Pogovor: Dom je naše ogledalo

Prostor, ki se marsikomu zdi samoumeven, ni zgolj tisto, kar vidimo, prostor doživljamo tudi s sluhom, po vonju, vzdušju. Arhitektki ga opišeta z vsemi čuti, saj prek vseh vpliva na nas, čeprav se tega morda ne zavedamo. Avtorici ob vprašanjih vodita bralca do spoznavanja sebe in tistega, kar si želi, da se bo počutil varno, prijetno, domačno. Branje je pravzaprav potovanje in ustvarjanje prostora po korakih. Tudi nastajanje vodnika je bilo njuno skupno potovanje, na katerem sta spoznavali sebe in druga drugo.

Poseben pečat dajejo vodniku ilustracije Damijana Stepančiča. Kot pravita arhitektki, gre za humorni pristop: »Humor je obračanje perspektive. Želeli sva, da bi bila knjiga sproščena, da bi odvzemala težo resni temi. Kreativnosti se moramo lotiti sproščeni, če želimo dober rezultat.«

Kako sta potovali do svojega doma?

Irena Kirn: Nekako sem že prišla do svojega doma in hkrati še vedno potujem do njega. Otroštvo sem preživela v Kranjski Gori, to je bilo v sedemdesetih letih v idilični alpski vasici. Potem sem veliko prepotovala. V stiku z drugimi ljudmi in kulturami sem spoznavala, kdo smo pravzaprav Slovenci, kakšna je moja družinska kultura, kdo sem jaz. Ko sem si ustvarila družino, sem pri prenovi stanovanja arhitekturni črti dodala ščepec eksotike ter dramatičnosti gledališkega odra in nastal je naš dom v bližini Zmajskega mosta v Ljubljani.

Špela Kuhar: Naš dom je primer, kako si dva arhitekta uredita stanovanje in pri tem preizkušata svoje ideje. Najpomembnejša nama je bila lokacija sredi Trnovega, sredi mesta, a vseeno zelena in zelo vaška, tu je naš dom. Na začetku sva si ga z Robertom (Potokarjem, op. p.) uredila zelo izčiščeno, arhitekturno, tako, kot vidimo v arhitekturnih revijah. Potem so prišli otroci, takrat pa se začne tisto pravo potovanje. Stanovanje se je izjemno spremenilo.

Dom je naše ogledalo, sta zapisali. Kaj bi zagledali, ko bi pogledali v vajino ogledalo?

Špela: Videli bi, da smo ustvarjalni, da se nam zdi red zmerno pomemben. Naš dom se spreminja z življenjem. Ker smo zelo družabni, se pogosto kuha in druži ob hrani. Zaznamujejo ga spomini, dogodki, darila.

Irena: Vsakič, ko odprem vrata stanovanja, se mi zdi lepo, v njem se počutim varno, zdi se mi, da sem prišla v svoj svet. To je stanovanje, ki mi daje neko magijo. Živim v večstanovanjskem objektu v središču mesta. Tudi Plečnikova tržnica in Tromostovje sta moja dnevna soba.

Kakšno pa je bilo potovanje do knjige?

Špela: Proces nastajanja knjige je bil zelo zanimiv, bogat, tudi osebnostno sva rasli in delili opažanja. To je bila vsestranska izkušnja.

Irena: Lahko bi rekla, da sva se odpravili na skupno potovanje, na katerem je vsaka opazovala po svoje in potem to delila z drugo.

Kaj je bil povod za nastanek knjige?

Irena: Pogovor ob kavi je nanesel na odnos človeka in prostora, kako ta vpliva na nas in obratno.

Špela: Pogovarjali sva se o pomembnosti prostora v življenju, kreiranju in počitku. Koliko vpliva na nas in kakšni smo lahko zaradi prostora. Tako se je rodila zamisel za knjigo.

Irena: Ljudje pogosto vzamemo prostor kot samoumeven. Ne zavedamo se ga. To samoumevnost sva želeli s knjigo postaviti na zemljevid, da ljudje, ko želijo ustvarjati prostor, vedo, kaj ustvarjajo in katere sestavine uporabljajo.

Koliko vajine smernice v knjigi puščajo svobode posamezniku, da najde svojo pot, da si uredi dom po svojem okusu in zmožnostih?

