Test kakovosti peletov: Od 20 vzorcev šest neustreznih

Preverili so kakovost 20 vzorcev peletov različnih proizvajalcev. Pri štirih ni bilo mogoče razbrati izvora, največ vzorcev (osem) je bilo iz Bosne in Hercegovine, šest iz Slovenije, po eden pa iz Avstrije in Madžarske. Ponudba je raznovrstna, cene različne (od 3,37 do 4,92 evra za 15-kilogramsko vrečo), označevanje pomanjkljivo, kakovost pa pogosto dvomljiva, bi lahko v enem stavku strnili ugotovitve.

Med testiranimi vzorci je eden dobil oceno zelo dobro (avstrijskega proizvajalca), štirje dobro (med njimi tudi peleti slovenskega proizvajalca Profiles), sedem povprečno in dva pomanjkljivo, kar šest izdelkov pa ne ustreza standardom kakovosti, zato na Gozdarskem inštitutu Slovenije (GIS) in Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) njihov nakup odsvetujejo. Pri tem velja omeniti, da bi morali peleti za uvrstitev v posamezen kakovostni razred zadostiti vsem merilom, zato je bil vzorec neustrezen že, če ni ustrezal po eni od preizkušenih lastnosti.

Enotnega označevanja ni

Večina peletov, ki so naprodaj na slovenskem trgu, nima nikakršnega certifikata, kar pomeni, da potrošnik pravzaprav ne ve, kaj kupuje. Enotno označevanje ali certificiranje v EU ni obvezno. Najdaljšo tradicijo ima nemški certifikat DIN plus, v zadnjem času pa se uveljavlja evropski certifikat EN plus, oba temeljita na evropskem standardu SIST EN 14961-2:2011, po tem standardu so ocen­jevali tudi pelete na testu. S certifikatom EN plus se lahko pohvali eden izmed slovenskih proizvajalcev, in sicer Gozdno gospodarstvo Postojna.

Evropski standard razvršča pelete v tri kakovostne razrede: A 1, A 2 in B. Peleti so uvrščeni v enega izmed omenjenih razredov, če dosegajo vse predpisane mejne vrednosti. Pri vrednotenju izmerjenih lastnosti sta imela pri končni oceni kakovosti največji delež vsebnost vode v peletih (v njih ne bi smelo biti več kot 10 odstotkov vode glede na maso suhih peletov) in delež pepela (za najbolj kakovostnimi ga ostane manj kot 0,7 odstotka, kar je meja za kakovostni razred A 1, medtem ko je za razred A 2 meja 1,5 odstotka). Sledijo mehanska obstojnost, gostota nasutja in energijska vrednost. Nike Krajnc z GIS poudarja, da so vse omenjene lastnost pomembne za optimalno delovanje kotla ali peči na pelete.

Pomanjkljive in zavajajoče oznake

Potrošnik, ki želi v trgovini primerjati pelete različnih proizvajalcev ali distributerjev, se znajde v zagati – zaradi pomanjkljivih in pogosto celo netočnih oznak na embalaži je namreč to nemogoče. Dejstvo je, da oznake niso predpisane, zato lahko vsak proizvajalec ali distributer navede lastnosti izdelka, ki mu najbolj ustrezajo. Tako večina označuje vsebnost vode zgolj v razponu (od–do) ali pa napišejo, da peleti vsebujejo »manj kot 10 odstotkov vode«. Analizirani vzorci so v povprečju vsebovali 7,4 odstotka vode, meja 10 odstotkov je bila presežena le v enem, kar je bolje kot pri analizi, ki so jo opravili v začetku letošnjega leta, pravi Krajnčeva.

Kar pet vzorcev ni izpolnjevalo minimalnih zahtev standarda glede mehanske obstojnosti. Kako mehansko obstojni so peleti, lahko po besedah Nike Krajnc že v trgovini ocenimo po njihovem videzu: slabše mehansko obstojni se hitro lomijo in so zato ponavadi krajši, na dnu vreče pa je veliko prašnih delcev. Ti pri stresanju iz vreče dražijo dihala, predvsem pa slabše zgorevajo in povzročajo več težav v peči.

