Kako ravnamo z viri pitne vode, kako nanje vlivajo naša lahkomiselnost, navzkrižje interesov pri gospodarjenju s prostorom in podnebne spremembe, smo se pogovarjali s hidrogeologinjama dr. Petro Souvent in dr. Urško Pavlič z Oddelka za hidrogeološke analize Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO). Primarna dejavnost oddelka je spremljanje količinskega stanja podzemnih voda. Na več kot 160 merilnih mestih po državi, od katerih so nekatera na zajetjih za pitno vodo, spremljajo parametre, kot so višina gladine podzemne vode, njena temperatura in elektroprevodnost. »Sprememba elektroprevodnosti vode lahko pokaže na onesnaženje, na njeni podlagi lahko spremljamo tudi režim in vrsto napajanja podzemne vode. Po tem podatku na primer lahko razberemo, v katerem času in kako dolgo je vir za napajanje podzemnih voda taleči se sneg v visokogorju,« razloži dr. Souventova.

Kaj je vodonosnik

O pomenu enega najpogostejših izrazov, ki jih hidrogeologi uporabljajo v povezavi s podzemnimi vodami, vodonosnik, imamo ljudje večinoma napačno predstavo. Beseda namreč ni preprosto sinonim za podzemno jezero, reko ali drugačen tok, ampak gre za porozen in prepusten medij, ki je lahko kamnina ali rečni sediment, v katerem se lahko pretaka voda. Podzemna voda v rečnih sedimentih teče med zrni proda ali peska (aluvialni vodonosnik), v karbonatnih kraških kamninah pa se večina podzemne vode pretaka po kraških razpokah, kanalih in drugih kavernah (kraški vodonosnik).

Podzemna in pitna voda

Sogovornici poudarita, da podzemne vode ne smemo enačiti s pitno vodo, res pa je, da sta pojma pri nas zelo povezana, saj v Sloveniji pridobimo kar 97 odstotkov pitne vode iz podzemnih voda. Voda iz kateregakoli vira lahko postane pitna, šele ko je mikrobiološko neoporečna in ne vsebuje snovi v koncentracijah, ki bi škodile zdravju.

Razkošje, da skoraj vso pitno vodo v Sloveniji pridobimo iz podzemnih voda (marsikje jo pridobivajo iz površinskih virov, razsoljujejo tudi morje), nam omogočata ugodna sestava kamnin in ugodna klimatska lega naše države. V porečjih rek, ki so v geološki zgodovini za seboj pustile debele sklade proda in peska, se različno globoko pod površjem nahaja podzemna voda, tudi na kraškem območju, kjer prevladujejo karbonatne kamnine. Pitno vodo iz medzrnskih vodonosnikov črpamo na površje, iz kraških vodonosnikov pa jo večinoma zajemamo na izvirih, ko pride podzemni tok na površje.

Čeprav porečja rek, ki jih predstavljajo Murska, Dravska kotlina, Krška kotlina, Spodnja Savinjska dolina, Ljubljanska kotlina in Kranjsko-Sorško polje, po površini ne dosegajo ozemlja s kraškimi značilnostmi, dobivamo v Sloveniji iz aluvialnih vodonosnikov največ pitne vode, kar 57 odstotkov, 40 odstotkov je prispevajo kraški vodonosniki, le tri odstotke pa je pridobimo iz površinskih voda. Dr. Urška Pavlič opiše postopek, ki ga Mariborski vodovodi uporabljajo na Vrbanskem platoju v Zgornji Dravski dolini. Filtrat Drave, ki ga črpajo iz prodnatega dna struge, je namenjen za bogatenje podzemne vode in njeno zaščito pred onesnaženjem, pri čemer izkoristijo samočistilno funkcijo vodonosnika. Pozneje jo črpajo enako kot podzemno vodo.

!!galerija!!

