Setveni koledar

Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Domovi

Deloindom+: Na koncu mavrice je le sredinec

Naši dragi Lidiji ni več treba hoditi v vojsko, ampak pozabili je vseeno nismo. V dolgo čudnem vremenu smo kvečjemu pozabili na sonce, a ko pride, bomo vsi skuštrani, bolj pogumni si bodo dali gate na glavo in dva svinčnika v nos.
Foto: Tereza Kozinc
Foto: Tereza Kozinc
Bogi Pretnar
18. 9. 2017 | 13:14
21. 10. 2024 | 18:02
3:02

Ne verjamem pa, da bi bil danes še kdo tako posrečen provokator, kot je bil Zoran Predin, ko si je naročil steklenico laškega piva in steklenico uniona in ti dve lokalpatriotsko nezdružljivi tekočini za šankom zlil v skupni kozarec in ju v posmeh stereotipom popil kot pivo, poimenovano smrtni greh!

Mariborčan še ni povsem zatajil svojega štajerskega naglasa, pa čeprav poje v različnih jezikih, tudi vseh barvah nekdanjih jugoslovanskih republik (kjer ga še vedno obožujejo), in celo berejo ga v različnih črkopisih. Kam so šla ta leta, 28. marca v Kinu Šiška bo predstavil nič manj kot svoj 34. album! Z njim nas pošilja »na konec naše mavrice«, kjer nas po legendah čaka pisker cekinov – le da nas pošilja zato, da bi nas streznil in nam pokazal, da »na koncu naše mavrice« ni nič drugega kot dvignjen sredinec: nič boljših časov, nič luči na koncu predora, nobenih srečnih koncev pravljice, če ne bomo sami vzeli metle in pospravili svoje hiše. Tako nekako.

Kam so odtekla desetletja od prizora, ko se je po štirih plazil pred takrat še pobožanstvenimi televizijskimi kamerami nacionalnega studia in imel na glavi »šlosarska« očala! Ampak so ga med vsemi drugimi videli tudi učitelji s šole v Jurovskem Dolu in je bilo jasno, da mu naslednjo jesen ne bo »treba« več učiti z njimi.

Samo da je zgodba z Zoranom Predinom učiteljem vse drugače barvita, celo ganljiva na trenutke, danes pa bi vsega siti celo rekli, kakšna naivnost. Ampak Zoran je imel po učiteljišču komaj dvajset let in po prvih izkušnjah z mestnimi mulci se je znašel v vasici, kamor je moral trikrat v vsako smer zamenjati avtobuse, da se je sploh pritresel iz Maribora. Jurovski Dol je imel šolo za otroke z vseh okoliških kmetij in presneto veliko med njimi jih njihovi starši niso videli nikjer drugje kot v hlevu in na njivi. Novi mladi učitelj pa naj bi jih učil ne samo slovenščino, tudi angleščino. Kako mu je šlo, kam se je potem obrnilo in ga odneslo v živ­ljenju ter katere koščke je na tej poti zbral, preberite v novi številki revije Deloindom+.

Revijo lahko naročite, če pokličete na brezplačno številko 080 11 99 ali pišite na elektronski naslov narocnine@delo.si.

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine