Biohiša: Kuriti začnejo zadnji, nehajo prvi

Vedela sem le, da moramo zamenjati okolje, da se moramo preseliti iz mesta na podeželje in se umakniti vsakdanjemu mestnemu vrvežu, začne svojo pripoved Vida Pavlica, ki nas sprejme v svojem novem domu. Ko doda, da so se vsa njena pričakovanja izpolnila, ne kaže prekipevajočega navdušenja, temveč nekakšno spokojnost, saj je v hiši, predvsem pa na vrtu, kjer po načelih premakulture goji približno 70 vrst različnega jagodičevja in sadja, našla mir.

Najprej sta razmišljala o energijsko varčni montažni hiši, potem sta začela iskati informacije in druge možnosti ter ugotovila, da tudi pri nas že obstajajo do narave in ljudi še prijaznejši materiali, ki še manj obremenjujejo in onesnažujejo okolje, kot tisti, ki se sicer največ uporabljajo pri energijsko varčni gradnji. Iztočnica za vse poznejše načrte in izbiro materialov je bila toplotna izolacija iz balirane slame, pravi gostiteljica. Prepričala jih je, ker je je povsod dovolj, za njeno obdelavo ne potrebuješ nobene energije. Spoznali so različne strokovnjake, ki so bili pripravljeni načrtovati in zgraditi drugačno hišo, imeli pa so vsak svoje izkušnje in znanje, še doda.

Ekomateriali iz okolice

Ko enkrat stopiš na to pot, ni več kompromisov in iščeš le še materiale, ki lahko soobstajajo, pravi gostiteljica. Slamo, ki razen baliranja ne potrebuje nobene druge obdelave, so obdali z drugimi naravnimi materiali. Osnovna konstrukcija, ki je skeletna, je iz smrekovega lesa iz bližnje okolice. Osrednji nosilni steber, ki stoji sredi velikega dnevnega prostora in poteka od strehe do pritličja, v katerem so spalnice in kopalnica, pa je kar iz stare smreke, ki je rasla na dvorišču. Ovirala je gradnjo, če bi jo pustili rasti, pa bi na hišo, ki je zelo odvisna od sonca, metala preveč sence, se pogovoru pridruži Robert Hoblaj. Odločitev, da jo posekajo, ni bila preprosta. Želela sta obdržati čim več drevja, ki je bilo na parceli, čeprav so se delavci zaradi tega pogosto pritoževali, ker jih je oviralo pri delu.

»Nosilni stebri so iz gladko obdelanih hlodov, mednje pa smo natlačili bale slame, široke 50 centimetrov. Z obeh strani smo steno zaprli s prečno pričvrščenimi lesenimi letvami in tako povezali nosilno konstrukcijo ter zagotavili izjemno trdnost in protipotresno varnost,« pravi Robert Hoblaj. »Na fakulteti za gradbeništvo v Ljubljani je eden od študentov naredil celo diplomsko nalogo na temo trdnosti naše hiše. V laboratoriju je preizkušal strižno in vertikalno obremenitev štiri krat pet metrov velikega elementa stene,« še pove gostitelj in doda, da so bili rezultati izjemni, celo za strokovnjake presenetljivo dobri. Na prečno položene deske so zunaj in znotraj pritrdili plošče iz trstike, čez pa so na notranji strani naredili glinene omete in na zunanji klasični apneni omet, obarvan s pigmentom v zemeljski barvi.

Tudi za izolacijo tal proti terenu – hiša ni podkletena – ter strehe in medetažne plošče so uporabili podobne materiale. Pod glinenimi strešniki, ki so brez vseh premazov, so bale slame, zaprte z lesenim opažem, v medetažni plošči pa so med nosilne lesene stropnike, ki so z obeh strani zaprti z lesom, vgradili ekspandirano glino in lesne vlaknenke. Z istimi materiali so izolirali tudi talno ploščo nad pasovnimi temelji, le da so med njih najprej nasuli gramoz in čez položili hidroizolacijo. Čeprav imajo vsa okna v hiši trislojno zasteklitev, so v dnevnem prostoru pod njimi in pri vhodnih vratih položili opečne tlakovce, ki zelo dobro akumulirajo toploto in preprečujejo ohlajevanje pri oknih. Pod njimi so nasuli kar pesek, pove Vida Pavlica. »Okna in vhodna vrata so edino, kar smo morali pripeljati iz tujine,« doda Robert Hoblaj: »Le tam smo našli lesene okvirje s toplotno izolacijo iz plute, ki smo jo želeli. Tako nam žal ni uspelo, da bi vse materiale in elemente kupili v Sloveniji, kar je bil najin cilj.« Pa to ni bilo povsem preprosto. Njune zahteve po okolju sprejemljivih materialih so bile precej visoke. Nista se hotela sprijazniti niti s plastiko, iz katere so narejena stikala in vtičnice, prav tako ne klasičnimi cevmi za kanalizacijo, le električne žice so klasične. Po dolgem iskanju sta našla podjetje, ki izdeluje keramične kanalizacijske cevi, ter ponudnika bakelitnih stikal s keramičnimi zidnimi dozami.