Aluvialni vodonosniki

Prednost črpanja pitne vode iz plitvih aluvialnih vodonosnikov je veliko bolj konstantna količina kot pri kraških izvirih. Poleg tega sestava vodonosnika (iz različnih granulacij proda in peska) vodo med pronicanjem v podzemlje prefiltrira, očisti jo večjega deleža mikrobov. K temu pripomore tudi njeno zelo počasno premikanje po podzemnih poteh v primerjavi s površinskimi vodami, razloži dr. Petra Souvent, saj se, odvisno od fizikalnih lastnosti vodonosnika, lahko meri v letih, celo desetletjih.

Glavna vira vode za te vodonosnike sta padavinska, pa tudi rečna voda, ki v določeni meri pronica skozi obrečne nanose. Slednje je intenzivnejše v določenih segmentih rečne struge, poveča pa se tudi v vodonosnikih v območju zajezitve vodotoka.

Voda, ki pronica skozi tla, se filtrira na poti skozi zgornjo, nezasičeno cono vodonosnika (na Ljubljanskem polju denimo predstav­lja do 25 metrov debelo plast) in naposled prodre do podzemne vodne gladine. Pod njo je (z vodo) zasičena cona, ki leži nad slabše prepustnimi skladi. Če je vodonosnik zelo prepusten, lahko zasičena cona vsebuje tudi 20 odstotkov vode.

Na preskrbljenost vodonosnikov z vodo pomembno vplivajo snežne padavine pozimi, saj veliko vode iz pomladanskih in poletnih padavin izhlapi oziroma je porabijo rastline za rast, zato ne odteče v podzemlje.

Kraški vodonosniki

Značilnost kraških vodonosnikov je manj konstantna založenost z vodo, in ker imamo opraviti z zelo prepustnimi kamninami, tudi manjša možnost samoočiščevanja vode, razloži dr. Pavličeva. Vodovodno vodo iz kraških izvirov zato klorirajo ali uporabijo druge načine čiščenja, kot je na primer ultrafiltracija. Zaradi značilnosti kamnin in toka vode skozi njih so kraški vodonosniki zelo ranljivi za onesnaženje vseh vrst. Poleg tega tu večji del padavinske vode najde pot v podzemlje, le del ali sploh nič pa odteče po površju. V obdobju brez padavin pretok vode kraških izvirov zelo upade, ponekod tudi presahnejo. Sogovornica kot značilen primer navede izvir Rižane, ki je največji vodni vir za Obalo, a je poleti, ko je za to območje na letni ravni značilna nizka stopnja obnavljanja z infiltracijo padavin in povečana poraba vode zaradi turizma, tudi naš najbolj količinsko omejeni vodni vir.

Čigava je voda

V Sloveniji so vodni viri javno dobro, dostop­ni morajo biti vsem prebivalcem, upravlja pa jih država (Ministrstvo za okolje in prostor ter Direkcija Republike Slovenije za vode), ki tudi podeljuje vodne pravice (pravico do črpanja in druge rabe vode). Za marsikoga bo najbrž presenetljiv podatek, da kar 84 odstotkov vse načrpane pitne vode porabijo gospodinjstva, 13 odstotkov industrija, 0,6 odstotka kmetijstvo za namakanje, odstotek pa je gre za druge namene. Dr. Souventova pove, da ima ob pomanjkanju prednost oskrba gospodinjstev, šele za njimi pridejo na vrsto drugi nameni. Če ima gospodinjstvo dostop do vodovodnega omrežja, ne more zaprositi za pravico do lastne oskrbe s pitno vodo in tudi lastniki starih vodnjakov, skopanih do gladine podzemne vode, ki bi vodo radi uporabili za zalivanje, morajo rabo prijaviti.

