Kuhinje in jedilnice: s sejemskega prostora v domače okolje

V podjetju Svea pravijo, da je bilo na lanskem ljubljanskem pohištvenem sejmu za novo kuhinjo Morea, ki jo je oblikoval Darko Šurina in so zanjo prejeli nagrado deset najboljših (top ten), veliko zanimanja, obiskovalci so bili navdušeni nad njo. Za zdaj še ni v prodaji, vendar so s trgovci že dogovorjeni za razstavne eksponate. Po besedah Marka Kranjca iz podjetja Svea si jo bo v salonih mogoče ogledati od konca februarja, predvidoma pa jo bodo začeli prodajati v začetku marca. Na sejmu sicer vsako leto predstavijo pet do šest novih kuhinj, navadno pa prideta na trg dva modela.

Z uvrstitvijo med deset najboljših na sejmu na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani se lahko pohvali tudi oblikovalec Julijan Krapež s kuhinjo Domino, ki jo je zasnoval za Pohištvo Potočnik. Kakor pravijo v omenjenem podjetju, je med obiskovalci pritegnila kar precej pozornosti, zdaj pa se zanjo dogovarjajo s stranko, ki si jo želi v svojem domu. Dobili so tudi nekaj naročil sistema, ki je bil prikazan v omenjeni kuhinji, s prilagodljivo višino kuhinjskega otoka in skritimi visokimi omarami. »Kot proizvajalec pohištva po meri ponavadi z razstavnimi eksponati pokažemo smernice razvoja oziroma svoje videnje prihodnosti. Velikokrat se stranke odločijo za ravno takšno kuhinjo, ki jo potem prilagodimo njihovemu prostoru,« odgovarja Aleš Potočnik iz Pohištva Potočnik in dodaja, da je odziv strank iz leta v leto različen.

Pri podjetju Mlinar + Mlinar ugotavljajo, da je za modele, ki jih razstavljajo na pohištvenih sejmih, ponavadi veliko zanimanja. Vanje vedno vgradijo novo okovje, uporabijo nove materiale, tudi same postavitve so nove, kuhinje sledijo funkcionalnim, tehničnim in oblikovalskim smernicam, pojasnjuje Irena Cankar iz podjetja Mlinar + Mlinar. »Večkrat se zgodi, da prav v letu po sejmu izdelamo veliko kuhinj, ki so bile predstavljene. Raz­log je najbrž tudi v dejstvu, da smo izdelovalec unikatnih kuhinj, zato na sejmih ne sodelujemo z modeli, ki bi jih po uspeli tržni raziskavi lahko vključili v redno proizvodnjo. Kuhinje, ki so razstavljene, dejansko tudi izdelujemo,« še dodaja sogovornica.

Velike in lepe na sejemskih razstavnih prostorih

Kuhinje na sejmih so ponavadi velike in prostorne. Zato se ob tem zastavlja vprašanje, kako je v domači realnosti. »Na sejmu res pokažemo velike sestave z otoki in povezave z dnevnim prostorom. Takšni pridejo redko v poštev, mogoče pri novogradnjah, kjer že vnaprej prilagodijo prostor kuhinji, kakršno si želijo,« odgovarja Marko Kranjc iz podjetja Svea. Po njegovih besedah je takšnih približno deset odstotkov kupcev, v zadnjih treh letih se je bistveno povečalo število prostorov, v katerem sta združeni kuhinja in dnevna soba. Takšnih postavitev izdelajo približno 30 odstotkov na leto. Preostalo je še vedno klasika, torej kuhinjska niša ali ločene kuhinje v stanovanjih, kamor se namestijo elementi v ravni liniji – enoredne, dvoredne in največkrat kuhinje v obliki črke L.

Kakor ugotavljajo v podjetju Mlinar + Mlinar, je realnost zelo različna, tako so lahko v večstanovanjskih stavbah tudi precej velike kuhinje, v enodružinskih hišah, kjer bi ved­no pričakovali veliko, pa je lahko manjša. V zadnjem desetletju so tudi v blokih že predvidene otočne ali vsaj polotočne zasnove kuhinj, prav tako je upoštevana komunikacija v bivalnih prostorih, zato je tudi z inštalacijami nekaj manj težav.

Nova kuhinja ali le zamenjava obrabljenih delov

Kupiti novo kuhinjo ali nadomestiti le najbolj obrabljene dele? Kakor pravi Irena Cankar, sodi kuhinja med opremo, ki zahteva globlji poseg v žep, zato si naročniki predvsem želijo, da bi z vsemi funkcionalnimi deli, kot so okovje, mehanizmi, vzdržala kar precej let. Današnje kuhinje bi nam lahko ob normalni uporabi in rednem čiščenju služile tudi dvajset let; predvidena doba trajanja vgrajenega okovja je najmanj tolikšna, še pravi sogovornica. A želje in navade uporabnikov so različne. Naši sogovorniki ugotavljajo, da se kuhinja najpogosteje zamenja po dvajsetih letih. Vendar k njim prihajajo tudi stranke, ki se za nakup nove odločijo že po petih ali desetih letih, po drugi strani pa se najdejo takšni, ki pridejo po tridesetih letih v salon z željo, da bi nadomestili zdelane ročaje ali kakšen zastarel mehanizem.

Prav nadomeščanje obrabljenih delov je postalo v zadnjih letih pogostejša praksa, ugotavljajo sogovorniki, razloge pa vidijo v slabih gospodarskih razmerah. A kakor pravi Aleš Potočnik, tehnologija izvlekov in okovja napreduje tako hitro, da kuhinja zastari precej hitreje kot včasih. Z vidika vložka in uporabnosti, ki jo dobimo s takšno osvežitvijo, po njegovem mnenju predelave niso smiselne. Sodobne kuhinje pogosto primerjajo z avtomobilsko industrijo, na obeh področjih je raz­voj zelo hiter in po nekaj letih je posamezen model že zastarel.

Kateri deli se najprej obrabijo? »Najbolj so obremenjeni leseni deli, to so delovne površine in ličnice, ki so v bližini virov toplote in vlage. Trajnost kuhinje je zelo povezana s kakovostjo materialov in izdelave ter z odnosom uporabnika do izdelka. Vsi deli se dajo nadomestiti in zamenjati,« odgovarja Potočnik. Drugače pa so pogoste zamenjave starih delovnih pultov z novimi, pa tudi podnožja in spon ter ročajev.

Kakor še poudarjajo sogovorniki, je zlasti pomembno, da ima kuhinja kot celota čim daljšo življenjsko dobo. Vsak večji poseg vanjo je kompleksna zadeva, najbrž se je s finančnega vidika marsikdaj racionalneje odločiti za novo kuhinjo v celoti kot le za zamenjavo nekaterih delov. Večinoma se kupci vračajo v njihove salone po nove kuhinje. Največkrat si želijo novo opremo na novi lokacij, to pomeni, da se selijo iz stanovanja v novo hišo ali iz manjšega v večje stanovanje, pri starejših pa je velikokrat ravno nasprotno, po osamosvojitvi otrok se preselijo, ker jim je stari dom postal prevelik, in prav tako potrebujejo novo pohištvo.