Otroške in mladinske sobe: Toplo in ustvarjalno zavetje za najmlajše

»Pri ureditvi otroške sobe je zelo pomembno, da zagotovimo čim več prostora za igro, da otrok lahko razvija svojo domišljijo, kar je za njegov razvoj izjemno pomembno. Poleg tega je treba sobo prilagoditi njegovi starosti. Barve naj bodo umirjene in nikakor ne agresivne. Intenzivnejše si raje privoščimo pri dodatkih, na primer igračah, blazinah in tekstilu, ki jih lahko sčasoma zamenjamo in tako brez večjih posegov spremenimo podobo sobe,« poudarja arhitektka Mateja Katja Vrtovec Jerančič in dodaja, da če ima otrok posebne potrebe, je poleg teh smernic treba upoštevati še njegove fizične ali psihične zahteve.

Soba naj bo prilagojena otrokovi starosti

Pri snovanju prostora je po njenih besedah zlasti pomembno upoštevati otrokovo starostno obdobje. »Pomembna je postavitev osnovnega pohištva – postelje, pisalne mize in velike omare, ki bo na tem mestu obstalo tudi ob poznejših preobrazbah sobe oziroma dodajanju drugega pohištva. Za predšolskega otroka je pomembno, da mu v sobi pustimo čim več prostora za ustvarjanje in igro, medtem ko najstniku zagotovimo udoben kotiček za branje in počitek. Najboljše silnice pri spanju dosežemo s postavitvijo postelje v smeri sever–jug, če prostor dopušča, pa naj postelja ne bo pri oknu,« odgovarja arhitektka na vprašanje o razporeditvi pohištva.

Ob izbiri opreme je treba veliko pozornosti nameniti nakupu ležišča za otroka, ki bi moral biti vsaj tako premišljen kot nakup ležišča za odrasle. Izberemo kakovostno ogrodje, vzmetnico in posteljno perilo. Če si sobo delita dva otroka, je pogosta odločitev pograd, zlasti če opremljamo majhen prostor. A tudi če sobico uporablja en otrok, je lahko ležišče na pogradu, prostor pod njim pa izkoristimo za pisalno mizo, shranjevalne površine, igralno površino ali kaj podobnega. Sodobno pohištvo za otroške sobe je zanimivo oblikovano in zelo prilagodljivo, tako da je mogoče z njim ustvariti prijetne kotičke za spanje, učenje in igranje.

!!galerija!!

Čas je za pisalno mizo

Večina sestavov za otroške sobe vključuje tudi pisalno mizo, lahko pa jo skupaj z delovnim stolom kupimo, ko gre otrok v šolo in dobi prve domače naloge. Na pisalni mizi šolarja bo sčasoma najbrž tudi računalnik, zato je pomembno, da je dovolj velika. Pri izbiri lahko upoštevamo pravila, ki veljajo za delovne prostore odraslih. Idealna miza je dolga 160 centimetrov, široka pa najmanj 80 centimetrov. Zlasti je pomembno, da ni ožja od 80 centimetrov, če bo na njej stal tudi računalnik. Ta širina namreč zagotavlja primerno razdaljo med očmi in zaslonom računalnika, ki mora biti vsaj 50 centimetrov. Za primerno držo mora biti zgornji rob zaslona v višini oči ali malo niže. Kar zadeva položaj v prostoru, pa je pisalno mizo najbolje postaviti tako, da ima dovolj naravne svetlobe. Pomembno je tudi, kakor pravi arhitektka, da si otrok pri branju ali pisanju ne dela sence in s tem slabi svojega vida. Prav tako je dobro, da je pisalna miza nastavljiva po višini.

Ne pozabimo tudi na kakovosten stol. Ta mora biti primerno velik, omogočati mora vsaj osnovne prilagoditve teži in velikosti šolarja. Pomembno je tudi zibanje naprej in nazaj, saj je to najpogostejše gibanje med učenjem in delom pri mizi ali za računalnikom. Zelo praktična je snemljiva tkanina na oblazinjenem delu, saj lahko potem izberemo tudi svetlejše in pisane barve, ker lahko prevleko operemo ali celo zamenjamo.

Starši veliko pozornosti namenjajo barvam in dekoraciji otroške sobe. Osnovno pohištvo naj bo barvno nevtralno, na primer belo, v naravnem odtenku lesa ali nežnih odtenkih, predlaga arhitektka, saj s tem zagotavljamo njegovo brezčasnost. »Če želimo, da bi bila kakšna omara ali kos pohištva bolj igriva, se raje odločimo za popestritev s pisanimi nalepkami, ki jih lahko sčasoma odstranimo ali zamenjamo. Če uporabimo staro omaro, jo lahko recikliramo s krednimi barvami in tako otroku namenimo dodaten prostor za kreativno ustvarjanje. Držimo se pravila, da okolje prilagajamo otrokovi starosti z izbiro dekorativne opreme, saj je to ceneje od menjave celotnega pohištva. Ustvarimo mu tudi bralni kotiček, ki ga bo spremljal do njegovih najstniških let,« pravi arhitektka, ki v ospredje postavlja nežne, umirjene barve, saj meni, da nas te pomirjajo. Zato v otroški sobi priporoča čim več bele barve z dodajanjem pastelnih odtenkov. »Če si želimo na stenah kakšen izrazitejši odtenek, tako prepleskajmo le eno in nikakor ne vseh, na primer le tisto za posteljnim vzglavjem. Tako si lažje privoščimo izbiro intenzivnejše barve ali pa morda pisano tapeto. Otrokove želje naj na izbiro barvnih kombinacij ne vplivajo preveč, saj se prehitro spreminjajo, poleg tega otroci običajno nimajo dobre vizualne predstave za barvne kombinacije. Zato predlagam, da osnovno pohištvo izberete sami, otroku pa prepustite izbor dekorativnih predmetov, kot so vzglavniki, blazine, posteljnina, nočna svetilka, saj se s tem še vedno držite svojih smernic. Če je otrok v obdobju, ko ne sprejema kompromisov, pa predlagam, da mu naredite prenovo presenečenja in pri sami zasnovi poskušate čim bolj upoštevati njegove želje,« iz izkušenj svetuje arhitektka Mateja Katja Vrtovec Jerančič.

Najpogostejša napaka staršev, poudarja sogovornica, je prav dejstvo, da preveč upoštevajo otrokove želje in s tem po nepotrebnem zapravljajo denar za nakup novih stvari. »Otrok se jih običajno hitro naveliča, s tem pa ustvarjamo nepotrebno navlako in dodatno zasičimo prostor. Včasih je bolje, da ne ugodimo vsaki njegovi želji, saj jih bo tako le čedalje več,« svetuje arhitektka.

Praktične rešitve

Namesto nakupa novega pohištva je včasih bolje prenoviti staro. Staro omaro prebarvamo, ji dodamo nova držala in dobimo tako rekoč nov kos pohištva, pravi arhitektka. »Velik učinek dosežemo tudi, če prestavimo pohištvo, dodamo še kakšno luč, obesimo slike, dodamo tekstil, kot so zavese in po­steljnina z igrivimi potiski, koše ali škatle za igrače in kako mehko preprogo. Na stene pritrdimo knjižne police, če je otrok še majhen, mu jih postavimo niže, na njegovo višino, da lahko tudi sam poseže po knjigah in manjših pripomočkih,« pojasnjuje arhitektka, kako lahko že z minimalnim finančnim vložkom povsem spremenimo in prilagodimo prostor, da bo otroku dajal občutek toplega zavetja.