Hiše prihodnosti: Trend vračanja k naravi

Marko Lukić. FOTO: Tadej Regent Foto:

V kakšnih domovih bomo živeli čez petdeset let, je zelo težko napovedati, saj se odgovor ne skriva le v gradbeništvu ali arhitekturnih trendih, ampak zajema tudi kompleksnejše socialne vidike in naravne danosti našega planeta. S podnebnimi spremembami se spreminjajo tudi razmere za bivanje, obalna mesta se lahko zaradi dviga morske gladine umikajo, vse večji delež prebivalstva zapušča podeželje, kar pomeni večjo obremenitev mest, ki bodo verjetno iskala nove arhitekturne rešitve.

Že danes se ob »klasičnih« družinskih in večstanovanjskih stavbah pojavljajo novi arhitekturni trendi. Na eni strani so majhne bivalne enote, ki optimirajo potrebne bivalne prostore. V mestnih središčih nastajajo vse višje stolpnice in večstanovanjske stavbe, ki so po svoje mesta v malem, zunaj urbanih okolij se kažejo trendi v zasnovi manjših bivalnih samooskrbnih skupnosti. Pojavljajo se že prve stanovanjske stavbe na vodi, morda bomo čez 50 let gradili v zraku. Kdo bi vedel. Kot rečeno, bodo arhitekturni trendi prihodnosti odvisni od več med seboj odvisnih dejavnikov, temu pa bodo sledili tudi stanje tehnike, tehnologija gradnje in materiali, ki bodo potrebni za gradnjo takšnih objektov.

Kako se nakazujejo spremembe v prihodnjih desetletjih?

Glede na gradbene materiale in naše podnebne razmere menimo, da smo s standardi skoraj ničenergijske gradnje dosegli optimalne standarde za energijsko učinkovitost objektov. Dodatna vlaganja v izboljšanje namreč ne bodo več prinesla bistvenega zmanjšanja porabe. V zadnjih letih se kaže, da je energijski standard postal samoumevna zahteva gradnje, večina investitorjev se zaveda smiselnosti ukrepov za energijsko učinkovitost. Odslej bosta v središču pozornosti nadaljnji razvoj in uveljavitev trajnostnih kazalnikov: od rabe obnovljivih virov energije, ki jih že razmeroma uspešno izkoriščamo, do izpolnjevanja trajnostih parametrov za same gradbene materiale.

Dom mora vsakemu uporabniku zagotoviti prijetno bivalno okolje, to pomeni ustrezno toplotno in zvočno udobje, dovolj dnevne svetlobe in svežega zraka. To so osnovne predpostavke, ki so in bodo ostale vodilo razvoja za gradnjo in razvoj materialov. Trendi kažejo, da se vračamo k naravi, razvijajo se koncepti samozadostnosti, na področju gradnje, preskrbe z energijo za delovanje stavbe, pridelave hrane … V Lumarju s konceptom Lumar Zero emission living te koncepte že vključujemo v naše hiše.

Projekt večstanovanjske hiše, ki jo podjetje Lumar namerava zgraditi ob Barjanski cesti v Ljubljani. Foto:

Glede na naraščajoče zahteve po trajnostnih kazalnikih imajo v prihodnosti v gradbeništvu perspektivo gradbeni materiali, pridobljeni z recikliranjem. Primer takšnega materiala je že danes celulozna izolacija. Tudi steklo se lahko proizvaja z recikliranjem, zato je kot gradbeni material zanimivo. Če vključujemo velike steklene površine, mora steklo izpolnjevati tudi določene statične zahteve, razvoj v tej smeri že poteka ... Tudi pri naših hišah se delež steklenih površin povečuje, moderni so zelo veliki elementi dvižno-drsnih vrat. Velike steklene površine pripomorejo k boljši osvetljenosti bivalnih prostorov, je pa treba po drugi strani upoštevati tudi vpliv na bivalne razmere, predvsem dvig notranje temperature, če steklene površine niso ustrezno senčene.

Bomo imeli s pametnimi materiali opraviti tudi v družinskih hišah prihodnjih desetletij?

Nekateri pametni gradbeni materiali že obstajajo. Gre za fazno spremenljive materiale (PCM-materiale), ki pri določeni temperaturi spremenijo agregatno stanje in pri tem sprejemajo ali oddajajo toploto. To je zanimivo za konstrukcijske sklope, pri katerih zaradi robnih pogojev ne moremo dosegati ustrezne toplotne stabilnosti ali energijske učinkovitosti. Ker gre za nove materiale, je njihova cena relativno visoka, in ker lahko z obstoječimi zagotovimo primerljive razmere, se pri novozgrajenih stanovanjskih hišah še ne uporabljajo veliko. Morda so v tem trenutku bolj zanimivi za sanacije, pri katerih obstajajo tudi prostorske omejitev pri projektiranju konstrukcij. Razvoj prav tako poteka v smeri biomimetike oz. bioničnih materialov. Narava sama odlično poskrbi za svoje optimalno delovanje, tako s strukturo kot funkcionalnostjo. Te lastnosti se poskušajo prenašati v gradbene materiale, npr. na področju fasadnih materialov.

Hiše so že danes opremljene z relativno visoko stopnjo avtomatizacije, pametnimi inštalacijami, s katerimi lahko optimiramo delovanje hiše in s tem tudi stroške njenega delovanja, hkrati pa nam omogočajo preprosto upravljanje vseh vgrajenih sistemov. Dom postaja stičišče različnih tehnologij in v podjetju Lumar te v okviru koncepta Zero emission living že vpeljujemo v naše hiše. Sistemi se lahko naprej razvijajo na področju senzorike, ki bo lahko samodejno upravljala stavbe po vnaprej določenih algoritmih in vzorcih. Po drugi strani se tudi znotraj koncepta samozadostne gradnje pojavlja trend vračanja k poenostavitvi sistemov, ki jih vgrajujemo hiše. Se pravi h gradnji hiš s čim manj dodatnimi sistemi za upravljanje. Ta koncept je značilen predvsem za manjše samozadostne bivalne enote.

Veliko se govori sindromu bolnih stavb. Se bo bivalna klima v novogradnjah prihodnjih desetletij izboljšala?

O sindromu bolnih stavb govorimo takrat, ko se v bivalnem okolju pojavijo negativni vplivi na zdravje in udobje. Glavni dejavniki, ki prispevajo k temu, so povezani z napačno zasnovo stavb. Pri bivalnem ugodju govorimo o toplotnem in zvočnem ugodju, ustrezni kakovosti zraka in zadostni naravni osvetljenosti. Ob ustreznem načrtovanju nam današnja tehnologija omogoča zelo dobre bivalne razmere. Je pa treba poznati različne tehnologije, jih ustrezno implementirati in povezati v smiselno celoto, zato je danes načrtovanje toliko bolj pomembno, gre za interdisciplinarni proces, ki združuje različno znanje in strokovnjake. Vsekakor pa ne smemo zanemariti same izvedbe, saj je treba načrtovane ukrepe tudi kakovostno realizirati. Danes imamo na voljo veliko tehnologij, ki pripomorejo k izboljšanju bivalne klime, vendar lahko z napačnim načrtovanjem ali izvedbo dosežemo ravno nasproten učinek. In potem je za nastanek težave najlažje okriviti nove tehnologije.