Odprta vrata: Sveže, brezčasno, urbano

Arhitekta Ana Gruden rada snuje interierje z zanimivimi starimi kosi pohištva in pravi, da če se le da, posluša svoje srce. To jo je pred enajstimi leti zadržalo v Berlinu, a zdaj je znova v Sloveniji. »Vezi z Berlinom so še vedno močne in tja se rada vračam. Je pa oblikovanje interierja na daljavo zame skoraj nemogoče, ker hočem sama bedeti nad izvedbo in detajli. Pa tudi moj način dela je zelo neposreden in spontan. Težko je poljubiti nekoga, ki je daleč,« pravi sogovornica.

Dobrih štirideset kvadratnih metrov veliko enosobno stanovanje je v Pankowu, severnem delu Berlina v stavbi, ki je bila zgrajena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Pred prenovo, ki so jo opravili preteklo leto, je imelo temačen hodnik, kopalnico brez naravne svetlobe, ločeno majhno kuhinjo in sobo z balkonom. Velik del tlorisa je zasedel hodnik, kuhinja pa je bila premajhna za druženje. »Odločila sem se, da stanovanje radikalno spremenim in postavim v ospredje njegove funkcije – bivanje in druženje –, tako da ga oblikujem kot monospace (enoten prostor),« pojasni arhitektka. Podrli so prav vse notranje stene. »S kuhinjske stene in stene za posteljo smo tudi odstranili omet. Opeka, ki se je pokazala, ni bila najlepša, zato smo jo prebarvali na belo. Kopalnico smo premaknili v središče prostora in v na novo nastalih prehodih je zdaj garderoba,« opiše spremembe tlorisa.

Po njenih besedah je interier zasnovan prehodno in odprto s sodobno funkcionalno kuhinjo ter skrito garderobo, vse skupaj pa daje občutek prostornosti. »Identiteta in lokacija stavbe ter svetloba, prav tako pa naročnikove želje so narekovale izbor barv in materialov,« pove arhitektka, ki je želela ustvariti svež, odprt in navidezno čim večji prostor, ki bo funkcionalen tudi čez trideset let.

Bele in sive odtenke po stenah in na pohištvu dopolnjuje les. Najbolj izstopa smrekov pod. Ta je že bil položen v delu stanovanja, kjer sta zdaj spalni in dnevni del, drugod pa so ga položili na novo. »Smrekov pod je samo pobrušen in oljen, zaključne letve ob stenah pa so pobarvane v toplo svetlo sivo barvo. Kakor je navada v berlinskih meščanskih stanovanjih, so te letve visoke vsaj devet centimetrov. Pri prenovi rada uporabim stare elemente: pod, ploščice, vrata, okna, ki nosijo svojo zgodbo in s toplo energijo še niso za odpad,« pripoveduje Grudnova.

Kopalnica je zasnovana kot samostojen prostor – »tempelj čiščenja in nege«. V prostor brez oken so naravno svetlobo spustili skozi steklake, s katerimi so zaključene stene pod stropom. Tla so obložena s starimi pisanimi cementnimi ploščicami, umivalnik pa je vgrajen v turkizno kitajsko komodo. »Okroglemu ogledalu, obrobljenemu z difuz­no svetlobo, stoji nasproti veliko ogledalo, ki mu odgovarja z neskončnostjo odseva,« pojasnjuje uporabo ogledal, s katerimi se je v tem stanovanju večkrat poigrala. V kuhinji je, na primer, stena nad pultom do višine 30 centimetrov obložena s kovino, nad njo pa je ogledalo, ki v prostor povleče več svetlobe. Tudi kuhanje je zato prijetnejše, saj namesto stene vidiš prostor za seboj. Veliko pozornosti je namenila tudi osvetlitvi, ki je neposredna in posredna ter difuzna z ogledali. V steno pred kuhinjo je na primer vgradila staro okno, ki s skrito LED-osvetlitvijo pričara občutek naravne svetlobe, v resnici pa je to omarica. »Še tako dobri materiali in lepe barve so brez svetlobe neizrazni,« meni sogovornica, ki se je pri zasnovi tega stanovanja podobno kot pri drugih projektih posebej posvetila elementom, ki morajo dolgo opravljati svojo funkcijo, kot so tlaki, kopalnica in kuhinja.

»Arhitektura je predvsem dobra realizacija. Še tako dobra ideja na papirju je lahko na koncu prazna, če ni dobre izvedbe. Vsak nosi v sebi spomine in prostori, ki jih ustvarjamo, so lahko hkrati izraz naših izkušenj iz preteklosti in želja za prihodnost. Spodbujati bi morali domišljijo, ki nas žene naprej,« razmiš­lja arhitektka.