Pri kakovostnih razredih A 1 in A 2 je meja za mehansko obstojnost 97,5 odstotka, pri kakovostnem razredu B pa 96,5 odstotka. Povprečna mehanska obstojnost analiziranih vzorcev je bila 97,4 odstotka, podrobnejši pregled pa razkriva, da je več kot polovica vzorcev dosegala najvišji kakovostni razred (A1 in A2), medtem ko štirje niso izpolnili niti pogojev za uvrstitev v kakovostni razred B.

Pri vseh treh kakovostnih razredih je najnižja dovoljena mejna vrednost gostote nasutja (kg/m3) 600 kg/m3. Med 20 vzorci kar štirje niso dosegali predpisane mejne vrednosti, čeprav odstopanja niso velika. Ker se 15-kilogramske vreče praviloma pakirajo s tehtanjem, potrošniki zaradi nizke gostote nasutja niso ogoljufani. Problem je le večji volumen vreč, ki so polnjene s peleti z nizko gostoto nasutja, pravi Nike Krajnc.

Barva in cena ne določata kakovosti

Pomen energijske vrednosti peletov so povz­dignili trgovci, ki poskušajo s primerjavami (največkrat s kurilnim oljem) pritegniti pozornost kupcev. Na embalaži je ta podatek pogosto naveden, vendar so vrednosti zaradi različnih enot (Wh, MJ/kg, kcal, kWh/kg, kWh), ki jih pri tem uporabljajo proizvajalci, povsem neprimerljive, opozarjajo na ZPS in dodajajo, da poleg tega nihče ne zapiše, na kakšno stanje peletov (absolutno suhi ali vlažni) se vrednost pravzaprav nanaša.

Kakor pravi Nike Krajnc, je analiza ovrgla tudi nekatera splošna prepričanja potrošnikov glede kakovosti peletov. Tako ni res, da so najboljši tisti iz ene vrste lesa, prav tako kakovost ni odvisna od uporabljene vrste lesa. Njihova energijska vrednost je odvisna od vsebnosti vode in morebitnih primesi, kar vpliva zlasti na ostanek pepela. Tudi sama barva peletov ne nakazuje njihove kakovosti – svetla barva pomeni le, da so izdelani iz smrekovine brez skorje. Bolj kot barva ali drevesna vrsta je zato pomembno, v kateri kakovostni razred se uvrščajo glede na vse omenjene lastnosti, podarja Krajnčeva.

---

Dobro je vedeti

• Barva peletov ne pove veliko o njihovi kakovosti.
• Edina lastnost, ki jo potrošnik lahko oceni sam, je mehanska obstojnost – fini prah in zdrobljeni peleti (običajno na dnu vreče) kažejo na slabšo mehansko obstojnost.
• Certifikat EN plus pomeni, da ima proizvajalec vzpostavljen sistem zagotavljanja kakovosti, zato je bolj verjetno, da kakovost peletov ustreza oznakam na embalaži.
• Bolje se je odločiti za ponudnika, ki navaja več podatkov, tudi izvor peletov in podatek o proizvajalcu.
• Gostota nasutja je pomembna predvsem zaradi volumna, ki ga zavzemajo 15-kilogramske vreče – nižja gostota nasutja pomeni večji volumen vreč.
• Kakovost peletov naj bo prilagojena zahtevam proizvajalca kotla. Če je zahtevan kakovostni razred A 1 ali A 2, je smiselno poiskati ponudnika, ki to zagotavlja.
• Cena ne sme biti glavno oziroma edino vodilo. Dobro ocenjene pelete lahko kupimo že za 3,6 evra (za 15-kilogramsko vrečo), slabe pa tudi za 4 evre.
• Če se odločamo za novega ponudnika, ki ga še ne poznamo, je smiselno najprej preveriti podatke na internetu in embalaži, nato kupiti manjšo količino peletov ter spremljati delovanje kotla (količina pepela, proizvedena toplota). Šele potem kupimo zalogo za kurilno sezono, najbolje spomladi, ko so cenejši.
• Kakovost peletov ni odvisna le od proizvajalca, ampak tudi od transporta ter skladiščenja (v trgovini in pri nas doma).
• Poleg kakovosti peletov sta za udobje ogrevanja pomembna kakovost kotla ali peči in njena nastavitev.