Iz malega raste veliko

V času popustov lahko, če je verjeti oglasom, dobite mladinsko sobo s posteljo, pisalno/računalniško mizo (resda zelo majhno) in omaro za obleko z dvema kriloma ter dvema visečima omaricama s policama za 80 tisočakov; imitacijo bukve s podobnimi sestavnimi deli celo za 37.000 tisočakov. A morda so te kombinacije kar preveč industrijsko serijske.

Postelja

Po nekaterih podatkih je ta hip na slovenskem trgu mogoče dobiti 200 otroških/mladinskih sob. A poskusimo sami. Otroške posteljice nima smisla kupovati (če ne bo soba sprva domovanje čisto majhnega otroka, celo dojenčka), kajti otrok jo preraste, ko komaj trenete z očmi. Zato je bolje že takoj izbrati posteljo normalne velikosti, vendar upoštevati varnost: prislonjena naj bo k zidu. Če otrok spi nemirno in se bojite, da se bo ponoči znašel na tleh, ji lahko za začetek, sami ali z mizarjevo pomočjo, tudi na zunanjem robu dodate snemljivo ograjico. Take ograjice so sicer običajne na zgornjem pogradu. Ko smo že pri pogradih: vznemirljivi so za manjše otroke, a hkrati tudi bolj nevarni; in ko otrok odrašča, jih je težje spremeniti v običajne postelje. Če v svojih zamislih vztrajate pri pogradih, se odločite za takšnega, ki bo že nov tako izdelan, da ga boste pozneje brez težav lahko spremenili v dve običajni postelji.

Zelo uporabne so postelje, ki so nekoliko višje, pod ležiščem pa imajo dva ali tri predale. Ti so odlično skladišče za stvari in jih otrok tudi zlahka polni, kar mu olajša pospravljanje. Takšno posteljo dimenzij 200 x 90 centimetrov je mogoče kupiti za 37 tisočakov. Pri dveh otrocih je dobra rešitev tudi postelja, pri kateri je eno ležišče na kolescih mogoče potisniti pod drugo. Žal niso vedno na voljo. Lahko jih naročimo pri mizarju. Po naših informacijah bi soliden mizar takšno posteljo izdelal za 60 do 95 tisočakov, odvisno od tega, ali bi izbrali iverico ali masiven les. Za vzmetnice bi morali poskrbeti sami; recimo, da bi nas vsaka stala okoli 15 tisočakov.

Praktično in vzgojno

Lično kovinsko ogrodje za posteljo, ki deluje na pogled zračno in moderno, dobite že za 12 tisočakov. Dodamo 14 tisočakov za vzmetnico, ki jo tudi za to ceno ponujajo v letno/zimski izvedbi. Tridelna omara pomeni še novih 23 tisočakov – srednja dva dela sta za obleko, tretji ima police in predale, vsi deli pa so zaprti z vrati, da je mogoče nered skriti z eno potezo. Če bosta v sobi dva otroka, nam stroška za tako omaro ni treba podvojiti; v njej je dovolj prostora za dvoja oblačila na obešalnikih in za perilo, porazdeljeno po predalih in policah za vsakega ločeno. Pač pa k tej omari kupimo še dva visoka poličnika po razprodajnih tri do pet tisočakov, tako da otroka svoje igrače in knjige lahko povsem razdelita. Ne le, da to zmanjšuje možnost sporov, ampak nam omogoča, da otrokoma privzgojimo skrb za tisto, kar je »njuno«, in se tudi zelo jasno ve, kdo mora kaj pospravljati. Poličniki imajo še eno prednost: potem ko otroka toliko odrasteta, da si želita vsaj nekaj zasebnosti, jih uporabimo za vizualno delno pregrado med obema posteljama. Ves čas pa je pri takšnih pregradah treba imeti v mislih, da živimo na potresnem ozemlju. Pregrade morajo biti zato dobro pritrjene k zidu ali v strop, večji in trši predmeti ali knjige pa razporejeni po policah tako nizko, da tudi takrat, ko morda popadajo na tla, ne zadenejo spečega otroka.

Zdaj potrebujemo še mizo. Za njo lahko odštejete 80 tisočakov, pa še ne bo preveč praktična za uporabo računalnika. Lahko pa, če prostor v sobi to dovoljuje, kupite dve preprosti šolski pisalni mizi (po 16 do 20 tisočakov približno) in na sredo med njiju dodate računalniško, ki jo otroka uporabljata izmenično. Smotrno izdelana računalniška mizica je naprodaj že za manj kot deset tisoč tolarjev, če se le ozrete po večjih pohištvenih trgovinah.

