Sonaravna gradnja: Izziv, nič drugega

Suzana Bunderl in Alja Petric živita vsaka v svoji sanjski hiši, zgrajeni iz naravnih materialov – ilovice, slame in lesa. Materiali so neobdelani, v hišo in na njo prineseni naravnost iz narave. Deviški materiali, jim pravi Kristijan Zver, ki je imel prste zraven pri gradnji obeh hiš. Pri prvi, ki stoji v Čikečki vasi v Prekmurju, je šele spoznaval in postopoma usvajal bogato znanje prednikov o uporabi naravnih gradiv. Največ se je naučil na lastnih napakah. Teh je bilo na začetku kar nekaj, a jih pri gradnji druge hiše, ki stoji v Šulincih, na skrajnem severovzhodu Slovenije, ni več ponovil.

Raziskovanje gradnje in življenja

»Vedno sem si predstavljala, da bom nekoč živela čim bliže naravi, v hiši iz naravnih materialov, priznam pa, da nikoli nisem pomislila na ilovico,« pripoveduje Suzana, ki se ji je želja uresničila pred dobrimi petimi leti. Na obrobju vasi v idiličnem Krajinskem parku Goričko je Kristijan dve leti poprej začel z lastnimi rokami graditi prvi, zgolj na prvi pogled bolj klasičen del hiše. »Ta del, v katerem so zdaj otroška soba, spalnica in kopalnica, je zgrajen iz ilovice, ki smo jo nakopali na parceli, lesa, ki smo ga posekali v bližnjem gozdu, slamo smo dobili na vasi ... Izjema so vodovodne cevi in folija na strehi, sicer pa je 95 odstotkov materialov lokalnih. Najdaljši prevoz je bil dolg tri kilometre,« pove graditelj, ki zase pravi, da je neutruden raziskovalec načinov naravne gradnje, predvsem pa življenja.

Tudi gradnja hiše se je začela kot raziskovanje – nobene filozofije ni bilo zraven, zgolj izziv ugotoviti, ali še znamo graditi, kot so gradili tisočletja pred nami, trajnostno, sonaravno. Šele pozneje, med samim delom, se je prikradel tudi drugačen način razmišljanja. »Zavestno sem se odločil, denimo, da bom porabil manj energije kot povprečni zahodni človek, da bom poskušal živeti čim bolj samozadostno in pri tem čim manj obremenjevati okolje,« pojasni sogovornik, ki vozi avto na plin. Kategorično zavrača oznako, da je ekofrik, prizna pa, da se je njegova ekološka ozaveščenost razvijala premo sorazmerno z napredkom gradnje. Kakor pravi, s(m)o ljudje vse preveč zaslep­ljeni, neozaveščeni in predvsem leni, tako v telesnem kot psihičnem smislu: »Ne ljubi se nam racionalno predelati gore informacij, s katerimi nas bombardira sodobna družba, zato le stežka (ali sploh ne) pridemo do pravih spoznanj, pa naj gre za gradnjo ali kakšno drugo področje, ki tako ali drugače vpliva na naše življenje.« In tak, zaslepljen, je tudi naš odnos do okolja, v katerem živimo, do hiš, v katerih bivamo.

Televizija, reklame, vse to so po njegovih besedah prišepetovalci, ki nam zamegljujejo pogled: »Tudi sam sem se jim na začetku, ko sem gradil prvo hišo, nekajkrat skoraj vdal. Saj se vsi strinjamo, da je preprosteje iti v trgovino z gradbenim materialom in kupiti vse potrebno za gradnjo, kot pa z lastnimi rokami oziroma z lopato kopati ilovico na bližnji njivi, jo v pravem razmerju zmešati z vodo in peskom ter z mešanico ometati steno. Ne samo enkrat se je zgodilo, da je omet, ko se je posušil, popolnoma razpokal, ker pač nisem pripravil prave mešanice. Pa sem popravljal, spet in spet.« Deset odstotkov delovnih ur (sogovornik ocenjuje, da je sicer v gradnjo vloženih približno 10.000 ur) je bilo namenjenih za takšna in drugačna popravila, ki so bila posledica napak zaradi neizkušenosti. A če bi takrat popustil, zdaj za seboj ne bi imel dragocene izkušnje in ne bi mogel trditi, da tisto, kar je zgradil iz blata, trdno stoji.

