Arhitektura nizkoenergijskih in pasivnih hiš: preplet kulturnih in naravnih danosti okolja

Arhitekt mora prepoznati danosti okolja, v katerem namerava graditi, in jih vključiti v zasnovo hiše, poudarja arhitekt Gregor Košorok iz biroja KošorokGartner arhitekti. Podobe posameznih slovenskih arhitekturnih krajin so se v zadnjih desetletjih močno spremenile. Deloma je k temu pripomogel ekonomski razvoj, deloma pa tudi večja izbira in dostopnost različnih gradbenih materialov na trgu ter vpliv globalizacije, ki tuje vzorce nekritično prenaša v domače okolje, pravi sogovornik. Lahko bi rekli, doda, da se nekdaj tipično prepoznavne arhitekturne krajine počasi, a vztrajno stap­ljajo z globalnimi trendi.

Materiali, ki se spogledujejo z lokalnimi

Včasih so vse hiše v vasi delovale homogeno, pa ne zato, ker je tako predvidel urbanist ali arhitekt, ampak zato, ker so izhajale iz okolja in so kot gradivo uporabljale lokalne gradbene materiale, kot so les, kamen, slama in podobno, poudari Košorok. Po drugi strani zdaj investitorji pogosto zahtevajo od arhitektov, da jim izrišejo hišo, kakršno so videli v tuji reviji, pa čeprav ta stoji v povsem drugačnem okolju. Toda vsake hiše ne moremo postaviti v vsako okolje, kar se zdaj, žal, pogosto dogaja, čeprav vsi dobro vemo, da kraške hiše, na primer, ne moremo postaviti na Gorenjskem ali v Prek­murju, je prepričan tudi Goran Dominko iz biroja Kubico domino arhitekti.

Načrtovanje pasivne hiše se po besedah Gregorja Košoroka v razmerju do okolja ne razlikuje od energijsko potratnejše – v obeh primerih je naloga arhitekta, da prepozna prednosti okolja, v katerem bo stala, in jih vključi v zasnovo. Hiša lahko z zunanjim plaščem pridobi nekatere arhitekturne elemente, ki bolj ali manj kažejo pripadnost tradiciji okolja. Dominko je prepričan, da lahko tudi na podeželje umestimo zelo asketsko zasnovano hišo, a le, če zanjo uporabimo gradbene materiale, ki se spogledujejo z lokalnimi: hišo na Gorenjskem, denimo, obložimo s skodlami, na Primorskem pa s kamnom, ki je značilen za to pokrajino. Enako hišo bi po njegovem mnenju lahko postavili tudi kje na Dolenjskem, a bi morala namesto kamnite obloge imeti običajno fasado.

Prostorski načrti redko dopuščajo odstopanja

S prvimi pasivnimi hišami so prišle tudi ravne strehe. Saj ne, da jih prej ni bilo, a jih je bilo zanemarljivo malo. Pri pasivni hiši pa so zaradi energijske varčnosti, ki jo želimo doseči, zaželene (a nikakor nujne). Težava nastane v okoljih, kjer jih občinski prostorski načrti ne dopuščajo. V novih suburbanih naseljih, brez izrazite tipološke identitete, je umestitev pasivne hiše z ravno streho povsem sprejemljiva, pove Košorok, saj verjetno ne bo močno vplivala na bližnjo okolico. V bolj občutljivih okoljih z jasno izraženo identiteto pa moramo biti bolj previdni in presoditi, kako bo hiša skupaj z ravno streho vplivala na celotno podobo tako bližnje okolice kot širšega okolja, opozori sogovornik, medtem ko v urbanih okoljih uporaba ravne strehe praviloma ni problematična.