Ocene ARSO, po katerih se v Sloveniji letno načrpa 3,5 odstotka razpoložljive podzem­ne vode, na hitro vzbudijo vtis o neizčrpnih količinah, vendar podzemna voda ni razporejena tako kot potrebe po njej, poleg tega različno hitro odteka iz vodonosnikov, navaja sogovornica. Upoštevati je treba tudi človekove posege v prostor, zaradi katerih steče v podzemlje manj padavinske vode. Ker država podeljuje vedno nove vodne pravice (za 20 in tudi več let), bo v kratkem zaživel sistem, ki bo ohranjal vzdržnost tako, da bodo količino vsake na novo podeljene vodne pravice odšteli od ocene razpoložljive količine. Odločitev, do kako zmanjšanih zalog podzemne vode še lahko povečujemo črpanje oz. podeljujemo vodne pravice, je po mnenju sogovornic politična. »Nujni pogoj pa je, da raven podzemne vode omogoča funkcioniranje ekosistemov, odvisnih od podzemnih voda, da se ne poruši ravnovesje v površinskih vodah ter da se s črpanjem ne povzročajo vdori slane vode ali vode slabše kakovosti v vodonosnik.«

Voda na Zemlji
Na planetu Zemlja in v njegovem ozračju je končno mnogo vode, kar pomeni, da je je v vodnem krogu zmeraj enako, je pa lahko skozi čas različno razporejena (v morju, v površinskih in podzemnih vodah, vodnih hlapih, snegu in ledu). V vodnem krogu zavzema podzemna voda, ki je pomemben vir pitne vode, le 0,61-odstotni delež. Del podzemne vode je v vodonosnikih zelo globoko pod površjem, tudi več tisoč metrov globoko. Voda v njih je lahko stara tudi več kot milijon let. Takšna brez primerne obdelave večinoma ni primerna za pitje zaradi različnih škodljivih primesi. Podzemna voda, ki je primerna za pitno vodo, leži bliže površju, od nekaj metrov do nekaj sto metrov globoko. Po oceni OZN vsaj 50 odstotkov svetovnega prebivalstva pije vodo iz podzemnih vodnih virov.

Vpliv človeka in podnebnih sprememb

In kako na količino podzemne vode v Sloveniji vplivajo podnebne spremembe?

»Rezultati študije, ki poteka zadnji dve leti, so pokazali, da nam v prihodnosti ne kaže slabo, predvsem ker je napovedanih za 40 do 60 odstotkov več padavin jeseni in pozimi – kot rečeno, so pomembne padavine, preden se za rastline začne rastna sezona. Po drugi strani pa dolgoročne napovedi kažejo, da se bo temperatura zraka v povpreč­ju povišala za 1,7 stopinje Celzija, kar pomeni večje izhlapevanje v ozračje in večjo porabo rastlin,« pravi dr. Petra Souvent.

Po njenih besedah ima večji vpliv na količino podzemne vode človek. Denimo z gradnjo hidroelektrarn. Režimi medsebojnega vplivanja površinskih in podzemnih voda se ob zajezitvi reke porušijo. Pronicanje rečne vode skozi vodonosnik ob novi strugi lahko začasno poveča količine podzemne vode, vendar ponekod tudi dvigne raven podzemne vode tako, da ogrozi kletne prostore stavb. Opozori, da dvig gladine podzemne vode poveča možnost onesnaženja, saj se plast tal, skozi katero se filtrira voda nad aluvialnim vodonosnikom, stanjša. »Odkar so na Savi zgradili HE Brežice, se je tako povečalo breme kmetovanja v Krški kotlini (gnojenje z nitrati, uporaba pesticidov).«

Spet drugačen vpliv imata urbanizacija in gradnja cest. Ker je v mestih veliko zatesnjenih površin, odteče večina padavin z meteorno kanalizacijo v reke namesto v tla. Režim podzemnih voda je zelo spremenila tudi gradnja avtocest na Dravskem polju: s tem ko so drenirali vse površinske vode s Pohorja in jih odvedli neposredno v Dravo, so prekinili dotok v podzemne vode.

Poleg navzkrižja interesov pri rabi prostora, v katerem imamo vire pitne vode, je pri nas po besedah dr. Urške Pavlič problem tudi prevladujoče dojemanje, da je voda dobrina, namenjena samo nam, ki živimo v tem času. »Res imamo v Sloveniji veliko podzem­ne vode razmeroma dobre kakovosti, a jo izpostavljamo potencialnemu onesnaženju, zaradi katerega je morda ne bodo mogle piti niti generacije naših vnukov.«