Med prednostmi asfaltiranih površin velja poudariti hitro izvedbo, saj izvajalci asfalt na prej ustrezno pripravljeno podlago praviloma položijo v enem samem dnevu, skoraj neomejeno življenjsko dobo in preprosto vzdrževanje, kajti dela ni pravzaprav nobenega, odpornost proti zimskemu soljenju in ne nazadnje ceno, ki je ugodnejša v primerjavi z večino oblik tlakovanja. Cena polaganja asfalta je odvisna od velikosti površine – večja ko je površina, nižja je cena na kvadratni meter, pojasnjuje Toni Bajuk iz podjetja Gra-st. Načeloma se cene asfaltiranja gibljejo okoli 20 evrov na kvadratni meter, temu pa je treba prišteti še stroške za pripravo podlage, ki vključuje izkop in ustrezno nasutje, kar znese še dodatnih 15 do 20 evrov na kvadratni meter.

Asfaltirane površine pa imajo tudi nekatere pomanjkljivosti oziroma slabosti. V polet­nih dneh se močno pregrejejo in oddajajo vročino, poleg tega se material zaradi visokih temperatur razširi, pozimi pa skrči, kar povzroči, da ob robnikih in zaključkih nastanejo razpoke, v katere se nato nalagata umazanija in sol, zato površina sčasoma začne razpadati. Zaplete se tudi, ko želimo na dvorišču naknadno urejati določene napeljave in priključke. Medtem ko denimo pri tlakovanem dvorišču zgolj odstranimo del tlakovcev, moramo asfalt rezati in ga po končanih delih tudi zakrpati, kar pomeni, da bo na tistem mestu površina drugačnega odtenka, opazni bodo tudi stiki starega in novega asfalta.

Ključna je priprava podlage

Če želimo, da bo asfaltirano dvorišče vrsto let uspešno prenašalo različne obremenitve (težo avtomobilov, temperaturna nihanja, vodo, soljenje ...), je treba najprej ustrez­no pripraviti in dobro utrditi podlago. V nasprotnem primeru boste imeli težave s posedanjem terena, pokanjem asfalta in luknjami v površini.

Za povozne površine, po katerih bodo vozili osebni avtomobili, je za začetek treba odkopati približno 60 centimetrov ne­utrjenega terena (če bodo po njih občasno vozila tudi težja vozila, je treba izkopati še več). Že v tej fazi moramo misliti tudi na odvodnjavanje in zato zagotoviti zadosten padec terena stran od hiše. Naklon naj bi bil vsaj dvoodstoten, pojasnjuje Bajuk, ki kljub zadostnemu padcu terena priporoča tudi vgraditev povoznih rešetk za odvodnjavanje. V izkopani teren se nato nasuje približno 40 centimetrov grobega materiala, gramoza ali drobljenega agregata. To je treba narediti v plasteh in vsako od njih dobro utrditi. Za grobo nasutje ne smemo uporabljati odkopanega materiala ali celo gradbenih odpadkov, saj takšne podlage zaradi neenakomerne velikosti in različnih oblik ne bo mogoče dobro utrditi. Na dobro utrjen spodnji sloj se nasuje približno 20 centimetrov zgornjega nosilnega sloja iz drobnejšega gramoza in šele nato pride na vrsto asfaltiranje. Debelina asfalta je sicer odvisna od namembnosti površine, a za klasična povozna dvorišča velja, da praviloma nanašamo dve plasti asfaltne mešanice – spodnja nosilna plast grobega asfalta naj bi bila debela vsaj pet centimetrov, zgornja plast finega pa tri centimetre. Obe je treba dobro povaljati, površina pa je povozna že po nekaj urah.

Na splošno velja, da je najprimernejši čas za polaganje asfalta v času gradbene sezone, priporočljivo pa je, da se dela izvedejo v suhem in čim toplejšem vremenu (najmanj 10 stopinj Celzija). Asfaltna mešanica se nam­reč med vgradnjo ne sme preveč ohladiti, zato jo je treba hitro položiti, medtem ko bi se v deževnem vremenu slabo oprijela podlage in na površini bi že kmalu nastale poškodbe. Bajuk še opozarja, da je asfalt priporočljivo položiti čim prej po končanih gradbenih delih (izkopu in nasutju), saj morebitna neurja, visoke temperature in vožnja po nasutem dvorišču lahko poškodujejo fino plast nasutja.

