Požarno varna gradnja: Na papirju je vse lepo, v praksi pa malo manj

O čem sploh govorimo, ko govorimo o požarni varnosti?

O odzivu na ogenj in požarni odpornosti. Odziv na ogenj pomeni predvsem poznavanje požarnih lastnosti gradbenih izdelkov v začetni fazi požara. Vemo, kako hitro se neki proizvod vname, kako gori, koliko toplote se pri tem sprošča in podobno. Tako lahko predvidimo, ali je v prostoru mogoč požarni preskok, tj. prehod iz začetnega požara v fazo polno razvitega požara, in v kolikšnem času se bo to zgodilo, kar je odvisno od lastnosti materiala, in podobno.

Drugo pa je požarna odpornost gradbenih elementov. Sem sodijo vsi nosilni gradbeni elementi, naj bodo leseni, zidani, jekleni ali betonski, in vsi drugi proizvodi, ki omejujejo prenos požara v drug požarni sektor. Požarni sektor je del stavbe, ki ga omejujejo požarno odporne stene in stropi, tako da se ogenj ne more razširiti naprej. Vsi nosilni gradbeni elementi morajo imeti neko požarno odpornost, da med polno razvitim požarom obstanejo, se objekt ne zruši oziroma se požar ne razširi drugam ali da kakorkoli ne vplivajo na potek požara. Sem sodijo na primer naprave za odvod dima in toplote.

Kako požarno odporna je klasična brunarica?

Za enodružinsko brunarico njena požarna odpornost v bistvu sploh ni pomembna. Brunarica gori, kakor pač gori les, vprašanje pa je, zakaj zagori. Je zagorela zaradi kurišča? To mora biti narejeno brezhibno, da so kurišče, dimnik in dimovod zadosti odmak­njeni od lesenih elementov. Vir požara je lahko pregreta ali preobremenjena napeljava, lahko je tudi požig ali, ne nazadnje, strela. Če ni nič od tega, se lahko v kuhinji vname olje. V tem primeru se bo požar začel tam. Gorela bo kuhinja, vsebina kuhinje, na koncu tudi kakšna sedežna garnitura. Gorele bodo lesene stene in znotraj bo hiša gorela v celoti. Takrat se vprašamo: ali po požaru še potrebujemo takšno brunarico? Najbrž ne in jo pač porušimo. Jaz se sploh ne bi oziral na to, ali je brunarica dobra ali ne. Zame je odlična, dokler govorimo o enodružinskih hišah, pri katerih je vsak posameznik sam odgovoren za svojo lastnino.

Kaj pa, če govorimo o večstanovanjskem objektu?

Hja, v njem pa imamo sosede in med njimi tudi takšne, ki kaj zažgejo, to pa že lahko vpliva na sosedovo lastnino. V polno razvitem požaru v lesenem objektu je poškodovana tudi nosilna konstrukcija in jo moramo zamenjati. Tudi če je vse narejeno pravilno, lahko pride do polno razvitega požara in takšnega gorenja lesene konstrukcije, da morajo gasilci določene goreče elemente izžagati. Ko les gori v polno razvitem požaru, ne bo ugasnil kar sam od sebe. Če je izoliran, se toplota ne odvaja na hladno stran, ampak tli v lesu in les bo počasi pregorel. Poruši se lahko tudi po enem dnevu. Gasilci morajo požar res uničiti, to pa ni tako preprosto, zlasti če upoštevamo kakšne skrite prostore.

Lesene hiše so danes zelo moderne.

Ja, ampak raje bi videl, da bi bil les nezaščiten in da lahko gasilci posredujejo. Če je lesena konstrukcija skrita za oblogami v nekih votlih prostorih, je ne morejo pogasiti.

Pri montažnih hišah so težave najbrž podobne.

Tudi zanje velja enako kot za brunarice: če so enodružinske, niso sporne, ker so lastnina posameznika. V polno razvitem požaru bo hiša zelo verjetno uničena. Zidano je mogoče sanirati, tisto, kar ostane od montažne, pa bolje porušiti.

