Odprta vrata – vzorčne prenove: Čarobna lepota stare podeželske hiše

Poselitev blago valovitega Polhograjskega hribovja sestavljajo samotne kmetije in manjši zaselki. Le dobre pol ure hoda od Sv. Katarine, pod Grmado, ki zaradi razgaljenega ostenja izstopa iz sicer gozdnate krajine, leži na nadmorski višini 683 metrov zaselek Belo. Med kmetijami, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke, je tudi domačija, ki je v širši okolici poznana po imenu Pr' Lenart(ovih) ali pri Ta gornih. Zaradi oddaljene lege, seveda prometne povezave še pred desetletji niso bile podobne današnjim, je bila, tako kot vse težko dostopne visokogorske kmetije, vedno samopreskrbna. Kar pomeni, da so doma pridelali in izdelali vse ali skoraj vse, kar so za življenje potrebovali. Domačijo tudi zato sestavljajo številni objekti, prilagojeni prvotni rabi in naravnim danostim, predvsem vremenskim razmeram in neravnemu zemljišču.

V gruči preužitkarske bajte, kašče, hleva s senikom, čebelnjaka, sušilnice sadja in kozolca je na dominantno mesto postavljena največja stavba, pritlična stanovanjska hiša. S čelno fasado, ki jo robi strma dvokapna streha, je usmerjena v dolino, tako da se skozi ravno prav velika okna, ki predirajo debele stene glavnega bivalnega prostora, odpirajo razkošni pogledi na pokrajino, ki se v daljavi s tenko valovito črto stika z nebom.

Kmetija na lepi, a za življenje zahtevni lokaciji spada med tiste častitljive domačije, katerih lastniki so vedno in v vseh časih veliko dali nase in na tradicijo. Desetletja so stavbe skrbno vzdrževali in jih s posebno občutljivostjo in zadržanostjo do obstoječega prilagajali novim delovnim zahtevam, spremembam v načinu bivanja in novim merilom lepega. Ker so pri vseh, sicer različno starih objektih – stanovanjska hiša se ponaša z ostalinami iz 16. stoletja – ohranjene identitetne arhitekturne prvine, je bila domačija Belo 1, njena lastnika sta Ivan in Frančiška Belec, leta 2005 z odlokom razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Vrednost kulturnega spomenika imajo prav vsi objekti v njeni sestavi.

Še vedno lepa in uporabna stara arhitektura stanovanjske hiše

Arhitekturna podoba stanovanjske hiše iz 19. stoletja, kar oznanja letnica 1858, vklesana v bogato okrašen kamnit okvir glavnega vhoda, je dostojanstvena in nekričeče bogata. Predvsem pa je dovršeno uporabna, in kar je danes zadnja zahteva kakovostnega stavbarstva, tudi do okolja prijazna in zdrava.

Razporeditev prostorov je izvrstno prilagojena ne le ustaljenim zahtevam kmečkega življenja, ampak tudi neravnemu zemljišču. Veža s kuhinjo in shrambo in velik, prostoren bivalni prostor, tako imenovana hiša, z dvema manjšima sobama, kamrama, ob strani, so osrednje bivalne površine, ki so jih graditelji postavili na izravnano polico. Na severu, ob kuhinji, sta delno vkopana klet in soba nad njo, ki se dvigujeta v brežino in sta obstoječim prostorom pridruženi medetaž­no. Pol stopniščne rame nas iz veže pripelje v klet, pol v sobo, ki so jo v preteklosti uporabljali za shranjevanje in spanje, zdaj pa je v njej spalnica lastnikov. Na severni strani, ob kleti in sobi nad njo, so pred desetletji dozidali nujno potrebne sanitarije.

Sedanji gospodarji pripovedujejo, da sto in več let stara tlorisna zasnova z veliko hišo, usmerjeno na jugovzhodno stran neba, in kuhinjo, ki je k njej prislonjena na severozahodu in povezana z vrtom in gospodarskim dvoriščem na eni ter vežo, ki jo krasi od mnogih korakov obrušen kamnit tlak, na drugi strani, odlično ustreza tudi zahtevam sodobnega bivanja. Kmetijski so dodali novo turistično dejavnost (kmetija Pr' Lenart je turistična kmetija odprtih vrat) in stara prostorna kuhinja s štedilnikom na trdna goriva ter velika hiša s krušno pečjo in staro premično opremo iz masivnega lesa sta še kako uporabni. Poleg tega ugotavljajo, da se gostje med pohištvom in vsemi drugimi uporabnimi predmeti, ki so razporejeni po prostorih, skupaj s stropi in talnimi oblogami, ki odsevajo čisto posebno, redko videno lepoto, kleno in razkošno hkrati, počutijo odlično. Zakaj tudi ne, saj vzidane omare, klopi, mize stoli, skrinje in drugi kosi še vedno uporabne opreme razkrivajo uresničenje vseh idealov izdelovalcev in uporabnikov. To so praktičnost, trdnost in trajnost.

