Od blaga do stekla

Izbira zaključnega ovoja stavbe je največkrat odvisna od cene oziroma razpoložljivih sredstev, ki jih lahko namenimo za fasado. Najpogostejša izbira graditeljev individualnih družinskih hiš je zato tankoslojna kontaktna fasada s silikonskim, silikatnim, mineralnim ali akrilnim zaključnim slojem. Tak sistem je precej cenejši od prezračevanih fasadnih sistemov, pri katerih je zunanja obloga iz lesa, vlaknocementnih plošč, zlitine titana in cinka, pločevine, kamna, fasadnih opek ali celo stekla. Vendar omenjenih fasadnih sistemov ne gre primerjati po ceni, saj so povsem različni. Razlogi za izbiro tankoslojne kontaktne ali prezračevane fasade so drugje, pravijo ponudniki.

V zadnjem času namreč opažajo, da izbor fasade narekuje sodobna arhitektura. Sodobne stanovanjske hiše so vse pogosteje minimalističnega videza z ravnimi in pravilnimi linijami, v obliki enega ali več med seboj inventivno povezanih kubov, z ravno ali enokapno streho. K takšni zasnovi se pogosto zelo dobro podajo fasadne obloge, ki omogočajo videz ravnih in gladkih linij ter poudarjajo minimalizem, hkrati pa učinkovito ščitijo stavbo pred vremenskimi in mehanskimi vplivi ter zagotavljajo ugodno bivalno klimo v prostorih. Drugi trend, ki ga opazimo v zadnjem času, je gradnja hiš iz naravnih in obnovljivih materialov, zato je pri njih vse pogostejša izbira lesena fasada. Kot pravijo proizvajalci, se veliko investitorjev odloča tudi za različne kombinacije, tako da večino hiše oblečejo v tankoslojno fasado, les, kamen ali morda vlaknocementne plošče pa izberejo le za posamezne dele in tako poudarijo zunanjo podobo.

Osnovna značilnost prezračevane fasade je ločenost zaključne fasadne obloge od osnovne konstrukcije, torej zunanje stene. Med njima je prezračevalni kanal, ki je lahko različno širok, običajno pa štiri do pet centimetrov. Zunanja obloga je pritrjena na konstrukcijo profilov, ki so lahko iz različnih materialov, odvisno od vrste obloge oziroma posameznega sistema. Namen prezračevalnega kanala je zračenje in ne glede na zunanjo oblogo omogoča difuzijo vodne pare med notranjimi prostori in zunanjostjo. Hkrati zagotavlja, da se notranjost poleti ne pregreva, pozimi pa ne ohlaja prehitro. Tako kot pri tankoslojnih kontaktnih fasadah je tudi pri prezračevanih treba na zunanji zid namestiti plast toplotne izolacije, njena debelina pa je odvisna od tega, koliko želimo zmanjšati toplotne izgube skozi zunanji ovoj stavbe.

Lesena fasada

Fasadna obloga iz lesa lahko dolgotrajno učinkovito ščiti hišo pred vremenskimi in drugimi zunanjimi vplivi. Vendar bo svojo nalogo dobro opravljala le, če smo izbrali kakovosten in za fasado primeren les, poleg tega je pomembno, da je pravilno vgrajen. Tom Bogataj iz podjetja Riko hiše in Franc Tesovnik iz podjetja Rihter se strinjata, da je najprimernejši macesnov les, pogojno se lahko uporabi tudi smrekov. Najbolje se je izkazal sibirski macesen goste rasti, ob tem poudarja Bogataj in dodaja, da drevo dolgo raste, zato ima zelo goste letnice, poleg tega vsebuje veliko olj. Vse našteto ga učinkovito varuje pred različnimi škodljivci. Ob pravem času posekanega in dobro sušenega lesa – kljub temu da bo leta izpostavljen različnim vremenskim vplivom – ni treba zaščititi z nobenimi zaščitnimi sredstvi za les. Pravilno vgrajen bo sčasoma dobil značilno srebrnosivo patino.

To pa ne velja za fasado iz smrekovih desk. Te je treba obvezno že pred vgradnjo impregnirati z globinskimi zaščitnimi sredstvi, potem pa jih dodatno zaščititi z dvema ali tremi sloji površinskih zaščitnih premazov, razlaga Tesovnik. Smreka je namreč veliko bolj občutljiva na vremenske vplive, prej jo napadejo tudi različni lesni škodljivci.

Lesena fasada je lahko zračna, kar pomeni, da so med posameznimi deskami centimetrski razmiki, lahko pa se povsem stikajo, podobno kot pri opažu. V prvem primeru so deske ožje in oblikovane v obliki romba, tako da z njih lažje odteka voda, v drugem so širše, stikajo pa se po sistemu utor-pero, razlagata sogovornika. V obeh primerih je treba pripraviti podkonstrukcijo, na katero se pritrdijo deske zaključnega sloja. Prej je treba poskrbeti še za toplotno izolacijo, ki mora biti pri zračni leseni fasadi zaščitena z UV-odporno folijo, pri stični fasadi pa je lahko običajna paroprepustna folija. Deske se lahko polagajo navpično ali vodoravno, lahko se odločimo tudi za kombinacijo, pravita sogovornika in dodajata, da je to izbira naročnika oziroma arhitekta. Vendar opozarjata, da mora biti pri navpičnem polaganju čelni rez (zgornji rob) zaščiten, da voda ne more prehajati v desko. Avstrijski arhitekt Walter Unterreiner, ki že več kot deset let načrtuje montažne hiše z leseno fasado, pa je prepričan, da bo fasada veliko dlje (po njegovem vsaj 40 let) opravljala svojo nalogo, če so deske položene navpično, ker voda laže odteka z njih, kot če so položene vodoravno.