Je zaradi tega sporno na primer naselje montažnih hiš?

Ne, hiše morajo biti le dovolj odmaknjene druga od druge. Hiša, ki gori, ne sme ogrožati sosedove. Na parceli mora biti postavljena tako, da je zadostno odmaknjena od parcelne meje, enako velja za sosedovo. Skratka, požar se z goreče hiše ne sme prenesti na sosednjo.

Zdaj, ko se vračamo k naravi, spet uporabljamo tudi naravne izolacijske materiale, na primer ovčjo volno. Kako varni so?

Volna je dobra, ker težko gori, večje težave povzročajo celulozna vlakna. Na primer: strešna konstrukcija je že narejena, spodaj so običajno nameščene deske ali mavčne plošče, vmes pa vpihajo celulozno izolacijo. Ampak nekje v hiši je tudi dimnik. Zelo verjetno je kovinski in ima vse certifikate. Določeno je, kakšen mora biti njegov odmik od gorljivih snovi. Tisti, ki je postavil dimnik, je najbrž pazil na zadosten odmik od tramov, lesenega ostrešja in podobnega, kjer bi bil lahko izvor požara. Ampak tisti, ki je vpihal izolacijo, jo je lahko vpihal tako, da je v neposrednem stiku z zunanjim plaščem denimo nerjavnega dimnika. Izolacija v strešni konstrukciji, ki je običajno zelo debela, zdaj izolira tudi dimnik. Temperatura na njegovi zunanji strani je avtomatično enaka kot na notranji in je že previsoka za ta material. Če so celuloza in lesna vlakna dolgotrajno izpostavljena višji temperaturi in so dolgotrajno izsušena, se vžgejo prej kot na primer plastika. Toplotna izolacija iz gorljivih materialov v nobenem primeru ne sme biti v stiku z dimnikom.

Koliko pa pri nas uporabljamo takšno izolacijo?

Mislim, da ne prav veliko, ampak podoben problem imamo pri montažnih hišah. Pred leti je na primer pečar postavil lončeno peč ob steno montažne hiše. Nekoč je bila gradnja takšna, da si peč postavil ob zid in se je z njo grel tudi sosednji prostor, v tej hiši pa je bila postavljena ob požarno odporno montažno steno. V teh imamo lesene stojke, na katerih je na obeh straneh mavčnokartonska plošča, lahko pa je vmes tudi iverka. Votli prostor stene je zapolnjen s toplotnoizolacijskim materialom. Stena ima lahko določeno požarno odpornost ne glede na to, da je izdelana iz gorljivih materialov. Ko ob takšno požarno odporno steno pečar postavi peč in mi zakurimo, ta peč nima več odvoda toplote v prostor, ampak ima odvod toplote skozi steno. Ker je v njej izolacija, je pečar to peč izoliral in s tem v tej izolirani steni avtomatično dvignil temperaturo skoraj na temperaturo kurišča. Na leseni konstrukciji stene lahko vsekakor dobimo temperature čez 500 stopinj Celzija. Zaradi pomanjkanja zraka les na začetku zgolj tli. To lahko traja ves dan. Tlenje se širi navzgor proti podstrehi, kjer je dovolj kisika. Tam pride do vžiga s plamenom in vsega je konec.

Koliko je pri nas znanja o požarni varnosti, ne le pri postavljanju peči?

Mislim, da kar veliko, ampak enak problem lahko nastane s priključkom na dimnik in dimnikom. Ljudje rečejo: »Ah, saj temperatura v dimniku ne bo visoka.« To je težko reči, sploh v kaminih. Tam je lahko temperatura zelo visoka. Za povrhu ljudje v kaminih kurijo marsikaj in to ne zgori povsem. Naberejo se saje in potem se vnamejo sajaste obloge v dimniku.

Katere so najpogostejše napake, ki jih delamo pri požarno varni gradnji?