Poleg opisane domiselne postavitve pritlične stanovanjske hiše na razgibano stavbno zemljišče in izjemno uporabne razporeditve prostorov sedanje gospodarje navdušujeta tudi domišljena konstrukcija in natančna tehnična izvedba vseh arhitekturnih detajlov. Kamnita stavba, vsi zidovi v pritličju so izdelani iz obklesanega lokalnega kamna, z lesenimi stropi in zatrepi, pozidanimi z opeko, je namreč vedno brez poškodb prenesla tresenje tal. Zato jo spoštujejo in so vsako preoblikovanje izpeljali tako, da je iz izkušenj dozorelo delo starih mojstrov ostalo nespremenjeno. Previdni so bili tudi v časih, ko so v arhitekturi podeželskih naselij stare hiše modernizirali tako, da so neodvisno od arhitekturnega videza celote večali okenske odprtine, lesene stropne konstrukcije nadomeščali z armiranobetonskimi, menjali »zastarelo« oblikovane vratne in okenske okvirje z industrijsko izdelanimi, žlahtne lesene in kamnite tlake prekrivali s sintetičnimi in tako naprej. Saj so sledili novemu, vendar z veliko manjšim zamahom, razlagajo gostitelji.

Zdaj, ko so se izboljšave v imenu hitrega napredka in tudi modno potrebnih sprememb pokazale za jalove, smo spoznali, da smo z njimi okrnili za slovenske krajine značilno arhitekturo. Pri nedavnih potresih se je tudi boleče pokazalo, da smo z nepravilno izpeljanimi utrditvami, predvsem z novimi armiranobetonskimi ploščami, ki niso pravilno zvezane z obstoječo konstrukcijo, zamajali stavbno trdnost, in če omenimo še nekritično uvajanje likovnih novosti, s katerim smo za vedno uničili preštevilne domače kamnoseške, rezbarske, mizarske mojstrovine, je jasno, da se previdnost pri uvajanju novega na domačiji Pr' Lenart bogato obrestuje. Vse, kar so starega ohranili, je, tako pravijo, čez noč postalo iskano, zaželeno in občudovanja vredno. Še več, poleg veličastne lesene stropne konstrukcije z mogočnim prečnim nosilcem je vhodni portal s kamnoseško okrašenim vratnim okvirjem in umetelno izrezljanimi vratnimi krili postal razpoznavni znak – simbol domačije.

Restavracija stavbnega ovoja

Svetlikajoča se siva kritina z malo patine, svežina svetlih barv zunanjih sten in komaj zaznane spremembe v podrobnostih kažejo, da je bila Lenartova stanovanjska hiša še pred kratkim obdana z gradbenimi odri. Obnovo so začeli z menjavo stavbnega pohištva (okenski in vratni okvirji), sledila sta zamenjava stare kritine in popravilo poškodovanega lesenega ostrešja, dela pa so lani zaokrožili s popravilom notranjih in zunanjih ometov in v ometu izdelanih okrasnih podrobnosti. Lastniki priznajo, da so pred desetletji, kljub zavest­nemu varovanju starega, nekatere posege opravili nekakovostno. Zdaj so takratne napake (neprimerna vrsta kritine, neprimerno preoblikovanje strešnega venca, nepravilno izdelano stavbno pohištvo) odpravili in s strokovno pomočjo odgovorne konservatorke z zavoda za varstvo kulturne dediščine Damjane Pediček Terseglav ostenju vrnili izvirno podobo.

Opečno kritino so zamenjali s tukaj prevladujočim in identitetnim betonskim špičakom. Dela so zaupali tesarju in krovcu Marku Rusu s Srednjega Vrha pri Polhovem Gradcu. Mojster je prav tako pripravil leseno konstrukcijo za v ometu izdelan ločni strešni venec in lesene zaključke napušča.

Tudi stavbno pohištvo, lesene okenske okvirje in okenska krila, ki bi sicer lahko še nekaj let kakovostno opravljali svojo svojo vlogo, so zamenjali, ker niso bili izdelani po vzoru starih. Lastniki so povedali, da so kar nekaj truda vložili v iskanje mizarja, ki jim je bil pripravljen izdelati take lesene profile, po katerih se odlikuje staro stavbno pohištvo, ki se edino v taki obliki poda v tedaj izvedene okenske odprtine. Star pregovor pravi, da kdor išče, ta najde, in mizar Mihael Dobrina iz Polja pri Bistrici ob Sotli je izvrstno opravil svoje delo.

Še dva mojstra so posebej omenili Lenartovi. Harija Medveščka iz Požarnice pri Brezovici in Bogdana Ašanina iz naselja Na Plesu pri Železnikih. Oba gradbenika sta namreč odlično popravila tako notranje kot zunanje omete. Pri delu sta uporabljala apno, z izdelano teksturo sta se kar najbolj približala izvedbi starejših ometov, Bogdan Ašanina pa je mojstrsko izdelal tudi skromen, a za videz arhitekture izjemno pomemben okras v ometu: ločni podstrešni venec in za ped široke obrobe, s katerimi so poudarjene okenske odprtine.

Ker našteti mojstri spadajo v peščico tistih, ki v slovenskem prostoru še poznajo vedenja starih graditeljev in znajo tudi z veliko spretnosti popraviti poškodbe časa in napake pogosto nevedne človeške roke, ne da bi pri tem poškodovali – likovno ali tehnično – staro stavbno tkivo, jih navajamo z imenom in priimkom. V pomoč vsem, ki vzdržujete stare hiše in jih prilagajate novemu življenjskemu utripu.