Hiša jim je življenje spremenila

V mestu so poleg vrveža pustili tudi televizor, le otroka se nista želela odpovedati internetu. Zdaj poleti dan do poznega večera preživijo na vrtu, pozimi pa veliko več berejo, kot so nekoč, pravi Vida Pavlica. Navadili so se tudi na nižje temperature v prostorih, te ne presežejo 21 stopinj Celzija. Vendar jih ne moti, ugodje v hiši je povsem drugačno kot v mestnem stanovanju. Občutek imajo, da je enako toplo, naravni materiali skrbijo, da je temperatura povsod enakomerna, stene so tople, dobro akumulirajo toploto in jo dolgo oddajajo nazaj v prostor. Vlažnost je ravno pravšnja, vlaga nemoteno prehaja skozi stene, pravi Vida Pavlica. Hiša se poleti ne pregreva, saj je dovolj toplotno izolirana, poleg tega pred neposrednimi sončnimi žarki ščitita nadstrešek in balkon. Pozimi jo ogrevajo z litoželezno pečjo na drva, ki stoji sredi dnevne sobe. Če so ves dan doma, to zadostuje, da je prijetno toplo povsod v hiši. Ko jih dopoldne kličejo obveznosti v mestu, pa popoldne prižgejo še infrardeče grelnike v spalnicah s skupno močjo 400 vatov, ki so energijsko varčni. Ti oddajajo prav prijetno toploto in segrevajo telesa v prostoru, le v okno ne smejo biti usmerjeni, saj bi vsa toplota ušla skoznja, pojasni Robert Hoblaj.

Prezračevalnega sistema nimajo, zato hiša tudi ni pasivna, pove Vida Pavlica. Ni jih prepričal, je glavni razlog, da se niso odločili zanj, poleg tega niso želeli hiše in svojega življenja obremenjevati s preveč napeljavami, razloži Hoblaj in še enkrat poudari, da je bilo vodilo preprostost in naravni materiali, ki čim manj obremenjujejo okolje. V hiši je tako le električna napeljava in nekaj metrov vodovodnih cevi.

Navadili so se celo na to, da voda ne priteče iz javnega vodovoda. Na območju, na katerem stoji hiša, imajo težave s pomanjkanjem vode, zato se na javni vodovod niso mogli priključiti. A so težavo hitro rešili. Uporabljajo deževnico, za kuhanje in pitje pa hodijo po vodo k izviru v bližini. Ob hiši je velik zbiralnik deževnice z vsemi potrebnimi filtri in ta v hišo priteče po vodovodni napeljavi, pravi gostiteljica. Ker pa so odvisni le od padavin, so se navadili varčevati. Zato so se odpovedali tudi zeleni strehi, ki so jo sprva načrtovali. Vode za vse bi bilo premalo. Uporabljena deževnica, ki zapusti hišo, konča v rastlinski čistilni napravi na dvorišču. Naredili so ribnik, v katerem se zbira s pomočjo naravnih mikroorganizmov prečiščena voda. Del je ponikne v zemljo, del pa je uporabijo za zalivanje vrta. Tudi če bodo v prihodnosti imeli možnost, da se priključijo na javni vodovod, se za to najverjetneje ne bodo odločili.

Če bi se morala še enkrat odločiti za gradnjo hiše, bi bila podobna tej. Uspelo jima je doseči vse cilje in pri tem slediti svojemu prepričanju, ki temelji na spoštovanju narave. Vida Pavlica pravi, da bi bila hiša lahko le malo manjša in zdaj, ko sta se veliko naučila, bi marsikaj naredila sama ter tako še zmanjšala stroške gradnje. O teh sicer ne želi govoriti, a pove, da so hišo tako rekoč zamenjali za trisobno stanovanje v Ljubljani. Življenje v njej pa je bistveno cenejše. Edini račun je za elektriko, ki jo porabijo za razsvetljavo, gospodinjske aparate, grelnike in toplo sanitarno vodo. Mesečini strošek je tako le 45 evrov, pove. Plačati pa je treba še drva za ogrevanje, vendar je to zanemarljivo, saj so prejšnjo zimo pokurili le poldrugi kubični meter, je zadovoljen Robert Hoblaj. Nasmehneta se in pravita, da zadnji v vasi začnejo kuriti in prvi nehajo. Če sije sonce, jim v peči sploh ni treba zakuriti, največja sovražnica hiše je megla, ki se zavleče tudi na obronke Kureščka in tam dolgo vztraja.

Delo in dom, 2. december 2009