Precej jih je, ampak če nekdo o požaru in materialih razmišlja v pravo smer, ne bi smelo biti težav. Eno je testiranje, drugo je resničnost. Na objektu je običajno nekaj težko izvesti tako, kakor je bilo testirano, ampak če je narejeno, kakor mora biti, se bo požar težko razširil v sosednji požarni sektor. Dokler je le v enem sektorju, ni težav, kritično je lahko le posredovanje gasilcev. Požar lahko pogasijo, če še ni bilo požarnega preskoka, če pa je v prostoru že polno razvit požar, bodo preprečili njegovo širjenje. Gasilci so sicer zelo hitro na objektu. Naši so v desetih minutah, kar je pogosto še pred nastankom polno razvitega požara.

Kaj pomeni deset minut, ko govorimo o širitvi požara?

Odvisno od gradbenega materiala. Če se pri gradnji uporabljajo negorljivi materiali, se bo požarni preskok, torej prehod začetnega požara v polno razvit požar, zgodil precej pozneje. Če so stene in stropi leseni, se bo požar polno razvil v manj kot desetih minutah, vendar bo vseeno ostal znotraj prostora, če je ta omejen s požarno odpornimi obodnimi konstrukcijami. Če lahko gasilci naredijo požarni sektor, samo omejujejo širjenje. Najbolj problematični so najbrž preboji inštalacij, ker lahko ogenj uide v sosednji sektor skozi luknje ob inštalacijah, ki niso zatesnjene.

Kateri material, ki ga uporabljamo, je trenutno najbolj problematičen?

Polistiren. Ker je precej lažji od negorljive mineralne volne in tudi cenejši, ga uporab­ljajo tudi recimo pri trgovskih centrih, v katerih je nekaj sto ljudi, čeprav tja resnično ne sodi. Zaradi njega se požar veliko hitreje razvija, ker kaplja skozi spoje pločevine. Po požarnovarnostnih predpisih mora biti v tak­šnih objektih strop iz negorljivega materiala. Spodnja pločevina strehe je res negorljiva, ampak gledano v celoti, je streha narejena iz gorljivega materiala, ker sama pločevina ne prepreči hitrega širjenja požara.

Se polistiren hitro vžge?

Ne, načeloma ga je zelo težko vžgati. Če bi ga hotel vžgati z vžigalico, bi se zaradi top­lote skrčil in umaknil plamenu. Ampak ko ga daš na požar, veselo sodeluje in prispeva svojo energijo. V zadnjem obdobju je sicer najbolj problematično to, da 20-centimetrsko polistirensko izolacijo vgrajujejo tudi na visoke objekte, čeprav požar na visokih objektih ni obvladljiv. Gasilci ne morejo posredovati, ker ne pridejo zraven, gašenje znotraj objekta pa ne pomaga, da ne bi zgorela celotna fasada. To je posebno nevarno, ko stavbo sanirajo in je polistiren določen čas že vgrajen, niso pa še nanesli zaključnega sloja fasade.

Kako pa zagori fasada?

To se največkrat zgodi, če začetni požar prei­de v fazo polno razvitega požara. Eden od kazalcev polno razvitega požara je izhajanje plamenov iz prostora. Zamislimo si stolp­nico z okni: ko se v prostoru zgodi požarni preskok, bodo plameni izhajali na prosto skozi okno. Tudi če je fasadna obloga negorljiva, bo požar zelo verjetno v naslednjih 15 minutah prišel v zgornjo etažo. Plameni so pač visoki in toplota seva na zgornje okno. To je lahko tudi odprto, v notranjosti se vžge zavesa ali karkoli je pač ob oknu in požar se prenese naprej. To se bo zgodilo veliko hitreje, če se pri izdelavi fasade vgradi gorljiv material. Z uporabo negorljivih materialov damo gasilcem dovolj časa za posredovanje.

Kako se gasi požar na fasadi na visokih objektih?