Cena kvadratnega metra lesene fasade z desetcentimetrsko toplotno izolacijo in montažo je približno 100 evrov.

Vlaknocementne plošče

Fasadne plošče so izdelane iz cementa, ki so mu dodana sintetična veziva in celulozna vlakna. Primerne so za zaključno fasadno oblogo večjih objektov, v zadnjem času pa se zanje vse pogosteje odločajo tudi posamezniki, ki gradijo individualne hiše, pravi Tomaž Kržišnik, prodajni inženir v Esalu. Čeprav imajo te plošče vrsto dobrih lastnosti, pravi sogovornik, je razlog za njihovo izbiro pogosto arhitektova vizija zunanjosti hiše. Minimalističen videz čistih linij omogočajo plošče velikega formata, ki jih je mogoče poljubno rezati, polagamo pa jim lahko navpično ali vodoravno, tako da med njimi nastanejo 7 do 8 milimetrov široke fuge. Druga možnost so manjše plošče, ki jih polagamo na preklop, podobno kot opaž.

Plošče, ki so primerne za oblogo montažnih in zidanih hiš, potrebujejo leseno ali aluminijasto podkonstrukcijo. V prvem primeru jih na podkonstrukcijo vijačimo, v drugem pa kovičimo. Vgrajena je še toplotna izolacija, ki mora biti pri leseni podkonstrukciji zaščitena s paroprepustno folijo, pri aluminijasti pa kaširana s steklenim voalom. Zaključna obloga je od zunanjega zidu odmaknjena, tako da nastane prezračevalni kanal, ki je na spodnji strani zaprt z mrežico, zgoraj pa prekrit z zelo majhnim napuščem. Prezračevalni kanal omogoča difuzijo vodne pare skozi zunanji zid. Med prednostmi takšne fasadne obloge Kržišnik poudarja njeno negorljivost, visoko UV-obstojnost, odpornost na zmrzovanje, ker je material zelo gost, pa tudi voda odteka z njega. Poleg tega fasada ne zahteva nobenega posebnega vzdrževanja, morebitne madeže lahko odstranimo z vodo.

Cena kvadratnega metra fasadne obloge z všteto montažo, izolacijo in podkonstrukcijo je od 125 evrov naprej, odvisno seveda od posameznega primera.

Titan-cinkova legura

Čeprav je fasada iz legure (zlitine), v kateri prevladuje cink, dodani pa so ji še titan, baker in aluminij, v tujini že dobro uveljavljena, jo pri nas poznamo šele nekaj let. Zanjo se investitorji največkrat odločijo na predlog arhitekta, ker hiši daje sodoben videz, pravi Valter Oman iz podjetja Rheinzink. Tudi ta material je oblikovan v plošče, ki se vgrajujejo na dvodelno podkonstrukcijo, v kateri je toplotna izolacija, vmes pa prezračevalni kanal, razlaga sogovornik. Tako kot druge plošče se tudi te lahko polagajo navpično ali vodoravno, vmes pa nastajajo fuge. Značilnost takšne fasadne obloge je, da s časom zaradi vremenskih vplivov na površini nastane temno sivkasta patina, ki se pozneje ne spreminja, ima pa sposobnost obnavljanja, razlaga Oman. Ker se tvori dalj časa in neenakomerno, lahko naročimo plošče, ki so jim patino naredili že v proizvodnji s posebnim postopkom luženja. Plošče so primerne tudi za pokrivanje strehe, zato se investitorji pogosto odločijo, da vanje oblečejo cel zunanji obod hiše, še pravi sogovornik. Imajo zelo dolgo življenjsko dobo, zaradi neoporečne sestave, za katero jim je bil podeljen certifikat okolju prijaznega materiala, poudarja Oman, lahko zbiramo deževnico, ki se steka z njih, in jo uporabimo za zalivanje vrta.

Za kvadratni meter fasadne obloge z izolacijo in montažo je treba odšteti približno 130 evrov.