Arhitektura je sledila občutku

Suzana prizna, da si med gradnjo ni kaj veliko mazala rok z ilovico, je pa bolj dejavno sodelovala pri arhitekturni zasnovi hiše: »Osnovni načrt smo skicirali na dveh listih, vse drugo je nastajalo sproti. S Kristijanom sva preprosto sledila občutkom, ki so se porajali med gradnjo.« Ker obožuje naravo, je želela imeti čim več oken, kar ni bilo v skladu z gradbeno fiziko, poleg tega v hiši, ki se ogreva zgolj s krušno pečjo, ni najbolj pamet­na odločitev, a rezultat je vsekakor vreden »prekrška« – kjer koli stojiš v osrednjem bivalnem prostoru, odprtem do slemena, imaš skozi okna na vse strani čudovit razgled na naravo. »To pa je zame neprecenljivo,« pove sogovornica, ki si ne zna predstavljati, da bi še kdaj živela v klasični zidani hiši, kaj šele v mestnem vrvežu.

Kmalu je osvojila režim, kako v tako velikem in visokem prostoru ohranjati prijetno temperaturo v vseh letnih časih: »Poleti ob desetih zvečer odprem okna in jih zjutraj ob pol šestih zaprem. Pozimi pa vse ogreva peč, sezidana iz ročno izdelanih zidakov, v kateri tudi pečem kruh, zavitke, pico ... Tudi če ves dan ne kurim, temperatura pade le za dve stopinji, a to se v hiši, zgrajeni iz naravnih materialov, komajda kaj občuti.« Kristijan doda, da je zidana peč dimenzionirana tako, da obvladuje konice pozimi: »Ko je bilo tri tedne vsak dan minus 17 stopinj Celzija, je povsem zadostovala, saj se toplota lepo razporedi po prostoru. V prehodnih obdobjih pa je dovolj, da v njej zakuriš vsaka dva dni, toliko časa namreč stene akumulirajo toploto.«

Prostor pred pečjo je Suzanin najljubši kotiček. Na odeji, pogrnjeni na tleh, s hčerko preživi prenekatero uro ob risanju in igranju, pa tudi prijatelji, ki pridejo obisk, najraje posedajo prav tu, ne za jedilno mizo. Vse je pri roki, tudi kuhinja, ki sicer še ni dokončana, a je že zdaj videti, da niti približno ne bo podobna klasični. Štedilnik, lesen pult in pod njim nekaj polic za posodo. Gostiteljica nadvse rada kuha, a pravi, da v kuhinji ne potrebuje veliko: »Tako kot drugod po hiši sem tudi tu vse omejila na tisto, kar potrebujem, čeprav je na voljo veliko prostora. Nobene potrebe nimam, da bi kopičila stvari, poleg tega bi klasični kuhinjski elementi z veliko shranjevalnimi površinami v tem prostoru delovali, blago rečeno, čudno.« Ob vselitvi je pri vhodu postavila garderobno omaro iz Ikee, a jo je po 14 dneh podarila prijateljici, ker »preprosto ni imela kaj početi tu, delovala je kot tujek«. Edini omari sta v spalnici in otroški sobi, obe je izdelal Kristijan.

Pravzaprav bi v hišo težko postavil klasično omaro, saj stene niso ravne, vse je zaobljeno, mehko. Prvi razlog je sam način gradnje, zaradi katerega je zelo težko izdelati ravno steno, najpomembnejši razlog pa je, da lastnica obožuje mehke linije in oblike. Kristijan pravi, da bi v takšni hiši (brez ravnih sten) živeli vsi otroci, stari do deset let, 75 odstotkov žensk in le deset odstotkov moških: »Mehke oblike pomirjajo ženske in otroke, medtem ko večino moških delajo živčne.«

Iz stare ute prijeten dom

Mehke oblike so ljube tudi arhitektki Alji Petric, ki prav tako živi v živi hiši v Šulincih. Živa se imenuje zato, ker je zgrajena iz organskih materialov, s čim manjšim ogljičnim odtisom, nadvse pomembno pa je, da stanovalca zadovolji tudi na subtilni ravni. Hiša je po njenih načrtih nastala iz nekdanje gospodarske ute, ki je včasih stala na vsaki domačiji v tem delu Slovenije. »Staro hiško smo podrli, ohranili pa konstrukcijo ute in njene temelje, naredili dodatne in uto nekoliko razširili na zahodno in južno stran, da smo pridobili več prostora, medtem ko je morala višina objekta ostati takšna, kot je bila prej,« pove gostiteljica.

