Arhitekturni dialog: Stanovanje po meri invalida in družine

Skupni družinski prostor je tako postala kuhinja, ki pa je nekoliko odmaknjena in nepovezana z bolniško sobo. Kopalnica je sicer prilagojena potrebam invalida, vendar družina zelo pogreša kad in prijetno atmosfero v prostoru. Po vsej dolžini hodnika so razporejene garderobne omare, s spremembo tlorisa pa postane prehod v kuhinjo širši ter kopalnica daljša in bolj prostorna. Predsoba ima pri prehodu v kuhinjo vrtljive elemente na osi, ki se lahko obračajo, da prehod ni oviran. V kopalnici se do kadi dostopa kar skozi prostorno tuš kabino, ki je namenjena uporabi invalida. Ker mora biti dovolj prostora za obračanje, je v kopalnici le en umivalnik, ob praznem prostoru pa je z druge strani v kuhinjski niz vgrajena utility omara. Oblikovanje kopalnice je v celoti prilagojeno gibanju na invalidskem vozičku, tako da zagotavlja dostop do umivalnika, stranišča in kabine, še vedno pa je prijetna tudi za druge člane družine. Kuhinja in jedilnica, prostor druženja, je zdaj daljša in po vsej dolžini meji na bolniško sobo. Med prostoroma postavimo še širša drsna vrata, ki ju povežejo v en večji skupni prostor ali pa ju ločijo, kadar je potrebno. V bolniški sobi je za vrati dovolj omar in odlagalnih površin, zofa pa je raztegljiva v posteljo. Tako lahko prostor uporabljata dva, lahko pa opravlja tudi vlogo dnevne sobe. Otroška soba ne omogoča zasebnosti, ki jo potrebujeta študenta. Problem rešimo tako, da prostor razdelimo na spalni in študijski del. V spalnem sta tako dva manjša kotička z omarami, študenta pa si delita pisalno mizo, saj imata le tako oba dovolj svetlobe za učenje.