Vzdrževanje in napake

Pogoj za dolgo življenjsko dobo asfaltirane površine sta dobro pripravljena in utrjena podlaga ter kakovostno izveden zaključni asfaltni tlak. Toni Bajuk na podlagi večletnih izkušenj svetuje: »Ne varčujte pri pripravi terena, saj se vam bo to pozneje maščevalo s posedanjem in razpokami.« Posebno pozornost je treba nameniti tudi izvedbi zaključkov, saj se asfalt, ki ni primerno zaključen (predvsem ob stikih z drugimi materiali), sčasoma začne krušiti in lomiti, nato pod njega prodre voda in poškoduje spodnji sloj, kar lahko v najslabšem primeru pomeni, da se dvigne, sicer pa nastane vdolbina oziroma jama, pojasnjuje sogovornik. Ob tem sogovornik dodaja, da se lahko z leti na asfaltirani površini pojavijo sledi avtomobilskih pnevmatik, še zlasti če se vozimo vedno po isti liniji oziroma če je vozilo parkirano vedno na istem mestu. Pozorni moramo biti tudi, ko na površino postavljamo težke stvari (denimo velika cvetlična korita), saj predvsem v poletnih mesecih, ko je asfalt razgret, na njem lahko pustijo vidne odtise. Poškodujejo pa ga lahko tudi različna olja in druga agresivna sredstva, ki jih ni mogoče očistiti. Takšne madeže lahko saniramo le tako, da na mestu poškodbe izrežemo poškodovani del asfalta in ga nadomestimo z novim.

Tiskani beton – alternativa asfaltu in tlakovcem

Zadnja leta je na dvoriščih mogoče opaziti tudi novo vrsto tlakov, ki pozornost priteg­nejo predvsem zaradi svoje barve in vzorca – na prvi pogled so namreč videti kot kamen, opeka ali celo les. Gre za dekorativni oziroma tiskani beton, ki je primeren tako za povozne površine kot za poti okoli hiše, iz njega pa izdelujejo celo zidne površine in okrasne skale.

Tiskani beton odlikujejo dolga življenjska doba, hitrost izvedbe, dekorativen videz, malo vzdrževanja in primerljiva cena, ki znaša okoli 33 evrov na kvadratni meter (z betonom in armaturo). V primerjavi s tlakovci in tudi asfaltom podlage zanj ni treba toliko utrjevati, prav tako ni potrebna drenaža, saj je površina skoraj neprepustna, vse delo pa se opravi na kraju samem. Bistvena prednost, ki – poleg videza – prepriča mnoge naročnike, pa je, da iz takšne površine ne rasteta trava in plevel, pojasnjuje Peter Lovrečič iz podjetja Lovro smp. Ob tem pa velja opozoriti, da tiskani beton ni primeren za zimsko soljenje.

Polaga se na novonasute površine, ki jih je prej treba postopno utrditi z žabo, valjarjem ali vibracijskim strojem, kot tudi na starejša dvorišča, kjer posebno utrjevanje ni potrebno, celo več, tiskani beton se lahko položi kar čez obstoječi asfalt ali tlakovce, vendar v zadostni debelini – odvisno od trdote podlage, pojasnjuje Lovrečič. Pri izvedbi je treba zagotoviti vsaj enoodstotni naklon za odtekanje vode proti jaškom, kanalom, sifonom ali naravnost na trato. Način izdelave je v prvi fazi enak kot pri klasičnem betoniranju: na pripravljeno površino položijo železno armaturno mrežo, površino zabetonirajo z betonom, ga zravnajo in zgladijo, nato pa nanj ročno nanesejo pripravljen obarvan utrjevalec površine, s katerim dosežejo želeni barvni odtenek in ga vtrejo v beton. Na tako pripravljeno podlago pred tis­kanjem z gumijastimi orodji, ki omogočajo vzorce vseh vrst, posujejo še ločevalni prah, ki bo preprečil, da bi se orodja prijela na podlago, in dal želeni učinek po fugah in na reliefu. Po primernem času lahko v beton zarežejo dilatacije, ga operejo z visokotlačnim čistilcem ter premažejo z zaščitnim premazom, nam postopek izdelave podrobno opiše Peter Lovrečič. Vzdrževanje je preprosto in hitro: lastnik sam z valjčkom za beljenje po letu dni po celotni površini nanese tanek sloj zaščitnega premaza, ki ga nato obnavlja na štiri leta.