Alternativne izolacije – do okolja in doma prijazne

Ali so alternativni toplotnoizolacijski materiali tudi ekološki?

Toplotnoizolacijske materiale razvrščamo v različne skupine glede na njihov izvor in sestavo. V grobem ločimo materiale anorganskega in organskega izvora. Med zadnje sodijo toplotne izolacije iz celuloze, lesa, ovčje volne, konoplje, slame, plute, bombaža. To so materiali, ki jih na različne načine predelane ali obdelane uporabljamo za izolacijo sklopov v stavbah, vendar redkeje kot na primer mineralno volno in polistirene in jim zato pogosto rečemo alternativne izolacije. Ker gre za materiale naravnega, organskega izvora, jim predvsem proizvajalci radi prilepijo oznako ekološki. Vendar ta ni vedno upravičena. Da je nekaj ekološko, mora izpolniti več zahtev; poleg naravnega izvora je treba upoštevati tudi, koliko energije je potrebne za njihovo predelavo, katere snovi jim dodajajo za izboljšanje njihovih lastnosti, kje so njihova nahajališča in kako dolge prevoze je treba opraviti od tam do mesta vgradnje. Upoštevati je treba tudi postopek njihove razgradnje po uporabi. Tako na primer za pluto, ki je sicer povsem naraven material, za njeno predelavo pa ni potrebne veliko energije, zaradi ogljičnega odtisa transporta težko rečemo, da je optimalna ekološka izbira. V Slovenijo jo namreč pripeljejo vsaj iz Portugalske ali Španije, če ne iz Afrike.

Ali so alternativne toplotne izolacije po lastnostih podobne mineralni volni in polistirenom?

Med najpomembnejšimi lastnostmi toplotne izolacije je njena toplotna prevodnost. Ta je pri alternativnih materialih nekoliko višja kot pri mineralni volni ali ekspandiranem polistirenu, vendar so vrednosti (od 0,040 do 0,050 W/mK) še vedno dovolj nizke, da jih lahko uvrstimo med dobre toplotne izolatorje. Za dosego enakega učinka je treba vgraditi kakšen centimeter več toplotne izolacije, kar je že sprejeta praksa, saj se večinoma uporabljajo za vgradnjo v votle lahke lesene konstrukcije stavb. Te so sestavljene drugače kot zidane, toplotna izolacija v njih predstavlja bistveno večji del kot pri zidanih. Glede drugih pomembnih lastnosti pa lahko poudarimo, da so alternativne izolacije bistveno bolj paroprepustne in odprte za prehod vodne pare.

Je odprtost za prehod vodne pare prednost ali slabost toplotne izolacije?

V graditeljstvu velja, da je treba vgraditi pravi material na pravo mesto, zato pri odgovoru ne gre posploševati. Na obstoječih zidanih hišah, ki so z notranje strani zaradi različnih zaključnih oblog, na zunanji pa zaradi ometov precej zaprte za prehod vodne pare, vsekakor ni smiselno dodajati zelo paroprepustne alternativne toplotne izolacije, saj se bo vodna para zaradi onemogočenega prehoda zadrževala v njej. Pri novogradnjah, pa naj bodo zidane ali lesene (montažne, skeletne), je paroprepustnost dobra lastnost. Te izolacije omogočajo prehod vodne pare, če so seveda tudi druge plasti stene in fasade paroprepustne, hkrati pa so na primer celuloza, lesni kosmiči in vlaknenke, ovčja volna, konoplja in slama sposobni precej vodne pare zadržati in jo po potrebi (suh zrak v prostoru) vrniti v prostor. Pravimo, da zelo dobro uravnavajo vlago v prostoru in s tem izboljšujejo mikroklimo v njem.

Ali so alternativne toplotne izolacije odporne proti škodljivcem?

Izolacijam dodajajo različne dodatke, ki jih zavarujejo pred škodljivci, predvsem glodavci in insekti. Celuloznim in lesnim kosmičem dodajajo borovo sol, ki je topna v vodi in ni škodljiva človeku. Je naravni konzervans, ki preprečuje tudi nastanek plesni in odvrača insekte. Kakor navajajo proizvajalci celulozne izolacije, je ta varna tudi proti glodavcem. Če bi ti zašli vanjo, celuloza nase veže njihovo telesno vlago, zaradi česar dehidrirajo. Slamo pred njimi preprosto zaščitimo tako, da od tal do višine enega metra po steni razpnemo mrežo, ki prepreči njihov vstop v izolacijo. Za ovčjo volno, ki je beljakovinsko vlakno, so lahko škodljivi le insekti, zato ji dodajajo pesticid klorfenapir, ki so ga odobrili gradbeni tehnologi in gradbeni biologi, v skladu z evropsko direktivo 89/106/EEC. Mišim in drugim glodavcem pa vstop preprečujejo ostra volnena vlakna, ki nastanejo zaradi posebnega razreza bal.

Ali so alternativne toplotne izolacije odporne proti ognju?

