Delovni kotiček v najprijetnejšem delu sobe

Pri opremljanju sodobnih otroških in mladinskih sob je treba pomisliti najprej na udobje in funkcionalnost uporabljenih pohištvenih elementov. Vsekakor morajo biti posamezni kosi všeč tudi njihovim uporabnikom. Sama razporeditev naj bo takšna, da bo omogočala udobno spanje, počivanje, učenje, predvsem pa da bo nastal prostor, v katerem bo otrok z veseljem preživljal svoje proste ure,« pojasnjuje Marjana Škodlar, vodja salona Dom design.

Umestitev delovnega kotička je del celostne zasnove otroške oziroma mladinske sobe. Načrtujemo ga s preostalim pohištvom, četudi bo soba namenjena mlajšemu otroku, ki še ne hodi v šolo. Poleg delovnega kotička sta seveda nepogrešljiva postelja in garderobna omara. Postavitev pohištva naj bo po besedah Škodlarjeve razgibana, manjši kosi pohištva premakljivi. »Če so predalniki in postelja na kolesih, bo laže občasno spremeniti postavitev po prostoru. Tako bo soba vedno znova zanimiva,« poudarja sogovornica. Ležišče je lahko širše kot običajno (na primer 120 centimetrov). Zanimiva rešitev je po besedah Škodlarjeve tudi postelja z dodatno odlagalno površino, ki nadomesti klasično omarico. Če smo omejeni s prostorom, naj bo ležišče manjše, lahko pa ima postelja vgrajene predale. Ta rešitev je primerna za majhne sobe, saj predali pridejo prav za shranjevanje stvari, hkrati pa je ležišče višje od običajne postelje, česar so veseli manjši otroci, ki radi spijo bolj visoko.

»Garderobne omare naj bodo čim bolj pregledne. Notranjost prilagodite potrebam mladostnika. Če je navajen obešanja oblačil, naj bo v omari več obešalnih drogov. Če pa oblačila raje zlaga na police, poskrbite, da bo v omari nanizanih čim več polic in predalnikov. Če je mogoče, naj bo skrita za pregradno steno, z drsnimi ali navadnimi vrati,« pojasnjuje sogovornica.

Delovni kotiček

Delovni kotiček v sobi mladostnika naj bo svetel in prostoren. Po besedah Škodlarjeve je najbolj primeren tisti del sobe, kjer je okno in je največ dnevne svetlobe. Pisalna miza naj stoji tako, da je mladostnik obrnjen proti svetlobi ali da ima zanimiv pogled po sobi, če pod oknom ni prostora. »V tem primeru je treba še skrbneje poskrbeti za dobro osrednjo osvetlitev in osvetlitev samega delovnega kotička. Delovna površina naj bo po možnosti čim večja, saj bosta tako učenje in delo prijetnejše,« poudarja sogovornica.

Če si sobo delita dva otroka, je najbolje, da ima vsak svojo delovno mizo, tako si po besedah Škodlarjeve pri učenju ne bosta v napoto. Pri umestitvi dveh delovnih miz v prostor je prav tako treba upoštevati osvetlitev in vzdušje, to pomeni, da sta obe mizi dobro osvetljeni z naravno svetlobo in v prijetnem delu sobe. »Pogosto velikost in tloris prostora ne zadoščata za ugodno postavitev dveh delovnih miz, vsake na svojem koncu. V tem primeru lahko mizici nanizamo ob isto steno, tam, kjer je največ primerne svetlobe,« svetuje sogovornica in dodaja, da mednju lahko namestimo polvisok knjižni element, ki bo deloval kot pregrada. Ta bo omogočal obema otrokoma nemoteno delo, učenje, hkrati pa bo odlagalni prostor za knjižno gradivo in druge šolske pripomočke.

Kaj pa, ko poskušamo umestiti delovno mizo za mladostnika v zelo majhen prostor? Škodlarjeva odgovarja, da je zelo uporabna mizica, ki ima pod delovno površino manjšo mizico na kolesih, saj bo ta lahko priročna odlagalna površina takrat, kadar bo otrok potreboval več prostora. Ko je čas za igro in prosti čas, pa se preprosto zapelje nazaj pod mizo in ne zavzema veliko prostora. »Prav tako zanimiva rešitev je povišana polička nad delovno površino, na katero lahko namestite računalnik, ali izvlečna polička za tipkovnico, tako da ostane več prostora na sami mizi,« še predlaga sogovornica.

