Preprosto uresničevanje arhitekturnih zasnov

Majhna teža, velika prilagodljivost in manj umazana gradnja so le nekateri razlogi, zaradi katerih so se uveljavili suhomontažni sistemi. Manjša masa in manj porabljene energije za proizvodnjo v primerjavi z masivnimi gradbenimi materiali zagotavljata do okolja prijaznejši način gradnje, suhomontažni elementi pa igrajo pomembno vlogo tudi pri uresničevanju arhitekturnih zasnov, ki naj bi omogočale prilagajanje in s tem drugačno uporabo prostorov.

V primerjavi z masivno gradnjo je gradnja s suhomontažnimi sistemi hitrejša, saj med posameznimi gradbenimi fazami ni treba čakati, da se konstrukcija posuši. Kljub lahki konstrukciji dosegajo sistemi enake ali celo boljše gradbenofizikalne rezultate pri zaščiti pred požarom, hrupom ali vlago. »Poleg konstrukcijskih rešitev za predelne stene, jaške, stropne obloge in talne konstrukcije, ki izpolnjujejo vse zahteve glede požarne, zvočne in toplotne zaščite ter zaščite proti vlagi, ponujajo suhomontažni sistemi še posebne gradbenotehnične rešitve, kot so integrirani hladilno-ogrevalni sistemi, pasivno shranjevanje toplotne energije, prevodne mavčne plošče za zaščito pred elektromagnetnimi sevanji in baritno-mavčne plošče za zaščito pred rentgenskim sevanjem,« našteva prednosti suhomontažnih sistemov Darko Zobarič iz podjetja Knauf Ljubljana.

Ne obremenjujejo konstrukcije

Suhomontažni sistemi so primerni tako za novogradnje kot za adaptacije starejših hiš, v katerih je treba paziti, da konstrukcije stavbe ne obremenimo preveč. To je še zlasti pomembno na podstrešjih, v katerih nameravamo urediti bivalne prostore. Preden se lotimo prestavljanja starih sten oziroma postavljanja novih, je treba preveriti, v kakšnem stanju je strešna konstrukcija, in jo ustrezno sanirati. »Pomembno je, da izberemo kakovostne materiale in poskrbimo za njihovo strokovno vgradnjo. Dobra toplotna, zvočna in protipožarna zaščita v strešni konstrukciji in okna, ki zagotavljajo dovolj svetlobe, so pogoj za prijetno bivanje v mansardi poleti in pozimi,« pravi Matjaž Novak iz podjetja Prenovitelj. Šele potem pridejo na vrsto dela v notranjosti, kot so postavitev predelnih sten, izvedba stropov in poševnih sten. Za to so zelo primerni ravno suhomontažni sistemi, ki jih navadno sestavljajo podkonstrukcija, plošče, kovinski profili za strop ali steno, izolacijski sloj, tesnilni trak za zvočno ločitev suhomontažne konstrukcije od masivne, montažni material za pritrditev in fugirna masa, s katero zapolnimo stike med ploščami. Glede na prostor in obremenitve v njem izberemo ustrezne plošče, nosilne in pomožne elemente ter lepilne in fugirne mase.

Investitorji se praviloma odločajo na podlagi najnižje cene, kar pa skriva nemalo pasti, opozarja Darko Zobarič, ki se pri svojem delu pogosto srečuje s pomanjkljivo izvedenimi novogradnjami večstanovanjskih objektov za trg, predvsem kar zadeva požarno in zvočno zaščito: »Velikokrat se čudim neznosni lahkosti, s katero slovenski gradbeniki gradijo objekte in jih z množico pomanjkljivosti predajajo investitorjem oziroma kupcem. Izvajalci suhomontažne gradnje v svojih ponudbah velikokrat sploh ne navedejo ne materialov ne njihovih gradbenofizikalnih lastnosti ter vgrajujejo poceni in neustrezne, za povrhu pa delo pogosto opravijo nekakovostno. Rezultati tega so slabi in stanovalcem ne prinašajo pričakovanega bivalnega udobja.« Tisti, ki imajo jasno zastavljene cilje in natančno vedo, kaj želijo z gradnjo doseči, pa po sogovornikovih besedah dobro preučijo gradbene materiale in postopke vgradnje. Večinoma so tudi dojemljivi za novosti, saj v možnostih in prednostih, ki jih omogoča lahka gradnja, vidijo potencial in tako v primerjavi s klasičnimi masivnimi konstrukcijami dobijo bistveno več, kot bi sicer.