Pri legi mize smo bili nekoč pozorni le na to, da je otroku svetloba padala na mizo z leve ali da je bila miza pod oknom; da si, skratka med pisanjem ni delal sence z roko. Ker je danes na mizi tudi računalnik, je treba imeti v mislih še, da okno ne sme odsevati v računalniškem zaslonu, a tudi, da za oči ni dobro, če otrok gleda hkrati v ekran in v okno, saj gre za dvojno svetlobno draženje očesa. Zato je pametno pri razporejanju pohištva najprej razmisliti o položaju miz/e.

Pametni dodatki

Osnovno opremo bomo pri manjših otrocih zaključili še z nekaj večjimi plastičnimi škatlami s pokrovi, v katere bo mogoče naglo strpati raztresene igrače, kocke in pisala. Na voljo so, glede na velikost, od dva do osem tisoč tolarjev. In ker otroci najraje sedijo na tleh, se bo nujno treba odpraviti še po preprogo, ki naj bo predvsem debela in lahka za negovanje. Če prenese tudi pralni stroj, je bolje izbrati dve nekoliko manjši kot eno tako veliko, da v stroj sploh ne bo šla.

Če živimo v bivališču s centralnim ogrevanjem in je otrok nagnjen k bronhitisom, astmi ali alergijam, je vlažilec oziroma ionizator zraka hvalevreden pripomoček. In obešalnik ali kar pisana lesena stena z veliko kljukicami tudi ne bo odveč, da ne bodo hlače in bunde vedno kar po tleh.

Barva sten? Tu pa je lepo, če povprašamo otroke po njihovih željah, saj je cena več ali manj podobna, ne glede na barvo, ki jo izberemo. Občutek, da so lahko sami kreirali svoje okolje, bo daleč pretehtal tisto morebitno zamero, da jih zaradi varčevanja z denarjem nismo spraševali, katero pohištvo bi radi. In če bodo odločili še o barvi posteljnine (res prisrčni kompleti kapne in prevleke za blazino so te dni ponekod na voljo že za slabih tri tisoč tolarjev, dodajmo še tisočaka in pol za napenjalne rjuhe, pametno pa je nov jogi obleči še v osnovno napenjalno rjuho, da ne bo zaradi madežev treba prezgodaj po novo vzmetnico), se bodo res počutili »na svojem«.

Kdaj v lastno sobo

Tako smo izračunali »približek« racionalne otroške sobe: 100 do 105 tisoč (z vso opremo, tudi škatlami in preprogo) za enega oziroma 145 tisoč za dva. Nismo spregledali, da mnoge družine živijo v dvosobnih stanovanjih, kjer eno sobo prepustijo otrokoma, v dnevni sobi pa si, največkrat, kavč v posteljo raztegujeta starša. To so dejstva. Res mnogi živijo tudi v hišah, pogosto postavljenih s pritrgovanjem od ust, kjer pa je bilo že naprej mogoče predvideti dve manjši ločeni sobi za otroka. To je prednost, kajti otrokoma je zagotovljena neka zasebnost, do katere sta upravičena. Kot pravi redna profesorica na oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Ljubica Marjanovič Umek, si otrok ob prehodu v mladostništvo, star približno 11, 12 let, praviloma želi svojo sobo ali kotiček prav zaradi velike želje po zasebnosti, intimnosti. »V obdobju zgodnjega in srednjega otroštva – v času od tretjega do približno desetega, enajstega leta – pa otrok praviloma ne motijo sorojenci, s katerimi si delijo sobo, saj so jim drugi otroci večinoma bolj zanimivi sogovorniki, soigralci kot odrasli. Je pa res, da raje delijo sobo sorojenci istega kot nasprotnega spola, ker so želje, interesi, pogovori med deklicami (sestrami) ali med dečki (brati) bolj podobni kot npr. med bratom in sestro. In še nasvet za starše: zanesljivo ni vedno moč zagotoviti vsakemu otroku v družini svoje sobe, tudi ne takrat, ko so stari enajst, dvanajst let, je pa morda le prav, da popazimo, da ima vsak sorojenec vsaj svoj kotiček, v katerem je on 'gospodar'.«

Kadar posebna soba že čaka na otroka, pa je vprašanje, ali ga tja ne osamimo prezgodaj? Dr. Ljubica Marjanovič Umek: »Dojenček, star približno eno leto, je že lahko sam v svojem prostoru. Zakaj? Razvil je že stalnost predmeta oziroma osebe, kar pomeni, da ve, da mama ali oče, ki ju neposredno ne vidi, ko se denimo zbudi, obstajata in ju lahko 'prikliče' z jokom ali besedami. Pomembno je, da se v prostoru, v katerem biva (spi, se tudi igra), počuti varnega in ga lahko zapusti, če to želi. Na ta način bo malček vedno bolj navezan na svojo sobo in bo v njej rad.«

Ostaja torej samo eno vprašanje: ali naše domovanje premore sobo, ki bi jo lahko prepustili otroku/otrokom? Ali je smiselno, da se starša utesnita zato, da dobijo otroci svoj prostor? Vsekakor, če to le dopuščajo odnosi med člani. Otroci se »na svojem« počutijo bolj samozavestne pa tudi odgovorne. Starši pa jih lahko z razlogom navajajo na red in sprejemanje zadolžitev.

