Mansarde: Najpogostejša težava je premalo dnevne svetlobe

Pri snovanju ali prenovi mansarde sta po besedah arhitekta Primoža Boršiča iz biroja P PLUS arhitekti poglavitna dva parametra: svetloba in višina prostorov. Mansarde so večinoma temni neizkoriščeni prostori, kjer svetloba ni bila potrebna, zato moramo najprej zagotoviti dovolj naravne svetlobe. To lahko dosežemo z vgradnjo strešnih oken ali različnimi arhitekturnimi posegi v strešino (frčade, pultna okna, stekleni svetlobniki ipd.), pojasnjuje sogovornik. Poleg zadostne naravne svetlobe moramo zagotoviti ustrezno višino, ki omogoča dobro izkoriščenost prostora in dobro počutje uporabnika. »V primeru visokega slemena je smiselno preveriti možnost za postavitev nove montažne etaže, s katero pridobimo dodatne bivalne površine, hkrati pa lahko vzpostavimo galerijske vertikalne povezave med spodnjimi in zgornjimi etažami. Tako lahko ustvarimo zanimive visoke prostore, ki dajejo stanovanju zračen značaj,« opisuje Boršič. Iz izkušenj pove, da naročnike pogosto skrbi, kako bo z energijsko učinkovitostjo in toplotnim ugodjem v prostorih z visokim stropom, vendar s sodobnimi tehnologijami izolacije, ogrevanja in prezračevanja večino takšnih dilem lahko odpravimo.

Načrtovanja se ne lotevamo na pamet

Preden se lotimo načrtovanja, se je treba prepričati, da bo konstrukcija prenesla dodatno obremenitev, nato pa poskrbeti, da bo prostor pod streho dobro in pravilno toplotno zaščiten. Po sogovornikovih izkušnjah se težave največkrat pojavijo pri starejših objektih, kjer je ostrešje dotrajano, zato ga je treba statično sanirati. Poleg tega so stara ostrešja praviloma brez toplotne izolacije in jih je treba sodobnim standardom ustrezno izolirati, le tako bo namreč mansarda prijetna za bivanje. Od zimskega mraza in poletne vročine nas ločuje prav toplotna izolacija, ki mora biti dovolj debela in zlasti pravilno vgrajena. Energetski svetovalci priporočajo debelino 40 centimetrov, kar pa je v praksi mogoče le pri novogradnjah. Pogosto se namreč izkaže, da imamo na voljo le 20 centimetrov, saj v mansardi primanjkuje stojne višine. V tem primeru namesto toplotne izolacije iz mineralne volne izberemo kakšen drug material z manjšo prostorninsko maso, denimo plošče iz lesnih vlaken ali celuloznih kosmičev, plošče iz EPS, na trgu so na voljo tudi tanke večslojne izolacije, sestavljene iz več plasti aluminijastih folij.

Čeprav imajo bivalni prostori pod streho poseben čar, njihovo snovanje in oprem­ljanje zahteva še več vnaprejšnjega načrtovanja in prilagajanja. Da bi se izognili poznejšim težavam, Boršič opozori na tri najpogostejše napake. Kakor pove iz izkušenj, se pri načrtovanju največkrat ne zagotovi dovolj dnevne svetlobe. »Pomembno je tudi, kako visoko so vgrajena okna, na kar se mnogokrat pozabi. Pogled v zunanjost doda kakovost in omogoča interakcijo z okolico, zato morajo okna omogočati tudi poglede v okolico, ne le v nebo.« Opozori še na umestitev prehodov med prostori ali med opremo. »Zaradi poševnine strehe je treba vedno preveriti, ali je višina v območju predvidenega prehoda zadostna.« Kot tretjo napako pa poudari neustrezno razporeditev opreme. »Prha ali toaletna školjka pod poševnino strehe se sprva lahko zdi dobra ideja, vendar je to v realnosti vse prej kot udobna rešitev.«