Ergonomski stol in delovna miza

Delovni kotiček mora ustrezati potrebam otroka. Pisalna miza mora biti dovolj visoka in velika. Pri izbiri lahko upoštevamo pravila, ki veljajo tudi za delovne prostore odraslih. Idealna je dolga 160 centimetrov, široka pa najmanj 80 centimetrov. Zlasti je pomembno, da ni ožja od 80 centimetrov, če je na njej tudi računalnik. Ta širina namreč zagotavlja primerno razdaljo med očmi in zaslonom računalnika, ki mora biti vsaj 50 centimetrov. Za primerno držo mora biti zgornji rob zaslona v višini oči ali malo niže. Miza naj bi bila po višini nastavljiva, tako da se jo da prilagoditi velikosti in starosti otroka. Kot poudarja arhitekt Iztok Kovačič, ni nič narobe, če otroku kupimo večjo posteljo, kljub temu bo na njej udobno spal. Podobno je s pisalno mizo in stolom. »Pomembno je le, da sta nastavljiva po višini in ju lahko prilagajamo starosti in velikosti otroka,« še dodaja sogovornik.

Edina slabost velike delovne mize je ta, da se bodo na njej nakopičile stvari, ki jih otrok ne potrebuje za učenje in pisanje nalog. Nepotrebno kopičenje zvezkov, knjig, barvic in map bo le odvračalo njegovo pozornost. Zato je treba poskrbeti za red in organiziranost, da so na mizi le stvari, ki jih otrok potrebuje. Preostalo se pospravi na police in v predale, ki so sestavni del mize.

K dovolj veliki mizi sodi kakovosten, ergonomsko oblikovan stol. Ta mora omogočati udobno sedenje in preprečevati napačno telesno držo. »Osnovno pravilo ergonomije sedenja pravi, da človek v nobeni drži ne more vztrajati dlje časa brez gibanja, zato mora stol omogočati svobodo pri spreminjanju telesne drže med sedenjem,« pojasnjuje Kovačič in dodaja, da je bistvo ergonomije v gibanju telesa, otroci pa se veliko več gibljejo kot odrasli in težko dolgo zdržijo pri miru, tako da je malo verjetno, da se bodo uro ali več zasedeli nepremično.

Stol mora imeti sedežno površino nastavljivo po višini, da se prilagodi otrokovi višini. Pri pravilnem sedenju naj bi bilo koleno pravokotno upognjeno, stopala pa v celoti na tleh. Po višini nastavljiv hrbtni naslon pa podpira hrbet v predelu, kjer je najbolj gibljiv, to je v ledvenem predelu. Med ergonomske rešitve delovnih stolov sodi tudi sistem, s katerim je mogoče trdoto naslona prilagoditi telesni teži, kar prav tako pripomore k pravilnemu položaju medenice.

Barve in osvetlitev

Tako za ureditev delovnega kotička kot celotne sobe so pomembne tudi barve. Te lahko naredijo prostor svetlejši, temnejši, ga na videz povečajo ali zmanjšajo, prav tako lahko vplivajo na uporabnika. Pri izboru barv naj sodeluje tudi otrok. Dobro je kombinirati pastelne odtenke, ki pomirjajo, s kontrastnimi živimi, ki spodbujajo otrokovo radovednost.

Za spodbujanje koncentracije veljajo tako imenovane zimske barve (modra, modrikasto bela, vaniljeva ali limonsko rumena, temno rdeča, modro zelena, smaragdno zelena, bež in temno rjava), medtem ko tako imenovane poletne barve delujejo ustvarjalno. Med slednjimi so mlečno ali sivo bela, malinovo ali burgundsko rdeča, nočno modra, turkizno in smaragdno zelena, čokoladno rjava. Na splošno še velja, da je treba paziti, da ni barv preveč in da niso preveč agresivne.

Na videz barv vpliva tudi osvetlitev prostora. Poleg naravne svetlobe naj bo v mladinski sobi več svetil: na stropu ali stenah za osrednjo osvetlitev, ob postelji za ambientalno osvetlitev in nad delovno površino za namensko osvetlitev. Na površino delovne mize naj bo usmerjen močnejši snop svetlobe, ki se ne blešči v oči in ne odbija od zaslona računalnika.
 

Delo in dom, 6. februar 2008