-----

Jon

obiskuje peti razred, treniral je karate, zdaj pa se je posvetil košarki in kitari, v šoli igra tamburico, obožuje smučanje in plavanje in ima seveda računalnik.

O svoji sanjski sobi pravi: »Rad bi imel večjo in bolj prostorno posteljo, takšno s spodnjim predalom. Dve steni bi bili modri, dve rderči. Omare bi bile pisane. Imel bi posebno mizo za pisanje nalog in posebno za računalnik. Pa dve omari, eno za oblačila. Iz kotov proti sredini sten bi tekle police, na sredini pa bi bilo veliko prostora za posterje. Rad bi imel tako veliko sobo, da se nič ne bi izgubilo pod posteljo, ko bi kaj sestavljal. V enem vogalu bi na stojalu stala moja kitara, ki mora zdaj biti v dnevni sobi. Pet polic bi bilo za knjige, ki jih imam že zdaj veliko: rad berem pustolovske in kriminalne zgodbe, kjer so otroci detektivi, pa tudi stripe in šale. Računalnik bi mi moral omogočati veliko igric. Televizorja pa ne bi imel v svoji sobi. V njej bi bil prostor samo še za glasbeni stolp in stojalo za zgoščenke, drugo stojalo pa bi bilo posebej samo za računalniške igrice. Rad bi imel v sobi tudi globus in disko kroglo. Pa kotiček za pravega psa. Ampak navadil bi ga, da sme biti samo tam! Pospravljanje? Ja, v vsakem primeru bi moral pospravljati!«

Alma

obiskuje zadnji, 9. razred osnovne šole, redno hodi h klavirju in na plavanje, včasih tudi k angleščini, in seveda že veliko razmišlja o življenju.

O svoji sanjski sobi pravi: »Bila bi velika, s svetlimi stenami. Nad francosko posteljo bi imela baldahin, na postelji pa veliko blazin. Bila bi bela ali svetlomodra. Stene bi popestrila z dekorativnimi kitajskimi črkami. Klavir bi pustila v dnevni sobi, tam pride lepše do izraza. Potrebovala pa bi veliko omaro za oblačila, visoko, da bi vse obleke lepo visele, perilo pa bi se dalo pospraviti v predale. Na pisalni mizi bi bil računalnik. To ne bi bila navadna pisalna miza, pač pa velika, posebej oblikovana, ob njej bi imela police za šolske stvari. Potrebovala bi tudi veliko knjižno omaro. Vse bi bilo barvito, ampak vendar harmonično, z veliko svetlobe. Stene bi krasili tudi posterji z glasbeniki in igralci. Moja omarica za ličenje ne bi potrebovala številnih predalov, saj se ne ličim veliko. Na parketu bi bila mehka, topla preproga, da bi uživala, ko bi po njej hodila bosa. Ob postelji bi imela luč z barvnimi učinki, lava lamp. Ob glasbenem stolpu bi imela stojalo z zgoščenkami. Če bi bilo dovolj prostora, bi imela v enem kotu televizor, pred njim pa manjšo zofo ali vsaj zelo udoben, lep naslanjač. No, drugače bi pač televizijo gledala s postelje, dobro podprta z vsemi mojimi blazinami. Ja, zelo bi se potrudila, da bi bila takšna soba lepo pospravljena!«

Ula

je stara dobrih pet let, rada hodi v vrtec, se drsa, riše, pleše in poje. Seveda ima veliko Barbik.

O svoji sanjski sobi pravi: » Omara v moji sobi bi bila črna, postelja pa temnomodra. Stene bi bile čisto mavrične. Na sredi bi bila preproga s slikami kužkov. Seveda bi rada imela tudi živega kužka. Igrače bi imela v škatli, ki bi bila tudi mavrične barve. In računalnik z igricami. Stal bi na mavrični mizi. Imela bi veliko omaro za knjige. In mizico z ogledamom za ličenje. In še veliko omaro za obleke, saj jih veliko tudi dobim. V mojem glasbenem kotičku bi bil mikrofon pa radio, tak s slušalkami, da bi lahko poslušala muziko čisto na glas in se nobeden ne bi jezil. Pa televizor bi imela v sobi. Še najbolj pa si želim, da bi imela moja soba vrata in ključ in bi ta ključ imela samo jaz. Vedno bi ga imela obešenega okoli vratu!«

Delo in dom, 18. januar 2006