Eden je že našel nekoga, ki ga ima rad

Bil je darilo za rojstni dan novembra lani. Ne mislite, da to pišem zato, da bi 'pumpala' nagradno igro, ampak: naša majhna kuhinja je z njim videti nekako bolj upoštevanja vredno. Bolj kot kraj, kjer se resno kuha za resne jedce. Vsem je mešalnik zato na svoj način pri srcu. Naš je tako res našel nekoga, ki ga ima rad.  Sama mu nakonjenost izkazujem tako, da včasih čisto iz dolgega časa loščim njegov zgornji del. Otroka privlečeta stole, da sta višja, in očarano strmita vanj, kadar meša, celo mož je z nekakšnih tehničnim prizvokom v glasu potrdil, da je res 'v redu'.

Je pa res, da pri nas stoji bolj za okras in je tisto o resni kuhinji za resne jedce bolj za tenkočutne opazovalce, tiste, ki razumejo govorico simbolnega. Med tednom je  namreč ura šest popoldne, preden se naberemo doma; sama sem povečini tako izžeta, da nimam moči za kuharske vragolije in jem samo tisto, kar se da nalomiti (čokolado), ali napičiti iz kakšnega kozarca (kumare). Mlečnih gresov in večerne menijske ponudbe za otroke pa ni treba miksati. Med vikendi se lotimo tudi česa bolj kompleksnega, vendar pa smo tudi tu nekoliko posebni: otroka imata oba alergije, tako da smo recimo pri peki slaščic omejeni na veganske recepte, teh pa tudi ni ne vem koliko. Ima pa naš mešalec tudi nastavek za izdelovanje makaronov, ki pa je še v embalaži. Že nekaj mesecev namreč ugotavljem, kje se dobi moka durum za testenine, ki jih jemo pri nas doma (jajčnih namreč ne smemo).

Kljub temu pa  je KitchenAid naš najljubši kuhinjski aparat. Prej je imel močno konkurenco v manj glamuroznem, ampak vsaj desetkrat na dan uporabljenem kuhalniku vode. Potem pa je ta pred kakima dvema tednoma ob tihem presketu nekje v električnem drobovju zapustil to solzno dolino. Tako zdaj mešalec na pultu stoji skoraj sam. Za družbo ima le kuharčka na kultnih kuhinjskih dozah, ki sem jih nekoč našla na bolšjaku v Ljubljani in kupila, ker so bile perfektno ohranjene. Tam ga puščamo iz omenjenih 'simbolnih' razlogov, nekaj pa zato, ker je hudo težek in ga človek ne bi za svoje veselje dvigoval ali spuščal v kakšno omaro. In tako je že od prvega dne, od 17. novembra lani, ko je prišel k nam.

Se pa spomnim, kaj je bila prva stvar, ki smo jo spekli  s pomočjo novega mešalca. In ker je to hkrati tudi recept, ki me je osupnil s svojo neverjetno preprostostjo, ga bom prepisala (rahlo prirejen je namreč primeren tudi za otroke, ki imajo alergijo na jajca in kravje mleko in mogoče pride prav še komu):

Meden kolač (iz knjige Čebelarstvo, Založba Kmečki glas, 1982):

Eno jajce (lahko izpustite ali nadomestite z žlico čičerikne moke), 200 g sladkorja, 250 g tekočega medu, četrt litra (riževega) mleka, zavitek vanilijevega sladkorja.

Vse sestavine dobro pomešamo in dodamo pol kg moke z 1 pecilnim praškom. Lahko dodamo še 100 do 150 g celih orehovih jedrc in 100 do 150 g rozin, namočeni v rum, in naribano lupino ene limone.  To zmes počasi pečemo na 170  stopinjah namanj eno uro. Kolač ostane dolgo svež.

Povejte še vi kaj?