Strešne kritine: Redki preizkusi odpornosti proti toči

Pogoje, ki jih morajo izpolnjevati gradbeni proizvodi, namenjeni za trajno vgradnjo v gradbene objekte, in so zajeti v harmoniziranih tehničnih specifikacijah (harmoniziranih standardih), določa uredba (EU) št. 305/2011, pogoje za tiste, ki niso zajeti v harmoniziranih tehničnih specifikacijah, pa zakon o gradbenih proizvodih. V prvem primeru proizvajalec izda izjavo o lastnostih in proizvod označi z oznako CE, v drugem pa izda izjavo o lastnostih na podlagi veljavnih slovenskih nacionalnih standardov ali slovenskega tehničnega soglasja in proizvod ustrezno označi, vendar brez oznake CE.

Za nekatere vrste kritine obstajajo harmonizirani standardi, ki običajno združujejo proizvode glede na material ali konstrukcijske značilnosti. V njih so naštete lastnosti, ki jih je treba določiti za proizvod, in tudi postopek določitve posamezne lastnosti. Na splošno lahko rečemo, da so za različne strešne kritine bistvene naslednje lastnosti: mehanska odpornost, vodotesnost, toplotna upornost, odpornost na udarec, dimenzijska stabilnost, sproščanje nevarnih snovi, trajnost v različnih razmerah, odpornost na požar z zunanje strani (BROOF), odziv na ogenj (razred A1 do F), v nekaterih primerih tudi požarna odpornost (REI 30 …).

Energija odvisna od velikosti in kompaktnosti toče

Razred odpornosti proti toči za večino vrst kritine ni zahtevana lastnost, temveč gre za dodatne preizkuse, ki jih lahko proizvajalec prostovoljno naroči za konkretni izdelek, razloži Friderik Knez z ZAG. Ob vprašanju o lestvici odpornih in manj odpornih materialov pojasni, da brez preizkušanja ni mogoče določiti odpornosti za konkretno izvedbo, da pa je praviloma ravna streha, prekrita s peskom, dobro odporna proti toči, pri streš­nikih pa betonski bolj kot glineni. Kovinska kritina se večinoma pri testih dobro obnaša, vendar toča na njeni površini pusti vdrtine, kar je običajno moteče z estetskega vidika.

Po njegovih besedah so poškodbe odvisne od energije, s katero prileti zrno toče v kritino, energija pa je odvisna od velikosti in kompaktnosti zrn. Pri preizkušanju se uporabljajo kompaktna ledena zrna, kar je tudi najbolj zahteven primer. Poškodbe na kritini so poleg tega odvisne od naklona strehe, podlaga in pritrditev kritine pa nanje ne vplivata bistveno in nista predmet preizkušanja. »Žal so ti preizkusi pri nas redki, z oznakami o odpornosti proti toči je opremljen le manjšinski delež kritine na slovenskem trgu. Zanje se odločajo le proizvajalci, ki bi želeli nadstandardne karakteristike. O odpornosti kritine proti toči bi se lahko zanimale zavarovalnice, ki zavarujejo objekte za primer naravnih nesreč, vendar z njihove strani doslej ni bilo pobude,« pravi Knez.

Kakšno vlogo ima pri odpornosti proti toči starost kritine oz. kako dolgo naj bi obdržala enake fizikalne lastnosti? Po sogovornikovih besedah se ti materiali načeloma mehansko ne starajo, vsaj ne za obdobje predvidene življenjske dobe kritine. »Vendar v naših preizkusih vpliva staranja kritin na fizikalne lastnosti nismo ugotavljali,« dodaja.

Posledice neupoštevanja navodil projektantov in proizvajalcev

Ker neurja s točo pogosto spremlja močan veter, nas je zanimalo, ali je bolj neprizanesljiv do lažjih vrst kritine in kako jo v tem primeru odnese kovinska kritina. Naredi veter največ škode zaradi slabe gradbene prak­se, torej izvedbe in načrtovanja? Dr. Tomaž Pazlar pojasni, da lahko vzroke za poškodbe v neurjih, torej tudi zaradi vetra, razdelimo v štiri skupine. Prvi povzročitelj bi bila lahko presežena s standardom določena računska hitrost vetra – toda dosedanje analize so pokazale, da se to še ni zgodilo. Toliko pomembnejši so zatorej preostali trije vzroki, najprej pomanjkljiva projektna dokumentacija, pomanjkljiva in nekakovostna izvedba strehe, pozneje pa nezadostno vzdrževanje – pogosto so med seboj celo povezani. Mnogo poškodb na strehah bi lahko preprečili, če bi upoštevali določila projektantov ali navodila proizvajalcev kritine, pravi.

»Pri pregledu objektov, poškodovanih v neurjih, je največ pomanjkljivosti mogoče opaziti pri gradnji oziroma izvedbi, začenši s pritrditvijo kritine. Na hišah so slemenski in robni strešniki le izjemoma dodatno pritrjeni, kakor zahtevajo proizvajalci. Tudi pločevinaste kritine večinoma niso ustrezno pritrjene, vendar je v navedenem primeru običajno kritična pritrditev letev na špirovce oziroma podkonstrukcijo in ne pritrditev kritine na letve. Res je, da se težje kritine tudi z večjo lastno težo bolje upirajo vplivom vetra (s težjo kritino so že naši predniki pokrivali objekte v bolj vetrovnih delih Slovenije), a tudi pri lahkih kritinah bi moralo biti tako, če bi bile ustrezno pritrjene,« niza pomanjkljivosti Pazlar. Nadalje je pomembna povezava nosilnih elementov ostrešja – špirovci so na lege običajno pritrjeni z gladkimi žičniki, lege pa niso sidrane v zaključno armirano betonsko vez podstrešja. In ta tudi pri novogradnjah ni vedno izvedena.

»Pri kovinskih kritinah je bila ugotovljena relativno dobra odpornost proti toči, vendar njeni udarci lahko pustijo trajne deformacije, kar pomeni, da je kritino verjetno treba zamenjati. Seveda pa je najpomembnejše, da se prepreči zamakanje. Zadovoljivo so se obnesle betonske in opečne kritine, a lahko tudi poškodbe posamičnih strešnikov povzročijo zamakanje. Res pa je, da je zamenjava strešnikov verjetno preprostejša kot pri pločevini. Sama odpornost je odvisna še od starosti oz. stanja kritine,« razloži sogovornik.

Tudi vzdrževanje objektov lahko pomembno prispeva k temu, da streha dobro prestane neurje. Po njegovih besedah se je v več primerih pokazalo, da so se poškodbe začele pojavljati na mestih zamakanja in sčasoma povzročile, da je nosilnost lesenega elementa oz. stika povsem popustila.