Prenova mansarde in dovoljenja
Če pri prenovi prostorov pod streho ne bomo posegali v nosilno konstrukcijo objekta ali spreminjali zunanjih gabaritov in videza strehe, ne potrebujemo gradbenega dovoljenja. Ob poseganju v konstrukcijo, denimo pri gradnji frčade, pa bo treba izdelati projektno dokumentacijo, ki je podlaga za pridobitev gradbenega dovoljenja. Za izdelavo frčade moramo preveriti tudi skladnost s prostorskimi akti, opozarja arhitekt Primož Boršič.

Strešna okna in prezračevanje

V podstrešnem stanovanju je poleg premišljene razporeditve prostorov in opreme ključna ustrezna naravna osvetlitev. Poseben čar imajo mansarde, odprte do slemena, v katerih lahko strešna okna umestimo tudi višje proti slemenu, zaradi česar je naravna osvetlitev bivalnih prostorov globinska in enakomernejša. Strešna okna tudi sicer zagotavljajo trikrat več svetlobe kot frčada in še vgradnja je cenejša. »Gradnja frčade je smiselna takrat, ko poleg svetlobe potrebujemo tudi stojno višino ob oknu. Pri tem moramo preveriti zunanji videz stavbe in njene okolice ter se vprašati o ustreznosti posega,« svetuje sogovornik. Na vprašanje, ali je v prostor bolje umestiti več manjših oken ali manj, vendar večja, pojasni, da je večje okno po njegovem mnenju vedno boljše od majhnega, »je pa pri mansardah treba upoštevati konstrukcijski raster ostrešja (špirovci, škarje, lege) in zato ni vselej mogoče vgraditi oken večjih mer«.

Tveganje zamakanja, ki je bilo v preteklosti pogost problem, povezan s strešnimi okni, so proizvajalci odpravili s tehnološkimi rešitvami, tako da ob pravilni vgradnji te težave ne bi smelo biti. Bolj problematičen je kondenz, ki se na strešnih oknih pojavi prej kot na klasičnih, saj se vlažen in topel zrak dviga pod streho. Pri tem je treba poudariti, da je kondenzna vlaga posledica bivalne klime, količina vlage pa je odvisna predvsem od tega, kako pogosto in ustrezno zračimo bivalne prostore.

Ena od rešitev je, da hkrati z ureditvijo oziroma prenovo podstrešnih prostorov vgradimo prezračevalni sistem z rekuperacijo, saj sodobni način bivanja, zaradi katerega smo več v službi kot doma, onemogoča zadostno »klasično« prezračevanje z odpiranjem oken. Po priporočilih strokovnjakov bi morali vsaj trikrat na dan za dve do štiri minute odpreti vsa okna, notranja in zunanja vrata ter narediti prepih. Tako namreč povzročimo hitro izmenjavo zraka ter v večji meri odpravimo razmere za kondenzacijo vodne pare in nastanek plesni.

Za tiste, ki se niso odločili za vgradnjo prezračevalnega sistema, je tu možnost daljinskega upravljanja strešnih oken in senčil. Nekatera strešna okna so namreč oprem­ljena s tipalom za dež, ki okno zapre takoj, ko nanj pade nekaj kapljic dežja, nekateri sistemi pa omogočajo celo samodejno zračenje – okna nekajkrat na dan odprejo in po nekaj minutah zaprejo.

Nad strešno okno pa je mogoče namestiti tudi lokalni rekuperator, ki omogoča prezračevanje prostora ob vodotesno zaprtem oknu, brez občutka prepiha, in uravnava vlago v prostoru. Takšen lokalni sistem je primeren predvsem za strešna okna v spalnicah in otroških sobah, manj pa za kopalnice oziroma prostore, ki bi jih radi hitro prezračili. V devet kvadratnih metrov velikem prostoru, na primer, se ves zrak zamenja v uri in pol.