Mavec, karton, vlakna, cement ali slama

Za oblaganje zidov in stropov ter za izdelavo predelnih sten in spuščenih stropov uporabljamo mavčnokartonske, mavčnovlaknene in cementne plošče, ki omogočajo različne možnosti oblikovanja in so dobra podlaga za zaključno obdelavo. Za vse je značilno, da dobro uravnavajo vlago v prostoru, zadržujejo toploto v njem in zagotavljajo dobro zvočno, toplotno in protipožarno zaščito. Za vlažne prostore (kuhinja, kopalnica) je priporočljivo izbrati takšne, katerih jedro je impregnirano proti vpijanju vlage. Obdelava sten s takšnimi ploščami je priporočljiva v starejših hišah, kjer vlaga pogosto povzroča težave, pravi Aleš Primc iz podjetja Legada in hkrati opozarja, da tudi z vodoodpornimi mavčnokartonskimi ploščami problem vlage rešimo le za kratek čas, če prej ne poskrbimo za pravilno izvedbo vseh drugih detajlov. Mavčnovlaknene plošče poleg mavca vsebujejo steklena vlakna, celulozo in dodatke za odpornost proti vlagi, priporočajo jih zlasti za lesene skeletne konstrukcije. Cementne plošče so primerne za zelo vlažne prostore, kot so kopališča, za zunanjo uporabo pa jih uporabljajo v kombinaciji s fasadnimi sistemi.

Za oblaganje notranjih sten in stropov lahko izberemo tudi plošče oziroma panele, katerih osnova je močno stisnjena žitna slama, oblečena v recikliran papir (karton), pri čemer niso uporabljena nobena veziva, barve in kemikalije. Oba naravna materiala spaja vosek, ki je prav tako naravni material. Kakor pravi Andrej Bricelj iz podjetja Zeleni zajec, naravni materiali, lahko panele poljubno oblikujemo (v krivine in okrogline) s stroji za obdelovanje lesa, med seboj jih povezujemo z večnamenskimi spojkami in lesenimi vijaki, površino pa obdelamo na enak način kot mavčnokartonske plošče: »Stene in stropi, ki smo jih obložili s paneli iz stisnjene slame, so še zlasti primerni za naravne omete iz ilovice in apna, vsi ti materiali so namreč paroprepustni.« Paneli so zaradi močno stisnjenega jedra odporni proti ognju in imajo dobre toplotno- in zvočnoizolativne lastnosti. Predelna stena, na primer, ne potrebuje toplotne izolacije, pravi sogovornik: »Toplotnoizolativne lastnosti predelne stene iz dveh panelov v sendviču, kakor pravimo, so primerljive z lastnostmi mavčnokartonske stene, v katero smo vgradili pet centimetrov izolacije, poleg tega stena iz stisnjene slame zaduši kar 45 dB.« Pri zunanjih stenah pa je bolj kot več slojev panelov priporočljivo (in ekonomično) uporabiti toplotno izolacijo, po možnosti iz naravnih materialov.