Nemogoče ga je pogasiti. Prvič, omet preprečuje vodi kot hladilu in gasilu, da bi res gasila. Da bi bila učinkovita, mora priti pod fasadno oblogo. Drugič: gasilci bi morali imeti lestev, ki bi jih dvignila do višine požara, na primer do 10. ali 15. nadstropja, to pa je največkrat nemogoče. Prav tako potrebujejo veliko več časa, da pridejo do požara in da tako visoko pripeljejo vodo. Notranji hidranti praviloma ne delujejo, ker nad njimi ni nadzora. Za vgrajene sisteme požarne varnosti bi moral skrbeti lastnik, vendar jih pravilno vzdržujejo le redki. Požarni red imamo dober, ampak se ne izvaja, kakor bi se moral.

To pomeni, da ...

Da imamo papirnato oziroma zakonsko vse zelo lepo urejeno, v praksi pa šepamo. Mislim, da je zdaj pri nas požarna varnost na precej visoki ravni, morda včasih tudi na previsoki. Ne zaupamo znanju in zahtevamo le dokazila. Če je požarna varnost na papirju videti dobro, je to za nas dovolj, čeprav v bistvu nihče ne ve točno, ali je res dobra ali ne. Ampak recimo, da imamo zelo visoko raven požarne varnosti. Zdaj pa vzemimo primer: projektant požarne varnosti pregleda objekt, potrdi, da je vse dobro, in objekt predajo lastniku. Zdaj ta postane odgovoren za požarno varnost objekta, ampak ne skrbi zanjo. Tipičen primer je uporaba požarnih vrat. Požarna vrata bi morala preprečevati prehod požara iz enega sektorja v drugega, zato bi med požarom morala biti zaprta. Ta požarna vrata, predvsem starejša, so težka in jih je včasih težko uporabljati, zato jih imajo pogosto enostavno odprta z zagozdo.

Potem so sčasoma potrebne spremembe, na primer nove inštalacije. Električar prevrta steno ob požarno zatesnjenih obstoječih kablih, vstavi nove kable, potem pa tega ne zatesni, kakor bi moral.

Požarni red to ureja.

V požarnem redu bi morali biti vsi ti elementi pod stalnim nadzorom, na primer požarna vrata, vgrajena požarna zaščita in aktivna požarna zaščita, če imajo morda vgrajen kakšen gasilni sistem. Redno bi jih morali pregledovati, če ne hišnik, pa serviser, s katerim bi moral lastnik podpisati pogodbo, da bo takrat, ko bo treba, vse delovalo. Težava je namreč, da ne deluje. Mine deset let, vse je že spremenjeno, ampak požara ni bilo, zato so na to že vsi pozabili. Ko požar izbruhne, se ugotovi, da nič ne dela, da se na primer ventilator za odvod dima in toplote iz garaže ne vrti v pravo smer. S temi pregledi bi odpravili, kar ne deluje. Vsakih pet let mora biti sicer prisoten pooblaščen preglednik aktivne požarne zaščite, v vmes­nem obdobju pa se stanje ne nadzira.

Kakšno požarno odpornost mora imeti objekt?

Odvisno od njegove etažnosti, namembnosti, požarne obtežbe in podobno. Visoki objekti morajo imeti 90 minut požarne odpornosti. S tem je vgrajena že precejšnja varnost. V stanovanju normalno ne more biti požarne obtežbe za več kot 90 minut standardnega požara, že 60 je veliko. Na oko bi rekel, da mora imeti konstrukcija objekta s 60 kilogrami lesa na kvadratni meter prostora požarno odpornost 60 minut. Ampak 60 kilogramov lesa je res ogromno, saj les vendar ne more biti po vsem stanovanju. V nobenem primeru pa takšen objekt ni varen na primer pred letalom. Če se vanj zaleti letalo, se že v osnovi poruši stabilnost objekta, ker nastanejo ob trku mehanske poškodbe konstrukcije, zatem pa še hud požar zaradi goriva na letalu. Tudi v tem primeru lahko rečemo, da absolutne varnosti ni.

Kakšne pa so zahteve glede požarne odpornosti v enodružinskih hišah?