Najprej se je torej treba pozanimati, katera merila (zapisana so v občinskem prostorskem načrtu) veljajo za gradnjo stavb na tem območju. S preprosto zasnovo kuba, ki je idealna za pasivne hiše, večinoma ni težav, medtem ko ravne strehe velikokrat niso dovoljene. A prav ravne in enokapne položne strehe so z vidika energijske varčnosti najbolj optimalna izbira, omogočajo pa tudi najbolj optimalen izkoristek prostora, doda Košorok. Klasična dvokapnica (na hiši s pritličjem in mansardo) v mansardi namreč nima stojne višine po celotni površini, zato je teže organizirati razporeditev prostorov in opreme v njih. Sobe, ki niso ob čelnih stranicah hiše, morajo biti naravno osvetljene skozi strešna okna, ta pa zaradi slabše toplotne prevodnosti okenskega okvirja in oslabljenega toplotnega ovoja na mestu vgradnje predstavljajo šibki člen v toplotnem ovoju.

Čim manjši naj bo tudi ogljični odtis

Arhitekti ugotavljajo, da so prostorski načrti ponekod še vedno pisani zelo nazad­njaško, po mnenju Gorana Dominka pa velikokrat preveč varujejo okolico – na račun zmanjšanja kakovosti arhitekture. Ne gre za to, da mora imeti pasivna hiša v vsakem okolju nujno ravno streho, poudari sogovornik, ali nujno dvokapno. Streha – ravna, enokapna, dvo- ali večkapna – je priznan arhitekturni element in kot takega bi jo morali obravnavati tudi v prostorskih načrtih. Zasnovati dvokapnico samo zato, ker načrti ne dovoljujejo ravne, je po Dominkovem mnenju nesmiselno, še zlasti če investitor nima ne želje ne potrebe, da bi uporabljal podstrešne prostore. V tem primeru arhitekti ustvarijo zgolj volumen, ki je oziroma bo neuporaben, za investitorja pa pomeni dodaten strošek, saj izdelava dvokapne strehe pomeni večjo porabo materiala in s tem večji ogljični odtis hiše.

In ogljični odtis hiše je še en pomemben vidik, ki bi ga morali upoštevati, je prepričan arhitekt Miha Mihovec iz kreativnega studia Kreatiff. Ni namreč dovolj, da hiša porabi čim manj energije, potem ko je zgrajena. Energijska varčnost je merilo, ki bi ga morali po njegovem mnenju upoštevati že med gradnjo, kar pomeni, da ne načrtujemo prostorov, ki jih investitor ne namerava uporabljati, gradili pa naj bi z materiali, dostopnimi v bližnji okolici, s čimer lahko znatno zmanjšamo ogljični odtis, ki ga bo na koncu pustila hiša. Kot primer navede pasivno hišo v Vodicah, ki sta jo zasnovala z arhitekto Urško Weiss in ki bo zaradi lesene skeletne gradnje in uporabe naravnih materialov pustila zelo majhen odtis v okolju. Preprosto kompaktno obliko s položno enokapno streho z naklonom pet stopinj so brez težav umestili v naselje pod cerkvijo, za katero prostorski načrti predvidevajo sodobnejšo zasnovo.

Prostorski načrti le izjemoma dopuščajo odmike in odstopanja od zapisanih meril. Dominko ugotavlja, da veliko laže najdejo skupni jezik z referenti, ki imajo izobrazbo s področja oblikovanja prostora, kot so arhitekti in gradbeniki. Laže jim je dopovedati, pojasni sogovornik, da lahko ujemanje s prostorskimi načrti dosežemo že z ustrezno izbiro materialov in arhitekturno zasnovo hiše – zgolj in samo streha pa ne bi smela biti edini odločujoči dejavnik, od katerega je odvisno, ali hišo lahko umestimo v neko okolje ali ne. Načrti marsikje ne dovoljujejo niti kombinacij, na primer dvokapnice z meter dolgim ravnim nadstreškom nad vhodom (tega namreč obravnavajo kot ravno streho), ali kombinacije dvokapnice z delom ravne strehe v mansardi (namesto strešnih oken), pravi Goran Dominko. Po njegovem mnenju pa so to elementi, ki jih lahko uporabimo tudi v zelo konservativnem okolju, saj s svojo sodobnostjo izkazujejo pravi arhitekturni učinek. Ne nazadnje, še doda, je v dvokapnico umeščeni del ravne strehe le sodobnejša različica po prostorskih načrtih sicer dovoljenega »kukerla« z majhno streho.