotni mostovi.

Naravna in umetna osvetlitev mansarde

Po besedah Zaviršek Hudnikove je pri določanju števila oken treba upoštevati minimalne zahteve o osvetlitvi prostora, to je 20 odstotkov steklenih površin glede na celot­no površino prostora. Nekateri prostori v mansardi lahko dobijo svetlobo le skozi streš­na okna, druge pa je mogoče osvetliti tudi z okni na čelnih stenah. Za dobro počutje so po njenem pomembni tudi pogledi iz notran­josti, zato morajo biti strešna okna vgrajena na primerno višino (ta je od 90 do 100 cm), če želimo videti ven, tudi ko sedimo. Prav tako ne smejo biti previsoko, da jih lahko odpremo brez pomagal.

Po njenih izkušnjah so ljudje velikokrat negotovi pri odločanju za strešna okna, zlasti zaradi strahu pred zamakanjem, in si sprva želijo frčade. »Vendar strešna okna omogočajo veliko boljšo osvetlitev in širše poglede v zunanji prostor, frčade namreč s svojo konstrukcijo omejijo stranske poglede in spustijo v prostor manj svetlobe,« pojasnjuje Zaviršek Hudnikova in dodaja, da so s strokovno vgradnjo strešnih oken tudi težave z zamakanjem le predsodek iz preteklosti.

Umetno osvetlitev je treba po besedah Pet­re Zakrajšek prilagoditi viziji oblikovanja v povezavi s funkcijo. Tako kot v vseh stanovanjih potrebujemo osrednjo osvetlitev, ki označuje poti ter razsvetljuje prostor v celoti, in ambien­talno v obliki stenskih in spuščenih luči. »V mansardi navadno poskusimo pustiti strop odprt, zato klasično vgradno razsvetljavo nadomestimo z reflektorji, ki so lahko nameščeni na tramove, ali jih nanizamo na tanke kovinske palice, ki potekajo vzporedno s tramovi,« pojasnjuje Zakrajškova. Če je mansarda visoka, so zanimiva možnost moderno oblikovani lestenci ali industrijske luči. V mansardnem stanovanju so po njenih besedah zelo pomembne tudi stenske luči, ker lahko nadomestijo vgradne, hkrati osvetljujejo pot in delujejo ambientalno ter še poudarjajo razgibano naravo mansardnega prostora.

Mansarda v večstanovanjski hiši

To dejstvo lepo ponazarja mansardno stanovanje, ki smo si ga ogledali v večstanovanjski hiši iz leta 1946. Opremo so zasnovali v biroju GAO arhitekti. Hiša je bila prvič obnovljena leta 2000, a je bila mansarda še vedno oblečena v lesene stenske obloge in precej temačna. Kakor pravi Zakrajškova, so želeli pokazati sestavljanje volumnov, zato so vlogo sten poudarili z različnimi materiali: »Vhodni del smo povezali v celoto z bivalnim, in sicer s stenskimi lučmi v obliki bakel, ki označijo pot, hkrati pa z eno, postavljeno v prerezu stene, obložene s kamnom, poudarjajo začetek vstopa v glavni del prostora, kot portal.« Znotraj bivalnega prostora so kuhinjo preprosto in funkcionalno oblikovali kot samostojno nišo, nasproti nje pa dnevni prostor ožarili z veliko stensko lučjo na poševnini, ki deluje kot okno. Strop je odprt, tramovi iz naravnega lesa so vidni in osvetljeni z reflektorji, ki svetijo navzdol in navzgor, ter s tem ustvarjajo vtis dvojnega volumna. Razporeditev opreme je po besedah arhitektke prilagojena samemu prostoru in življenjskemu slog tričlanske družine. Mansarda deluje zračno, funkcionalno, moderno in toplo. Osrednji prostor so popleskali v belo barvo, čeprav lastnika pravita, da sta sprva razmišljala o barvah. Prej so namreč živeli v barvno zelo pestrem stanovanju. Poseben pečat daje prostoru stena, oblečena v kamen, v katerega so oblekli tudi obok. V barvi, zeleni, je nizka omarica.

Zanimiva in po besedah lastnice tudi zelo uporabna je rešitev, ki jo je arhitektka pred­lagala za steno pod poševnino v dnevni sobi. Tam so nastale police za knjige in okrasne predmete, a ne iz lesa ali kakšnega podobnega materiala, ampak iz mavčnokartonskih plošč. Tako so steno potegnili v prostor, knjižne police oziroma niše pa delujejo urejeno, kot del ovoja, pa vendar se znotraj tega pojavlja občutek globine in teksture, ki jo ustvarjajo predmeti in knjige.