Za enodružinske hiše država tega načeloma ne predpisuje. Zanje razen odmika od parcelne meje ni nobenih zahtev. Nihče ne reče, da bi morala imeti družinska hiša določeno požarno odpornost, ker se bo požar razširil po njej že zato, ker so običajno prostori odprti in tudi ni smiselno načrtovati več požarnih sektorjev znotraj ene stanovanjske enote. Lahko pa lastnik sam kaj naredi za zaščito svoje lastnine. Za kurilnico na trdna goriva je bolje, da je požarno ločena. Precej nevarna je tudi garaža, ker je požar na vozilu kar pogost pojav, zato je tudi zanjo bolje, da je ločena. Paziti je treba na dimnik in kurišče. To mora biti pravilno vgrajeno, pravilno mora biti vgrajen tudi dimnik. Če pa se z leti kaj spremeni, lahko ukrepa le lastnik, ker je le on odgovoren za lastnino.

Koliko izkušenj imamo pri nas s požari?

Težko je govoriti o izkušnjah. Te bi pridobivali, če bi vsak požar analizirali in se iz vsakega primera kaj naučili. Teh analiz pa v bistvu ni. Po požaru imamo lepe zapisnike gasilcev, ampak brez analiz konstrukcije, zakaj je sploh zagorelo, zakaj se je ogenj razširil tudi tam, kjer se ne bi smel, če se je ...

Koliko je žrtev požarov?

Malo, tiste, ki so, pa so svojo smrt povzročile same. Po eni strani je sreča, da je žrtev malo, po drugi pa zaradi tega hitro pozabimo na požarno varnost. Nikoli ne pride niti do obtožbe na sodišču. Zavarovalnica povrne škodo in lastnik je običajno s tem zadovoljen, naprej pa ne raziskujemo. Če bi bila kakšna žrtev, bi najbrž morali ukrepati kriminalisti in ugotoviti vzroke požara, podali bi tudi kakšne obtožbe in odgovornim bi verjetno sodili. Če pogledamo Mercatorjevo skladišče, ki je zgorelo: v njem je umrl tisti, ki je povzročil požar. Kriminalisti so raziskovali, kaj je bilo, potem pa je bil konec, ker je povzročitelj požara umrl v požaru, zavarovalnica pa je verjetno povrnila nastalo škodo.

Če povzameva, kakšno je trenutno stanje na področju požarno varne gradnje?

Zelo se je izboljšalo. Za to ima precej zaslug tudi Slovensko združenje za požarno varstvo, ki deluje že 23 let. Zdaj pripravljamo dopolnjeno požarno smernico, ker se je v šestih letih, kolikor se uporablja, pokazalo nekaj napak, pa tudi tehnika je toliko napredovala, da je treba vnesti nova spoznanja. Če projektanti upoštevajo ukrepe iz te smernice, je objekt dokazano požarno varen. Projektantski predpisi za projektiranje sicer dovoljujejo tudi uporabo drugih smernic, neke tuje predpise, ampak tukaj se zadeva že zapete. Ne moremo na primer primerjati količine vode, ki jo imamo mi, s tisto, ki je na razpolago v državi, v kateri so napisali predpise. Ali pa uporaba inženirskih metod. Z njimi izračunamo realen požar in požarnovarnostne ukrepe določimo na podlagi izračunanega požara. Takoj se na primer pojavi težava, kdo bo delal izračune, ali je program, ki to izračunava, pravi, ali je ustrezen tisti, ki uporablja program ... Požarna varnost je danes prepuščena projektantom, za vse so odgovorni oni, zaradi varčevanja pa niti nimajo možnosti, da bi uporabljali najboljše izdelke. Problem je tudi, ker nekateri včasih pretiravajo in zaradi neke morebiti nepomembne zadeve precej podražijo gradnjo, namesto da bi uporabljali zdravo pamet. Ampak recimo, da sistem deluje. Kot rečeno, absolutne varnosti ni, je pa pri nas na kar zavidljivi ravni.

Kaj zdaj, v mesecu požarne varnosti, svetujete ljudem?

Predvsem to, da skrbijo za svoje kurilne in dimovodne naprave. Te so glavni vzrok za požare v družinskih hišah, zato naj jih redno pregledujejo.