Požari: Kako lahko pod površjem tal gori

Trije pogoji za gorenje

Za gorenje morajo biti izpolnjeni trije pogoji: zrak oz. kisik, gorivo in visoka toplota. Samo letos smo lahko v Sloveniji žal videli veliko dokazov, da sta prva dva pogoja pri požarih v naravi pogosto izpolnjena (vročina pa je na površju, ki ga je zajel ogenj, zelo visoka). 

Podtalni požar ni predstavljal samo novih žarišč za razplamtevanje ognja na Krasu, kjer so jih, če so jih odkrili, zalivali z vodo z letal in helikopterjev, temveč je bil tudi razlog za ponovitev julijskega požara na težko dostopnem delu Kobariškega Stola. Z njim so se marca borili na Zgornjem Jezerskem, v Šalki vasi pri Kočevju pa je pred dvema letoma v tleh tlelo celo več mesecev – na širšem območju nekdanjega premogovnika celo tri metre globoko. Večina podzemnih požarov sicer nastane kot posledica površinskih požarov.

Podtalni požar je najbolj uničujoča oblika gozdnega požara

Podtalni požar je najbolj uničujoča oblika gozdnega požara, saj ga je težko opaziti, mu slediti in ga pogasiti. To zahteva prekopavanje gozdnih tal in močno zalivanje z vodo, oboje globlje, kot segata gorenje in gorljivi material, to pa je bilo na Goriškem Krasu nemogoče, saj je pod površjem skrito še veliko streliva iz soške fronte, morije iz prve svetovne vojne.  

Če gre za gozd, se podtalni požari razvijajo v tleh, bogatih s humusom, gozdnimi ostanki in mrtvim delom koreninskih sistemov rastlin. Širijo se pod površjem in lahko prikrito tlijo v tleh nekaj dni, nato se pa kot talni požari (na površini) pojavijo nekaj deset metrov od mesta nastanka. Najhitreje se širijo po podzemnih rovih živali in po odmrlih koreninah dreves. Podtalni požar običajno uniči vse rastlinje, ker je uničen koreninski sistem, medtem ko se pri požaru, ki zajame samo nadzemni del vegetacije, lahko drevo iz korenin obraste. Uniči tudi vse talne živali. Temperatura požara je običajno med 100 in 400 stopinjami Celzija.

Gorivo so pri gozdnih požarih ne povsem razpadli ostanki rastlin, korenine, na barjanskih tleh šota, na območjih, bogatih s fosilnimi gorivi, pa premog in plini, ki spremljajo nahajališča nafte. Za počasno gorenje oziroma tlenje je v zelo humusnih gozdnih tleh dovolj zraka, enako na kamnitem kraškem terenu in v gorah.

Znani so primeri gozdnih podtalnih požarov, ki jih gasilcem leta ne uspe pogasiti: prav pred dnevi se je močno razdivjal eden takšnih v bližini narodnega parka Yosemite v ZDA; v Fort McMurrayu v kanadski državi Alberta so podoben požar leta 2017 zatrli šele po letu in pol; čedalje več verižnih požarov je tudi na največjih svetovnih šotiščih.

Podzemni požari premoga in plina

V turkmenistanski puščavi pri Dervezi gori pod zemljinim površjem že pol stoletja. Gori plin, ki so se ga naftarji hoteli na hitro znebiti s sežigom, da bi neovirano črpali črno zlato. Foto: Matyas Rehak/Shutterstock Foto:

Poseben okoljski problem so tudi nenadzorovani podzemni požari premoga, kot je pred tremi leti v Delovi prilogi Znanost opozoril geolog dr. Bojan Ambrožič. Na svetu jih naenkrat gori več tisoč in prispevajo od 0,3 do 3 odstotke svetovnih izpustov ogljikovega dioksida. Poleg njega se v ozračje sproščajo velike količine nevarnih plinov, kot so ogljikov monoksid, žveplov dioksid in metan, ter težkih kovin. Ti požari so večinoma nedostopni, pogosto neznani. Mnogo jih zanetijo gozdni požari ali pa se razvijejo sami, saj lahko pride do samovžiga nekaterih vrst premoga ob prisotnosti kisika že pri temperaturi 40 °C. Najstarejši znan podzemni požar gori na gori Mount Wingen v Avstralskem Novem Južnem Walesu že vsaj 6000 let.

Za podzemne požare je značilno, da jih je izjemno težko pogasiti, ker običajno gorijo globoko pod zemljo, zato je skorajda nemogoče priti do vseh območij požara in zamašiti vse dovode kisika. Na izkoriščanih premogovnih območjih Kitajske, na Poljskem in drugod so zanje razvili zapletene načine gašenja, ki pa so le redko uspešni. Požari se običajno pogasijo sami šele čez več desetletij ali stoletij, ko pogori ves premog.

A podzemni požari niso omejeni samo na premog. Na območju Derveze v Turkmenistanu so v sedemdesetih letih našli velike količine nafte. Ko so leta 1971 ob vrtanju nepričakovano naleteli na žep zemeljskega plina, ki je predstavljal tehnično oviro za črpanje črnega zlata, so ga namenoma zažgali. Pričakovali so, da bo pogorel v nekaj tednih. Pol stoletja pozneje še vedno gori.