Opečni fasadni zidaki

Osnovni material, iz katerega izdelujejo fasadne zidake, je glina, ki ji dodajajo na primer kremenčev pesek in pigmente za različne barvne odtenke. Glina mora biti žgana pri temperaturi približno 1050 stopinj Celzija, kar je nekoliko več kot pri žganju klasičnih zidakov. Opečni fasadni zidaki morajo biti odporni na vremenske vplive. Najbolj jim škodijo velike temperaturne spremembe pozimi oziroma pogosto zmrzovanje ponoči in taljenje podnevi. Glina namreč zaradi poroznosti vpija vodo, zmrzovanje in taljenje pa lahko povzroči pokanje in druge poškodbe, ki lahko zmanjšajo uporabnost zidakov. Izbrati je treba zidake, ki so bili preizkušeni in izpostavljeni številnim ciklom zmrzovanja in tajanja ter so za to tudi pridobili oznako CE za trajnost in dodatno oznako F2, ki pomeni, da so odporni na ostre klimatske razmere. Fasadna obloga iz opečnih zidakov je nekaj centimetrov odmaknjena od zunanjega nosilnega zida, na katerega je pritrjena toplotna izolacija.

Kamen, steklo, pločevina

Prej predstavljene fasadne obloge so primerne in se uporabljajo tudi za zaključni sloj individualnih stanovanjskih hiš. Kamnite in steklene fasade ter poseben sistem pocinkanih jeklenih pločevinastih plošč s polnilom toplotne izolacije pa so, kot pravijo proizvajalci in ponudniki, primerni le za velike poslovne, industrijske in večstanovanjske objekte.

Pri kamnitih fasadah, v katere so sicer oblečene tudi zelo redke individualne hiše, največkrat se lastniki odločijo le za kamnit cokel, je treba kamen izbrati zelo premišljeno in ga pred vgradnjo tudi oceniti in testirati, pravi mag. Ana Mladenovič, vodja laboratorija za kamen in agregat na Zavodu za gradbeništvo. Zaradi neprimernega kamna in nepravilne vgradnje ter velikosti in debeline plošč lahko nastanejo večje poškodbe obloge, pride tudi do zvijanja. Pri kakovosti kamna je treba upoštevati vrsto lastnosti, med katerimi je zelo pomembna njegova upogibna trdnost. Ta pove, kakšna je odpornost kamnine proti delovanju sile pravokotno na površino plošče. Zato je treba vedeti, kakšnim vremenskim razmeram bo kamnita fasada izpostavljena, pri tem pa upoštevati predvsem silo vetra in potresne obremenitve. Potem je treba izbrati podjetje, ki ima veliko izkušenj z obdelavo kamna in njegovo vgradnjo. Kamnite plošče se na osnovno konstrukcijo sidrajo neposredno ali na kovinsko podkonstrukcijo in so nekaj centimetrov odmaknjene od zunanjega zida. Za fasadne obloge se uporabljajo različne vrste kamnin, najpogosteje marmor, pohorski granodiorit, različni apnenci, travertin, našteva Mladenovičeva in doda, da je izbira kamnine pogosto odvisna od barve, ki si jo je zamislil arhitekt.

Pocinkana jeklena in pobarvana fasadna obloga je sestavljena iz dveh plošč, ki sta nalepljeni na jedro panela iz negorljive lamelirane mineralne volne, kar zagotavlja toplotno in zvočno zaščito ter požarno odpornost, je povedal Tomaž Popit, vodja razvoja proizvodov v Trimu. Med prednostmi sistema je poudaril še zrako- in vodotesnost ter hitro montažo. Posebnost pa je še, da je panel lahko samostojna nosilna stena brez osnovne konstrukcije. Fasadni panel je tako lahko tudi z notranje strani zaključni sloj, mogoče pa ga je obdati z različnimi notranjimi zidnimi oblogami. Druga možnost je, da panele pritrdimo neposredno na nosilno konstrukcijo iz betona, jekla ali lesa. Prehod vodne pare je omogočen na spojih panelov, med njimi namreč pri vgradnji nastanejo fuge. V spojih je vgrajeno tesnilo, ki preprečuje vdor vode in prahu, hkrati pa struktura tesnila omogoča prost prehod vodne pare, je še razložil Popit.

Steklena fasada je lahko enojna ali dvojna. Slednja ima dodatno zunanjo stekleno steno, za katero je prezračevalni kanal, za njim pa je še notranja dvoslojna zasteklitev, ki je v okvirjih. Zunanja stekla, ki so nameščena v konstrukciji pravokotno postavljenih profilov, so zaradi varnostnih razlogov običajno iz kaljenega ali lepljenega stekla. Poleg tega so lahko toplotno, zvočno in sončno zaščitena, kar dosežejo z različnimi nanosi na površini stekla. V njih so tudi zračne lopute, skozi katere v prezračevalni kanal prehaja zrak. Zunanja stena ščiti pred vremenskimi vplivi in hrupom, notranja pa preprečuje velike toplotne izgube. V prezračevalnem kanalu mora biti nameščena še sončna zaščita, ki poleti preprečuje pregrevanje prostorov. Prednosti dvoslojne steklene fasade so manjše toplotne izgube pozimi, v prehodnem obdobju omogoča učinkovito izkoriščanje sončne energije, zmanjša se tudi potreba po električni razsvetljavi v prostorih. Vendar je sistem steklene fasade zelo drag, cene kvadratnega metra so od 250 evrov naprej, poleg tega imajo individualne hiše premajhne površine zunanjih zidov, da bi takšna fasada prišla zares do izraza, so prepričani v podjetju Alprem.
 

Delo in dom, 11. julij 2007