Podkonstrukcija iz lesa mora biti ustrezno suha

Osnovni sistem postavljanja predelnih sten lahko prilagajamo različnim potrebam. S povečevanjem debeline stene z dvojnimi konstrukcijami in dvojnimi ali celo trojnimi oblogami izboljšamo gradbenofizikalne lastnosti, predvsem trdnost, zvočno in toplotno izolativnost ter nosilnost. Podkonstrukcija je navadno iz kovinskih (pocinkanih) profilov, ki so med seboj povezani z ustreznim montažnim materialom za spajanje, nanje pa so pritrjene plošče. Manj pogosto se uporabljajo lesene podkonstrukcije, pri katerih je zelo pomembno, da so dovolj suhe. V nasprotnem lahko delovanje lesa povzroča razpoke na mavčnih ploščah. Po besedah Darka Zobariča ločimo stenske in stropne profile: »Prvi so označeni z oznako U, drugi z oznako C. U-profili so vedno montirani po tleh in po stropu, da določijo potek predelne stene ali obloge, C-profili pa so vertikalni in jih preprosto vstavimo v U-profile. Kot ojačitev za vgradnjo vratnih podbojev uporabljamo tudi močnejše, tako imenovane UA-profile.«

V stene in strope lahko skrijemo vse napeljave

Ena od prednosti suhomontažnih sistemov je tudi, da lahko v njih speljemo vse napeljave, kar pomeni, da nam ni treba razbijati zidov in delati utorov zanje. Napeljave lahko skrijemo tako za obloge kot v predelne stene in spuščene strope. Konstrukcijo za oblogo moramo postaviti toliko od zidu, da dobimo dovolj prostora za vse napeljave, po potrebi pa vanj vstavimo še zvočno in toplotno izolacijo. Večinoma zadostuje nekaj manj kot deset centimetrov, podobno kot pri predelnih stenah, ki so z obeh strani obložene s ploščami. Pred začetkom postavljanja predelne stene je treba natančno vedeti, kakšne napeljave želimo skriti vanjo in koliko izolacije bomo vgradili, saj je od tega odvisna izbira ustreznega sistema. »Med zidom in suhomontažno oblogo lahko uredimo tako imenovani inštalacijski pas, ki je približno štiri centimetre oddaljen od podkonstrukcije, v njem pa speljemo cevne povezave za elektroinštalacije, na primer. Pri prezračevanju, kjer so profili cevi večji, cevi običajno razpeljemo v predpripravljenih vertikalah ali nad spuščenimi stropi, pod konstrukcijo,« pravi Aleš Primc.

Iz mavčnih plošč in kovinskih profilov je mogoče sestaviti različne konstrukcije, za sestavo posameznih delov pa je priporočljivo uporabiti originalne sistemske dele za pritrjevanje. To je še zlasti pomembno pri spuščenih stropih, opozarja Darko Zobarič, saj lahko ceneni sestavni deli nepreverjenih proizvajalcev povzročijo resne konstrukcijske napake in s tem nevarnost za uporabnike prostorov.

Morebitnim napakam se izognemo že z dobrim načrtom oziroma izrisom želene višine spuščenega stropa, sicer bo ta po končani izdelavi povešen v osrednjem delu ali vijugast. Pri delu moramo biti natančni in dosledno upoštevati navodila proizvajalca, opozarja Matjaž Novak: »Za spuščene strope uporabljamo pocinkano kovinsko podkonstrukcijo, enojno ali dvojno. C-profili so med seboj oddaljeni največ 50 centimetrov (pri dvojni podkonstrukciji so zgornji C-profili največ 100 centimetrov narazen), celotna konstrukcija pa je na strop pritrjena z obešali. U-profile, ki bodo pritrjeni na obstoječi zid, je treba prelepiti s tesnilnim trakom, kar zagotavlja zvočno izolacijo, in jih privijačiti na zid.« Posebno pozornost je treba nameniti kritičnim mestom, predvsem stikom med obstoječim zidom in novim spuščenim stropom. Te je treba po sogovornikovih besedah zatesniti s trajnoelastičnim akrilnim kitom in vtisniti bandažirno mrežico, ki preprečuje pokanje posušenih fug, šele potem sta strop in stena pripravljena za slikopleskarsko obdelavo.