V kopalnici so pod poševnino umestili pralni stroj, lahko pa bi sem postavili tudi vgrad­no omaro, napol zaprto, napol odprto, in jo uporabljali za shranjevanje brisač ter toaletnih pripomočkov.

Otroška soba še čaka na končno ureditev. Poševnina v otroški sobi je po besedah arhitektke lahko idealen kotiček za oblazinjen igralni kot za otroka. Oblikovan je lahko mehko, udobno in deluje kot prostorček v prostoru. V spalnici so eno steno izkoristili za vgradno omaro, posteljo pa postavili pod poševnino.

»Najbolj funkcionalen način izkoristka prostorov pod poševnino so vgradne omare, ki imajo lahko drsni ali klasični način odpiranja in se zlijejo s steno, tako da zgolj po detajlih odpiral slutimo, kaj se skriva tam,« pojasnjuje Zakrajškova. Skritih omar, namenjenih shranjevanju, je tudi v tej mansardi kar nekaj, ena je v kuhinjskem delu in last­nica pritrdi, da je res uporabna. Še zlasti pa prostore delajo posebne detajli, kot so vgrajene niše, okno nad kuhinjskim pultom in podobno. Po besedah lastnikov ima hiša, ki je stara, svojo dušo, v mansardi pa je ozračje drugačno zaradi visokega odprtega prostora in vidnih tramov. Kakor pravita, sta tu končno zadihala. Kaj pa kakšna slaba plat življenja v mansardi, ju povprašamo. Kljub dobri izolaciji se kar precej ogreje, odgovarjata, a to so rešili s klimatsko napravo. Romantično v mansardi je nežno škrebljanje dežja po streš­nih oknih, a le dokler ne preide v točo, takrat, pripovedujeta, lahko postane malce strašljivo.

V mansardi spalni prostori 
in družinska soba

V enodružinski hiši, ki sta jo načrtovala arhitekta Damjana Zaviršek Hudnik in Robert Mašera, so v mansardi urejeni spalni prostori in družinska soba. V družinski sobi so ohranili večetažni volumen, ki sega do slemena, zaradi tega je prostor na videz še večji in zračnejši. Nasprotje temu so spalnice, ki so manjše in s stropom na višini dveh metrov in pol. V tem delu je prostor urejen v dveh nivojih. Nad spalnicami, tik pod slemenom, je namreč skupna soba za otroke oziroma dodatna igralnica. Dostopna je po strmih stopnicah s podestom.
Ker je hiša prislonjena ob breg, je iz družinske sobe neposreden izhod na travnato površino in majhno leseno teraso. Ob spalnici staršev pa je loža, ki ima lep pogled na kroš­nje dreves.

V mansardnem stanovanju imamo navadno možnost fleksibilnejšega razporejanja prostora, odprt tloris, ki ga dopušča večinoma lesena nosilna konstrukcija ostrešja z nosilnimi lesenimi stebri brez masivnih predelnih sten. Višina daje možnost izkoristka mansarde v dveh ali celo več nivojih. Kakor pravi arhitektka, v podstrešnem stanovanju ni dobro vztrajati pri stališču, da bomo uporabili samo običajno opremo. »Z izdelavo notranje opreme po meri je lahko mansarda mnogo bolje izkoriščena, s pohištvom lahko zapolnimo tako rekoč vsak kotiček,« poudarja sogovornica.

V tej hiši je kuhinja v pritličju, kadar pa je urejena v mansardi, pojasnjuje Zaviršek Hudnikova, pod poševno streho mnogokrat ni mogoča klasična izvedba visečih omaric, zato arhitekti posegajo po nestandardnih rešitvah. Na primer, uporabi se lahko večja globina pulta in tik pod poševnino na pult dodajo omarice z drsnimi steklenimi vratci, ki nadomeščajo viseče omarice.

Prostore tik pod slemenom strehe, tudi če imajo precej nizko višino, je mogoče urediti v galerije ali v kotičke za branje, poslušanje glasbe, igralnico. Predele vzdolž kolenčnega zidu, ki so prenizki, uporabimo za vgradne omare in shranjevalne površine. Tako površine, kjer je normalna stojna višina, ne zapolnimo s preveč pohištva.