Irska Madeira: Kamniti otok je postal cvetoči vrt

Enega najlepših najdemo pri mestu Glengarriff. Natančneje, v globokem morskem zalivu, katerega mirne vode in z drevjem porasle obale spominjajo na veliko jezero. Tu obiskovalce že od prve polovice preteklega stoletja vabi otok Garinish oziroma Ilnacullin, kakor ga imenujejo v irski gelščini. Pokrajina se ponaša s posebno mikroklimo, ki jo ustvarjajo vplivi Zalivskega toka, zavetrna lega, mile zime, in kakor se za Irsko spodobi, obilje dežja. To območje so zaradi uspevanja subtropskih rastlin v preteklosti poimenovali kar irska Madeira, po slikovitem portugalskem otoku v Atlantskem oceanu.

Italijanski, grški in japonski vpliv

Otok Garinish je na prvi pogled le eden izmed mnogih v zalivu. Vendar je nekaj posebnega, saj je v celoti spremenjen v edinstven park, o kakršnem pred stoletjem ni bilo mogoče niti slutiti. V osamljeni otok, na katerem ni bilo ničesar razen obrambnega stolpa in majhne koče, se je prvi zaljubil Škot John Annan Bryce. Zamislil si ga je kot romantično domovanje, čeprav je bil kamniti košček kopnega porasel le z mahovi, travami in močvirnimi rastlinami. Med letoma 1910 in 1913 je njegovo preobrazbo začel priznani angleški arhitekt in krajinar Harold Ainsworth Peto (1854–1933). Najprej so z razstreljevanjem pretežno izravnali površino in začeli dovažati zemljo z dobra dva kilometra oddaljene obale. Peto je na željo lastnika pripravil načrt za razkošen dvorec, ki pa ga ni uresničil. Zato pa je postavil manjšo hišo in oblikoval več zanimivih vrtov. Arhitekt je veliko potoval in s potovanj prinašal številne zamisli. Tako ni nič čudnega, da je na otoku med drugim postavil grški tempelj ter italijanski vrt s pridihom japonskih elementov. Razgled z grškega templja ga je spominjal na Japonsko, na sveto goro Fudži. Iz templja se namreč odpira pogled na slikovit, le 501 meter visok hrib Sugar Loaf, ki po obliki spominja na japonski vulkan. V italijanskem vrtu stoji hiša, ki je podobna japonski čajnici, majhna drevesa v okolici pa spominjajo na bonsaje. Bližnjo zamočvirjeno dolino je poimenoval Srečna dolina (Happy Valley) po znanem konjskem dirkališču v Hongkongu.

Oaza eksotičnih rastlin

K današnjemu pravljičnemu videzu otoka je največ prispeval škotski vrtnar in gozdar Murdo MacKenzie (1895–1983), ki je prevzel delo leta 1928. Takrat je bil otok zaradi erozije v zelo slabem stanju. Zato je nanj pripeljal še več rodovitne zemlje in z zasaditvijo borov poskrbel za zavetje pred vetrovi. S tem je ustvaril dobre razmere za saditev subtropskih rastlin iz Avstralije, Nove Zelandije, Afrike in Južne Evrope. Počasi je iz kamnitega, močvirnega, šotnega otoka nastal rajski vrt. MacKenzie je tu živel in delal več kot pol življenja, vse do svoje smrti. Leta 1953 je njegov sin posestvo prepustil državi, ki še danes skrbi zanj.

Garinish je znan po obilju različnih rastlin in barvah, ki ga preplavljajo večji del leta, vse od maja do oktobra. V zimskih mesecih je zaprt za oglede. Najbolj spektakularno je cvetenje rododendronov od maja do konca junija. Barvite grme je mogoče občudovati tudi po okoliških otokih in na obali, saj so se čisto udomačili in ponekod celo izpodrivajo avtohtone rastline. Poleg rododendronov navduši še raznoliko drugo cvetje. V ribnikih so zasajeni rdeči in beli lokvanji, pod okrasnimi drevesi se vrstijo novozelandske praproti, potem so tu robinije, kamelije, čilska mirta, za visoko kamnito ogrado pa so urejene gredice, na katerih rastejo vrtnice, sroboti, marjetice, ostrožniki, mlečki, astre in še kaj.

Radovednost tjulnjev za dobrodošlico

Na 15 hektarov velikem otoku je urejenih več kilometrov sprehajalnih poti in nekaj vrtov, med katerimi je najbolj privlačen italijanski z velikim ribnikom. Med obiljem rastlin pritegnejo pozornost še čajna hiša, stolp z uro, grški tempelj in okrogel Martellov obrambni stolp iz časov Napoleonovih vojn. Do njega se je vredno potruditi, saj se z vrha odpira čudovit razgled. Stolp je bil prvi izmed mnogih, ki so jih v strahu pred francosko invazijo gradili na južnih obalah Irske in Britanije.

Na idiličnih sprehajalnih poteh lahko občutite, zakaj se je otok tako priljubil znanemu irskemu dramatiku Georgeu Bernardu Shawu, ki je nekaj časa tu ustvarjal. Nad slikovito oazo miru se je navduševal tudi pisatelj in pesnik George William Russell.

Danes je mogoče priti na Garinish s čolni, ki čakajo potnike pri mestu Glengarriff. Med dobre pol ure dolgo plovbo lahko občudujete razčlenjeno zaraslo obalo in mirno gladino morskega zaliva. Z malo sreče pa tudi manjšo kolonijo tjulnjev, ki se sonči na čereh.