Večina alternativnih toplotnih izolacij spada v razred gorljivosti B2, kar pomeni, da so primerne za vgradnjo v stavbe. Borova sol dodatno varuje pred gorenjem, sicer pa za celulozo ter lesne kosmiče in vlaknenke, ki so v osnovi narejene iz lesa, velja, da gorijo do neke meje, potem pa se ustvari zoglenela plast, ki preprečuje nadaljnje gorenje. Konoplja je negorljiva, slama pa je pred ognjem navadno zaščitena z ilovnatimi ometi.

Kako vgradimo alternativno toplotno izolacijo?

Celulozni in lesni kosmiči so v razsuti obliki, zato jih v votle konstrukcije vpihujejo s posebnimi napravami. Prav zaradi svoje oblike lahko ta dva materiala zelo dobro zapolnita prav vse kotičke konstrukcije, tudi teže dostopne. To je ena od pomembnih prednosti, saj na precej preprost način preprečimo prazne prostore in nastanek morebitnih toplotnih mostov v konstrukciji. Paziti je treba, da je gostota vgrajene izolacije primerna, da se ne bi pozneje v steni posedala. Za izolacijo zunanjih sten priporočajo približno 60 do 65 kg/m2 za celulozo in od 38 do 45 kg­/­m2 za lesne kosmiče. Lesne vlaknenke se na konstrukcijo sidrajo s sidri, ki morajo biti odporni proti vlagi. Bale ovčje volne, slame in konoplje pa preprosto ročno natlačimo v votle prostore in pri tem pazimo, da so stiki med njimi tesni. Zapiramo jih z lesom, lesnimi vlaknenkami, najpogosteje pa z ilovnatimi ometi.

Kaj pomeni fazni zamik in zakaj je pri alternativnih izolacijah pomemben?

Fazni zamik pove, v kolikšnem času bo toplota prešla skozi konstrukcijo. Fazni zamik, ki naj bi bil najmanj 12 ur, je potreben zato, da se stavba poleti podnevi ne pregreje in pozimi ponoči ne ohladi. Odvisen ni le od toplotne prevodnosti, ampak tudi od tesnosti vgrajenega materiala ter njegove specifične toplote in teže. Za lahke konstrukcije, katerih del so navadno alternativne izolacije, pogosto trdijo, da se hitro pregrejejo in ohladijo. Vendar izkušnje graditeljev kažejo drugače. Alternativne toplotne izolacije, še posebno če jih vgrajujemo v 20-, 25- in večcentimetrski plasti, imajo fazni zamik od 12 in vse do 17 ur. To pomeni, da se zunanja stena toliko ur ne bo ohladila oziroma ogrela, temveč bo toploto zadrževala v sebi in jo v prostor oziroma ven oddajala postopoma.

Ali so alternativne toplotne izolacije še vedno bistveno dražje od klasičnih?

O cenah je natančno težko govoriti, saj so odvisne od kakovosti izolacije, njene gostote, oblike, potrebne debeline in tudi vgradnje. Vendar lahko rečemo, da je izolacija iz lesnih kosmičev še vedno dražja na primer od mineralne volne, sploh pa od klasičnega ekspandiranega polistirena, ki velja za najcenejšo izolacijo. Zaradi vse bolj razširjene uporabe celuloze je njena cena po zadnjih podatkih primerljiva s ceno kakovostne mineralne oziroma kamene volne. Cene slame, konoplje in ovčje volne pa so zelo različne. Zanje se graditelji praviloma ne odločajo na podlagi cene, temveč iz prepričanja, da so to najbolj primerni materiali za izolacijo ekohiš. Gradnjo teh spremlja čisto posebna filozofijo, ki temelji na povsem naravnih in lokalnih materialih, ne le gradbenih, ampak tudi vseh drugih, ki sestavljajo dom.

Kdaj velja razmisliti o apnenem fasadnem ometu?

Apneni fasadni omet in apneni belež sta tradicionalna materiala, ki so ju uporabljali že v antičnih časih. Zdaj so fasade iz apna redkost, zanje se odločijo predvsem lastniki spomeniško zavarovanih stavb in graditelji, ki gradijo iz tradicionalnih materialov in po starih postopkih. Apnene omete navadno vidimo na novih hišah, ki so najprej ometane z ilovnatimi ometi, sledi plast apnene malte in na koncu apneni belež, ki mu dodajajo naravne pigmente, da je fasada poljubno obarvana.

Kako izdelati fasadni sloj, ki temelji na apnu?

Postopek izdelave apnenega ometa je precej star, apnenih ometov pa je, kot rečeno, vse manj. Pravega mojstra, ki bo kakovostno izdelal apneni zaključni sloj fasade, je zato težko najti. Na starejših hišah je treba najprej odstraniti vse plasti, ki so jih morda nanesli na stene v več desetletjih. Potem je treba prvotni apneni omet oziroma njegove ostanke očistiti, na poseben način utrditi in vse morebitne odluščene zaplate zapolniti z živoapneno malto. Čez se nanese plast nove apnene malte, ko se ta posuši, pa se stene pobeli še z apnenim beležem. Podobno se izvede tudi nova apnena fasada. Vedeti je treba, da bo ta lahko lisasta, saj apno zelo dobro veže vlago.