Odličen ženski večer z izvijačem v roki

Da ne bo pomote: to ni promocijski tekst, ki ga naroči podjetje. To je reportaža z dogodka, o katerem ne organizator ne podjet­ja, ki so sodelovala, niso vedela, da obstaja možnost, da se bo o njih pisalo. Če dogodek ne bi bil vreden omembe, se pisanja ne bi lotila. Tako pa smo ženske že med dogajanjem ugotavljale, da so Bauhausove delavnice zakon!

Pravzaprav je odlično idejo in izvedbo pohvalila že Maja, vitalna gospa, h kateri sem prisedla tik pred začetkom. Razložila je, da niti ne ve več, ali je bila od letošnjega februarja na štirih ali petih ženskih delavnicah.

Delavnic za ženske so se domislili v Bauhausu v Nemčiji, v posameznih državah, kjer jih prirejajo, pa jih prilagajajo tamkajšnjim ženskam. Pri nas so imeli v letu dni devet takšnih večerov, največ zanimanja je bilo za elektro delavnice in polaganje keramičnih ploščic. Za ti delavnici zapolnijo prosta mesta v treh, štirih dneh. Vse so brezplačne in jih napovedo na Bauhausovi facebook strani, kjer je tudi elektronski naslov za prijavo. Naslednje delavnice bodo – izmenoma jih organizirajo v Mariboru in Ljubljani – marca, zato Filip Frankl predlaga, da tiste, ki jih to zanima, spremljajo njihovo stran v drugi polovici februarja.
Ko so organizirali podobno izobraževanje za moške, se jih je prijavilo 25, tako da so dogodek odpovedali.

Pride po sto žensk

V resnici me je presenetilo, koliko žensk je prišlo na to Žensko noč. Ko sem nekaj pred osmo uro zvečer s še dvema prijateljicama prišla na vrtni oddelek Bauhausove trgovine na Rudniku v Ljubljani, sem zagledala množico. Verjamem podatku Filipa Frankla, ki v podjetju zbira prijave za ženske delavnice prek facebooka in ima pregled nad udeležbo, da sprejmejo za vsak tak dogodek, ki ga izmenoma organizirajo v Mariboru in Ljubljani, 150, tudi 160 prijav. Potem pa zaradi različnih razlogov – bolezni, drugih obveznosti in podobnega – pride kakšnih sto žensk. Kar je zelo velika številka.

Po uvodnih besedah in predstavitvah posameznih ekip smo se razdelili v skupine, ki smo jih izbrale ob prijavi. Tokrat je bilo na razpolago šest delavnic – za vodenje dveh (polaganje ploščic ter polaganje laminata in vinila) so uporabili kar mojstre iz Bauhausa. Montiranje armatur na umivalnike je učila ekipa iz Herz Unitas, elektro delavnico je prevzela ekipa Tem Čatež, pleskanje sten podjetje Jub in gradnjo s porobetonskimi zidaki, po domače povedano s siporeksom, podjetje Xella porobeton iz Zasavja. »V času del na vrtu prirejamo tudi delavnice o balkonskih rastlinah, ekološkem vrtnarjenju, o dobrih in slabih sosedih med rastlinami in podobno,« pravi Filip Frankl. Organizirajo tudi delavnico polaganja tapet in razmišljajo o delavnici za škarpe.

»Električarke« v uku 
pri čateških mojstrih

Me, ki smo prišle na elektro delavnico, smo odšle z ekipo iz podjetja Tem s Čateža. V podjetju s 45-letno tradicijo izdelovanja in razvijanja vtičnic in stikal imajo 250 zaposlenih, njihovi elektroelementi pa so sestavljivi oziroma modularni in podobni sistemu legokock. Čeprav je kar simpatično in praktično, da si lahko zamisliš barvne ali celo lesene obrobe za stikala, mi je bila še bolj všeč zamisel, da lahko njihovo enojno vtičnico spremeniš in vanjo zmontiraš evropsko vtičnico (to je ozko vtičnico, ki je primerna za kable za polnjene telefona), poleg nje pa tudi priključek za polnjenje USB-ključka.