Špela: Popolnoma. Nisva želeli dajati nasvetov, kot se to običajno počne, ampak bralca usmeriti v sebe, da pogleda in spozna, kako živi, nato pa iz tega ustvari svoj prostor. Bistveno se nama je zdelo, da ob tem potovanju spoznava samega sebe, to je največ vred­no v življenju, saj odpira nove poti.

Irena: Knjiga pomaga spomniti, kaj se vprašati, kaj opazovati in izbrati, v tej prezasičenosti s stvarmi in predmeti, da lahko poteg­nemo najpomembnejše poteze in smo na koncu zadovoljni.

Koliko je v vodniku vajinih lastnih izkušenj in koliko strokovnega znanja?

Špela: Pri svojem delu pri arhitekturnih projektih sem spoznala, da si ljudje, ki pridejo po pomoč arhitekta v biro, ne predstavljajo povsem, kaj si želijo. Knjiga naj bi bila zato v pomoč tudi arhitektom, saj omogoči, da si naročnik zgradi vizijo.

Irena: Vodnik je nastal na podlagi izkušenj, ko bi ljudje nekaj radi, a si ne znajo predstav­ljati, kaj. Vodnik pomaga odgovoriti, kaj je zanje dobro, arhitekt pa temu postavi temelje. Tako naročnik bolje razume idejo in celoten projekt.

Koliko pravzaprav bivalno okolje vpliva na nas in naše počutje na nezavedni ravni?

Špela: Zelo, tako pozitivno kot negativno. Na primer, če se v nekem stanovanju ne počutiš dobro, pa ne veš, zakaj. Če spremeniš svoje bivalno okolje, spremeniš in izboljšaš svoje življenje, odnose, kakovost bivanja, ustvarjanja. To je tisti občutek, ko se lotiš temeljitega pospravljanja sobe, stanovanja, vržeš stran kakšne stvari ali jih podariš in se počutiš tako sveže. Najprej mislimo, da to ni pomembno, a v resnici že korak do spremembe zelo močno vpliva na naše počutje, in kar je najpomembnejše, za to ne potrebujemo vedno denarja.

Se vajina pristopa k delu razlikujeta in kje so stične točke?

Irena: Kreativnost je stvar posameznika, kdo si, kako živiš in kako deluješ.

Špela: Pa tudi, koliko zmoreš. Arhitektura je veda, ki zahteva, da imaš širino, da se povezuješ, da poznaš različna področja ustvarjanja, tudi umetnost, kulturo.

Irena: Ravno različnost je iz naju ustvarila odličen tim. To pove tudi knjiga, bodi to, kar si, poglej, kaj je tebi všeč. Povezuj se s tistimi, s katerimi se v različnosti dopolnjuješ.

Ali vam, Irena, interdisciplinarna izobrazba daje dodatno širino tudi v arhitekturi?

Irena: Zagotovo. Študij gledališke scenografije mi je z značajem začasnosti, efemernosti, dal novo perspektivo arhitekture. Pri študiju arhitekture v času moje generacije pa sta manjkala menedžment in ekonomija, kar sem dodala pozneje.

Pa res lahko s knjigo dvigneta kakovost bivanja pri nas?

Špela: To je bil glavni namen in to je poslanstvo knjige.

Irena: Do krize se je pri nas na veliko gradilo z malo premisleka. Zdaj se razmere v gradnji spreminjajo povsod po svetu.

Vendar v krizi vsi najprej preverijo ceno. Kaj je tu sploh mogoče spremeniti?

Irena: Najcenejši dom je tisti, v katerem se tako dobro počutimo, da bi v njem lahko živeli še sto let.

Špela: Vsako stanovanje je osebna zgodba. Stol, ki smo ga podedovali od babice, nas bo vedno spomnil nanjo. Kadar ne vemo, s čim zapolniti kakšno sobo, je bolje počakati in pustiti prazno, da sčasoma ugotovimo, kaj tam v resnici potrebujemo.

Irena: V krizi je še pomembnejše, da se človek vpraša, kdo je in kaj želi, da ne investira v nepotrebno. Ozračje v prostoru je neoprijemljivo. Zato smo tu arhitekti, da se na pot do doma podamo skupaj z vami.

Arhiv revije Deloindom+.