Njen dom je majhen, a zanjo, pravi, dovolj prostoren. Ima vse, kar potrebuje: majhno kopalnico, delovni kabinet, odprt dnevni bivalni prostor s kuhinjskim kotičkom v pritličju in spalnico na galeriji. »Verjamem, da se tisti, ki živijo v veliki hiši, tu počutijo utesnjene. A večina ugotovi, da več pravzaprav ne potrebuješ,« pripoveduje Alja, ki je bila vajena življenja v bloku in pozneje v študentski sobici, zato je dom na približno 50 kvadratnih metrih zanjo pravo razkošje.

Ni naključje, da se je odločila za naravne materiale, ti so jo pritegnili že med študijem arhitekture, zdaj pa pridobljeno znanje o konvencionalnih materialih združuje s principi organske gradnje. »Že od nekdaj sem bolj zmrznjen tip, kamor koli pridem, me zebe. Dejstvo je, da so zidane stene mrzle, tla, obložena s ploščicami, še bolj. Les, ki prekriva tla v moji hiši, in zidovi z ilovnatimi ometi pa so topli. S hrbtom lahko slonim na steni, pa me ne zebe, in ves dan sem lahko bosa,« našteva prednosti naravnih gradiv, katerih lastnosti podrobneje proučuje od leta 2011, ko se je začela sodelovati s Kristijanom Zverom in njegovim podjetjem Naravna gradnja.

Kot arhitektka največ pozornosti namenja razvijanju in oblikovanju interierja, ki razbije standardno dojemanje stene in njene funkcionalnosti. Svoje znanje je najbolj prenesla v prakso pri načrtovanju svojega doma, ki je bil tudi njena prva praktična izkušnja po končanem študiju in hkrati Kristijanov drugi projekt. »Hiša v Čikečki vasi vključuje dva do okolja prijazna podporna sistema, ki zadovoljita potrebe uporabnika: energijsko neodvis­nost (zidana peč za ogrevanje prostorov) in rastlinsko čistilno napravo. V Šulincih smo naredili korak naprej. Na streho smo namreč namestili sončni kolektor za ogrevanje sanitarne vode, vse skupaj pa povezali z zidano pečjo, tako da lahko s toploto sonca ogrevamo tudi prostor,« pove Kristijan in poudari, da omenjeni podporni sistemi z malo vložene energije in ob majhnih stroških zadovoljijo vse potrebe sodobnega človeka, hkrati pa na okolje ne delujejo uničujoče.

Življenje na tleh

Hiška kljub majhni kvadraturi deluje prostorno. Deloma tudi zato, ker v njej manjka še kakšen kos pohištva, denimo jedilna miza, ki jo namerava Alja umestiti v del ob izhodu na teraso, poln dnevne svet­lobe. »Sama mize pravzaprav ne potrebujem, sem namreč človek, ki živi bolj na tleh. Ne potrebujem stola, preprosto sedem na tla in delam za računalnikom, berem, jem. Ampak starše bolj težko povabim na kosilo, njim na tleh ni preveč udobno,« v smehu pravi sogovornica. Njej se je življenje spremenilo po študiju, ko se je iz študentskega doma preselila v najeto hišo, ki je bila bolj skromno opremljena. »Ker je bila rešitev začasna, se mi ni zdelo smiselno zapravljati denarja za nakup pohištva. Veliko sem delala kar na tleh in kmalu ugotovila, da so izginile bolečine v hrbtenici, ki so mi med študijem zaradi dolgotrajnega sedenja povzročale velike težave.«

Po letu življenja v svoji hiši ugotavlja, da potrebuje le še kakšen večnamenski kos pohištva, denimo klopco, na kateri bodo posedeli prijatelji, njena notranjost pa bo namenjena shranjevanju stvari. Teh nima veliko, ker jih preprosto ni navajena kopičiti. »Imam le tisto, kar potrebujem. Stvari, ki jih ne potrebujem, oddam oziroma podarim,« pravi Alja, ki nadvse uživa v branju knjig, udobno zleknjena v viseči mreži kakšen meter stran od kuhinjskega pulta, ob oknu. Tudi zato, ker raje bere ali pa dela tisoč in eno stvar, v njenem domu ni televizije. Zanjo pravzaprav ni prostora v konceptu žive hiše. To je hiša za človeka, ki ne izgublja časa in energije zaradi negativnih stvari, s katerimi nas vsak dan zalagajo mediji. To je hiša za umirjenega človeka, ki ne hiti skozi življenje, ampak življenje uživa.

Arhiv revije Deloindom+.