Mojstri s Čateža so se odlično odrezali tudi kot učitelji, torej tisti, ki strokovno znanje predstavijo ljudem, ki s fazami, izmeničnimi ali dvopolnimi stikali do zdaj niso imeli kaj dosti opravka. Morda je krivo to, da smo na delavnico prišle ženske, ki smo se želele naučiti praktičnih stvari in – verjetno – nekaj znamo, recimo vrteti izvijač, tako da smo takoj našli skupni jezik. Kratko in jasno, brez kompliciranja in – če je bilo potrebno – tudi z neumnimi vprašanji, smo kmalu obvladale sestavljanje in montiranje vtičnic in stikal, tako da so luči zagorele. Seveda pa so stikala postala štekarji, električni izvijači fazenbriferji, znaki, ki so narisani na njihovih elementih, pa počlovečeni: N je nula, ponavadi modra žička, ki – spet ponavadi – nima elektrike. A kakor je bilo poudarjeno: preden se lotiš elektrike, če je le mogoče, odviješ varovalko.

Tako kot pri drugih skupinah je bilo tudi pri nas odlično poskrbljeno za praktični del delavnice, ki je potekala kar na enem od širokih hodnikov v trgovini. V prodajnem centru so namreč nalašč za elektro delavnico zgradili premične stene na kolesih ter po njih napeljali elektriko in namestili luči. Na enem vozičku oziroma na dveh stenah smo se mojstrile na vtičnicah in stikalih, ki so pritrjene na steni iz siporeksa, na drugih dveh stenah pa je bila električna napeljava speljana pod mavčnokartonskimi ploščami. Ker, so nam pokazali in razložili mojstri iz Tema, vsaka taka stena zahteva drugačen vložek za stikala.

A če povzamem bistveno: tako kot druge udeleženke znam zdaj zamenjati vtičnico in stikalo, poleg tega se bom lotila križnega stikala v mali veži, ki ne dela. Preprosto povedano: od dveh stikal, ki sta priklopljeni na eno luč, eno ne dela in po tej delavnici vem, kaj narediti. Če bi imela tako povezana tri ali štiri stikala, s katerimi bi prižigala in ugašala luč, bi prav tako vedela, kaj narediti. To pa je kar nekaj znanja, ki sem ga pridobila v dobrih dveh urah, mar ne?

Ni neumnih vprašanj

Prijateljici, ki sta se učili polaganja keramičnih ploščic, sta v tem času položili kakšna dva oziroma tri kvadratne metre stenskih ploščic, med njimi pa so bile tudi bordure, ki sta jih rezali. Razen ene ploščice čisto spodaj, ki sta jo položili še čisto na začetku in je izstopala, so bile druge v isti ravnini, fuge so bile zapolnjene in pohvalili sta se, da sta spoznali tudi trike, zaradi katerih se ne bo težko lotiti obnove kopalnice. Ja, prav ste prebrali: ena od kopalnic bo po tej delavnici dobila novo preobleko!

V treh urah, kolikor traja Bauhausova Ženska noč, ni bilo veliko časa za razgledovanje, kaj se dogaja na drugih delavnicah. Udeleženke smo se učile in se pozneje posvetovale tudi z drugimi mojstri. Majo je zanimala rešitev za elektriko v garaži, mene pleskanje sten, ki bi jih spet rada spremenila v klasično belo. Rešitev je enkratno barvanje z jupolom gold, je bil odgovor mojstra iz Juba, ki je prepričljivo postavljal pod­vprašanja in mi odgovoril tudi na vprašanje o odstopanju beleža v delu stene. Kratko in jedrnato ali – drugače povedano – tako, kot pričakuješ od nekoga, ki se na zadevo spozna!!!!

Ko smo tri zahtevne in praktične ženske po koncu delavnic sedle v avto in primerjale občutke, smo bile soglasne: naučile smo se ogromno, ker so tudi ti, ki so nas učili, vse znali jasno povedati in pokazati. Nihče ni blefiral. Poleg tega smo bile, smo ugotovile, zadovoljne, ker so nas, tudi ko smo postavile kakšno neumno vprašanje – kaj je to faza, na primer – jemali resno. Brez podcenjevanja, kakršno doživiš pri kakšnem mojstru, ki je poln samega sebe. Saj ženske veste, o čem govorim, mar ne?

Prihodnjič gremo spet, smo sklenile, na ženske delavnice. Jaz se moram naučiti menjave pipe, Ivo in Mirjam pa zanima polaganje laminata. Gremo po znanje.