Talne ploščice za dom: Tla osvajajo porcelanizirane

Ponekod v Sredozemlju je takšna uporaba tradicionalno razširjena, saj tam hladen občutek ob dotiku s keramiko ni moteč, medtem ko lahko drugje to lastnost izničimo z napeljavo talnega ogrevanja. Keramične talne obloge so namreč zaradi dobre toplotne prevodnosti in visoke zmogljivosti akumuliranja toplote posebej primerne za talno gretje. Zdaj lahko graditelji, ki bi radi tudi v bolj intimnih stanovanjskih prostorih iz praktičnih razlogov izkoristili prednosti keramike (predvsem preprostega vzdrževanja), tudi s tem materialom ustvarijo tla enovitega videza, ki nič ne spominjajo na keramične ploščice, kakršnih smo bili vajeni v preteklosti.

Trdnost, odpornost proti obrabi in protizdrsnost

Pri nakupu keramičnih ploščic ni vseeno, ali jih nameravamo uporabiti za tla ali stene, saj bo obremenitev drugačna. Najbolj bodo obremenjene talne ploščice v delovnem trikotniku pomivalno korito–štedilnik–hladilnik v kuhinji, kjer je velika možnost, da bodo prišle v stik z maščobami, kislino in barvili, ki jih vsebujejo živila. V kopalnici sta pomembni odpornost proti kemičnim snovem in protizdrsnost. Na slednjo moramo biti pozorni vsaj še v kuhinji in prostorih, v katere vstopamo z mokro obutvijo. Glede na te lastnosti (odvisne od sestave, postopka oblikovanja in žganja) proizvajalci in ponud­niki keramičnih ploščic klasificirajo svoje izdelke, zato izbira ustreznih ob usposobljenem prodajalcu ne bi smela biti težka.

Vseeno je dobro poznati pomen nekaterih oznak, iz katerih razberemo njihove mehanske lastnosti. Oznaka PEI, pri kateri segajo vrednosti 1 do 5, ponekod zasledimo tudi 6, pomeni odpornost proti obrabi površine oziroma abraziji. Podatek pri glaziranih ploščicah, ki so odpornejše proti zunanjim vplivom kot neglazirane, v bistvu izraža trdoto glazure, najtrša in najodpornejša je tista z najvišjo številko. Za kopalniška tla zadostuje manjša trdota, za kuhinjska je priporočljiva večja, v splošnem pa za stanovanjske prostore zadostujejo srednje vred­nosti. Vrednost MOHS (od 1 do 9) pomeni odpornost proti krušenju, kakovostnejše so višje vrednosti, oznaka R pa odpornost proti zdrsu. Večje ko je število R, manj na ploščici drsi.

Najtrdnejše so »gres« ploščice

Talna keramika v zadnjih letih čedalje pogosteje posnema videz in površinsko strukturo drugih materialov, denimo lesa, tkanin, kovine in kamna. Večinoma gre za porcelanizirane (t. i. »gres«) ploščice, ki so najtrdnejše od vseh vrst keramičnih oblog in imajo najmanjšo zmožnost vpijanja vode, zato so najbolj odporne proti zmrzali in med najprimernejšimi za zunanje površine. Posebej v Italiji, od koder prihaja na naš trg največ keramičnih ploščic, pa je v zadnjih letih tudi večina notranjih talnih ploščic te vrste. Na letošnjem bolonjskem sejmu keramike Cersaie smo se lahko prepričali, da gre za splošen trend. Za to vrsto ploščic se je pri nas zakoreninil izraz granitogres, v Italiji jim pravijo gres porcelanato, angleški izraz zanje pa je porcelain stoneweare. Poleg najkakovostnejše bele gline (kaolina), ki ima vlogo veziva, vsebujejo drobno zrnate peske ali velik delež zmletih kamnin, včasih tudi pigmente. Vsa ploščica v prerezu je enake strukture in videza, nima glazure, njena površina pa je lahko zelo različna: od spolirane, hrapave, različno zrnate, kar je temelj za velike kolekcije in možnost dopolnjevanja. Oznaka PEI je pri teh ploščicah najmanj 5.

