Televizorji: Generacija z dvakrat večjo razločljivostjo

Nekoč so televizorje prodajale oznake, kot je bila trinitron, zdaj si proizvajalci izmišljajo različne kratice in v dnevnosobne zaslone vgrajujejo vse več zadev, poznanih iz sveta mobilne telefonije. Zadnja taka modna muha je sistem android, kar pomeni, da je uporabniški vmesnik podoben tistemu na telefonu in da tudi na televizorju tečejo enake aplikacije, ki pa občasno niti niso dobro prilagojene za upravljanje s smernimi tipkami ali kazalko, ne z dotikanjem po zaslonu. Android je nekatere stvari res poenostavil in naredil vmesnik preglednejši, a po našem mnenju bi morali biti operacijski sistemi, možnosti povezovanja in podobno pri odločanju še vedno manj pomembni kot sama kakovost slike, verjetno pa tudi manj kot podpora t. i. kodekom, ki določajo, katere videe (s telefonov, fotoaparatov in drugih naprav) televizor zna prikazati in katerih ne. Seveda je mogoče na vsakega priključiti zunanji večpredstavnostni predvajalnik in rešiti morebitne pomanjkljivosti, vendar to pomeni dodaten strošek in tudi več »škatel« ob televizorju ter manj priročno uporabo z dvema daljinskim upravljalnikoma.

Opuščanje full hd in uvajanje 4k

V svetu televizorjev poteka intenziven prehod z zaslonov full hd, ki so bili standardni nekako zadnjih osem let, na zaslone 4k, imenovane tudi ultra hd (uhd). Ti imajo dvakrat večjo razločljivost, torej 3840 x 2160 namesto 1920 x 1080 točk, kar pomeni štirikrat več točk na zaslonu. Slika bi teoretično morala biti znatno bolj ostra, jasna, vendar se to za zdaj pokaže le redko, saj vir slike večinoma ostaja full hd ali celo slabši. Televizijske slike uhd še lep čas ne bo, razen kakšnih občasnih prenosov in demonstracijskih kanalov na satelitih.

Letos so zasloni 4k prevladali, saj so glavni proizvajalci že prenehali izdelovati »klasične« televizorje najvišjih serij. Modeli full hd so tako večinoma le še iz nižjega in srednjega, morda še višjega srednjega kakovostnega razreda. Zato se take splača kupiti le, če stanejo nekje do 800 evrov. In treba se je zavedati, da je slika v tej razločljivosti, če je vir še tako dober, res lepa do diagonale približno 125 cm, pri večji se že lahko pozna, da ni povsem ostra.

Televizor naj podpira kodek h.265

Vendar tudi izbira zaslona 4k še ni povsem samoumevna, čeprav bodo prihodnje leto glede na informacije, ki jih imamo, povsem izrinili tiste z manjšo razločljivostjo. Zanimivi so nekateri cenejši televizorji 4k, ki ne ponujajo skoraj nikakršne pameti in zelo malo povezljivosti, a imajo lahko dokaj lepo in naravno sliko, čeprav se seveda ne more povsem primerjati s prikazom dražjih in naprednejših zaslonov. Razlike so predvsem v dinamičnem razponu (kar se najbolj opazi v črnih odtenkih prizorov), manj živih barvah in manj gladkih hitrih prehodih. A vseeno so letošnji cenejši modeli 4k že dovolj dobri za vsakdanje gledanje, medtem ko lanski še niso bili. Obvezno mora televizor podpirati kodek hevc (h.265), saj brez njega ne bo predvajal skoraj nobenega videa 4k s telefona ali fotoaparata. Na srečo večina letošnjih ta kodek že ima, potem ko so ga proizvajalci zaradi varčevanja z licenčninami pri veliko lanskih modelih kar izpustili.

Pomanjkljiv srednji cenovni razred

Televizorji 4k naslednjega razreda, tisti s ceno med približno 700 in 1200 evri (kadar niso v akcijskih ponudbah), so na prvi pogled atraktivni, saj so proizvajalci vanje vgradili vse tisto, kar manjka modelom v nižjem razredu – povezovanje v internet, android ali drug napreden operacijski sistem, aplikacije, naprednejše daljinske upravljalnike (s tipkovnico ali sledilno ploščico). Toda večinoma so v želji, da cena ne bi preveč zrasla, sklepali kompromise pri kakovosti zaslonov, zato se pri teh pogosto pokažejo celo večje pomanjkljivosti kot pri cenejših modelih. Svetujemo, da se raje ozrete po malo dražjih primerkih, ki že imajo sodobnejše zaslone. Tudi taki s t. i. tehnologijo kvantnih točk – proizvajalci jo imenujejo različno, denimo nanokristali ali triluminos – se že dobijo za manj kot 1500 evrov (pri diagonali 140 cm). Ti zasloni prinašajo lepše, bolj žive barve, boljši kontrast in večjo svetilnost in pomenijo vstop v svet višjega razreda. So pa le redki iz teh serij na voljo tudi z manjšo diagonalo, večinoma se začne pri 140, morda pri 125 cm.

Raje za »številko« večja diagonala

Glede diagonale svetujemo, da morda vzamete za »številko« večjo, kakor ste nameravali, a pretiravati vseeno ni treba. Pri zaslonih full hd je to smiselno zato, ker jih boste morali gledati bolj na daleč, da se bo slika sestavila v res jasno. Pri televizorjih 4k je to smiselno do diagonale do 140 cm, odtod naprej cena nesorazmerno poskoči. Niso pa sodobni ploski televizorji več taki velikani kot pred leti, saj je roba okrog zaslona res malo in tudi modeli velikih diagonal ne delujejo kolosalno. Je pa zato tanjšanje poslabšalo zvok, in razen če se odločite za katerega od redkih modelov z že vgrajenim kakovostnejšim zvočnim sistemom, vsekakor svetujem še investicijo v ločenega (t. i. soundbar), morda še z dodatnim nizkotoncem, ki bo zvočno kuliso eksponentno izboljšal.

Ukrivljeni zasloni kratkotrajna muha

Povezovanje televizorjev s temi sistemi in tudi s predvajalniki bluray je preprosto, vse poteka po vmesniku hdmi in tudi zaradi funkcije hdmi-cec (vsak proizvajalec jo označuje s svojo marketinško skovanko) je mogoče obe napravi upravljati z istim daljincem. Večina televizorjev tudi nima težav s predvajanjem vsebin s ključkov usb ali naprav (medijskih strežnikov ali omrežnih diskov) v domačem omrežju. Malce manj enostavno in tudi grše, saj je razločljivost manjša, je zrcaljenje zaslona s funkcijo miracast. To sicer podpira veliko televizorjev in tudi veliko (androidnih) telefonov.

Še eno lastnost so proizvajalci v zadnjih dveh letih izrazito poudarjali. Vendar se vseeno zdi, da so ukrivljeni zasloni podobna modna muha, kot je bil pred njimi 3d, ki ga zdaj nekateri modeli sploh ne podpirajo in ga marketinški materiali niti ne omenjajo več. Ukrivljenost le redko pride do izraza, če je zaslon res velik ali če sedite zelo blizu – kar pomeni, da vam vsaj delno obračanje glave ne uide –, drugače pa prave koristi ni. Tisti, ki sedijo bolj ob strani, pravzaprav vidijo slabšo sliko, kakor če bi bil zaslon raven. Zato se nam zdi, da se je ukrivljenosti, ki sta jo pravzaprav res posvojila samo LG in Samsung, bolje izogniti in si za razliko v ceni raje privoščiti soliden zvok. Verjemite, da boste od tega imeli veliko več.