Čedalje večje in vedno tanjše, nekatere z armaturo

Ko gre za replike drugih materialov, je najpristnejši videz kamna. Navsezadnje je tudi pretežni del gradiva, ki ga pri porcelaniziranih ploščicah skupaj z glinenimi delci pod velikim tlakom stisnejo v plošče, ki jih potem pečejo pri temperaturi več kot 1200 stopinj Celzija, avtentičen zmlet kamen. Najpogosteje so pravokotne do velikosti 60 x 60 centimetrov. Nekateri proizvajalci imajo v svojih kolekcijah tako cel spekter replik najbolj cenjenih kamnov. Podobno je pri imitacijah lesa, pri čemer ploščice tudi po dimenzijah posnemajo dimenzije dolgih desk, na primer 20 x 300 centimetrov. Tudi talne ploščice v drugih videzih (oksidirane kovine, betona, tkanin s strukturirano površino) so praviloma večjih dimenzij (celo 60 x 220 cm), kar pripomore k bolj enovitemu videzu tal, posebno če so položene na stik, brez fuge.

Običajne debeline porcelaniziranih ploščic, namenjene za tla, so 10 milimetrov, vse pogosteje pa so tanjše, do tri milimetre pri zelo velikih dimenzijah, pri čemer so na spodnji strani lahko ojačene z armaturo iz steklene volne.

Cementne ploščice

Poleg posnemanja drugih materialov je ena od močnih smernic pri videzu ploščic obujanje zgodovinskih slogov. Sem spadajo tudi kolekcije kvadratnih ali šestkotnih cementnih ploščic z izrazitimi barvnimi porisavami ali vzorci. Cementne ploščice so bile posebej priljubljene v 19. stoletju. V nasprot­ju s keramičnimi pri njih trdnosti materiala ne dosežejo s pečenjem mase iz glinencev, temveč nastane v procesu dehidracije portlandskega cementa. Porisana plast je ponavadi hidravlično vtisnjena v površino in postane del ploščice. Novost je na letošnjem sejmu Cersaie predstavilo italijansko podjetje Bisazza, znano po velikih mozaičnih slikah reprezentančnega videza in rednem sodelovanju z znanimi oblikovalci. Njegova linija sodobnih cementnih ploščic s štirimi velikimi kolekcijami je za zdaj na trgu posebnost. Posebej poudarjajo unikatni videz, saj so poslikave izdelane ročno. Kot talne ploščice so primerne za stanovanjske prostore in srednje obremenjene javne notranje pohodne površine.

Bolj tvegano polaganje na stik

V zadnjih letih je čedalje bolj priljubljena vgradnja ploščic na stik z minimalnimi vrzelmi, brez fug, ki jo omogočajo lasersko razrezani robovi in zelo majhna dimenzijska odstopanja. Vendar to pomeni bolj togo vpetost ploščice na podlago, zaradi česar obstaja večja možnost odstopanja. Po nekaterih evropskih državah v nacionalnih priporočilih za polaganje izrecno odsvetujejo polaganje na stik in priporočajo vsaj dvomilimetrsko fugo. To je zlasti smiselno upoštevati pri ploščicah velikih mer, saj bi bila morebitna sanacija velik podvig. Ni odveč opozoriti, da sta najpogostejši napaki pri polaganju keramičnih talnih oblog prekratek čas za sušenje mokrega estriha, zaradi česar podlaga ni dimenzijsko stabilna, in pomanjkanje ali nepravilna izvedba dilatacijskih fug ob konstrukcijskih stikih, tj. tam, kjer keramična obloga meji na drugo površino.

-----

Talno ogrevanje in keramika

Za tla, ki jih nameravamo pokriti s keramičnimi oblogami, je zelo primerno vodno talno ogrevanje s cevmi, ki ga je najbolje načrtovati že ob projektiranju hiše, da lahko predvidimo zadostno višino talne konstrukcije. Od električnega talnega ogrevanja, katerega vgradnja je manj zahtevna, je za keramiko zelo primerno gretje z grelnimi kabli, manj pa ogrevanje z grelnim filmom.