Tomaž Škerlep se s posledicami vremenskih dogodkov na strehah največ ukvarja z vidika trdnosti ostrešja, ki ga lahko zmanjša nepravilna izvedba strešnih izolacijskih plasti. V preteklosti je sodeloval tudi v strokovnih skupinah, ki so ugotavljale vzroke za veliko škodo na strehah ob ujmah. Njegova opozorila o tehničnih pomanjkljivostih na kritinah in ostrešjih, ki povzročajo materialno škodo in v izjemnih dogodkih ogrožajo varnost ljudi, je smiselno ilustrirati z njegovim retoričnim vprašanjem, zakaj je veter na določenem kraju razkril samo nekatere strehe ali njihove dele, medtem ko so vse okoliške zdržale.

Žal se odgovor glede na njegove izkušnje skriva v napakah pri izvedbi streh, upoštevanju pravil pritrjevanja kritin, trdnosti ostrešja, medsebojni povezanosti njegovih delov in sidranosti ostrešja v konstrukcijo oz. zidove hiše. Problem zadeva tudi pomanjkljivo projektiranje, ki se po strokovnjakovih besedah pogosteje kot pri novogradnjah razkrije pri adaptacijah in energetski prenovi stavb oz. streh. V najbolj kritičnih primerih, ko so zaradi odtrganih kritin ali celo delov ostrešja ogroženi ljudje in je treba prostore spodaj nemudoma zavarovati pred možnostjo zamakanja, je zaradi posegov, ki jih morajo opraviti intervencijske ekipe gasilcev in civilne zaščite, težko natančno identificirati razloge oziroma pomanjkljivosti na poškodovani strehi. V spodnjem videu si tako lahko ogledate razkritje strehe na stanovanjskem bloku v Kranju, ki jo je povzročilo četrtkovo neurje z močnim vetrom in ki se je na srečo končalo samo z materialno škodo.

Tehnične pomanjkljivosti, ki jih je izpostavil, se v splošnem ujemajo z ugotovitvami analize »Poškodbe zaradi neurij – analiza stanja po zadnjih neurjih in predlogi za kratkoročne oziroma dolgoročne« ukrepe, ki jo je v letih 2008 in 2009 ob ujmi v delu Slovenije pri Zavodu za gradbeništvo (ZAG) naročilo ministrstvo za okolje in prostor.

V nadaljevanju povzemamo opozorila Tomaža Škrlepa na najpogostejše razloge, da nekatere strehe ne zdržijo sile neurnega vetra. Po njegovih besedah so standardi za izračun pravilnega pritrjevanja kritin in ostrešij na stavbo znani in zadostni, saj je pri njih treba upoštevati vetrne cone, obliko strehe in višino stavbe, usodnejše je njihovo neupoštevanje in iskanje časovnih in stroškovnih bližnjic.

Razlogi, ki jih povzemamo v nadaljevanju, zadevajo pomanjkljivosti pri pritrjevanju kritine na ostrešje, neupoštevanje zahtev prezračevanja, predpisanih izolacijskih slojev, vsi pa so povezani s »človeškim dejavnikom«: najpogosteje pomanjkljivim projektiranjem in nadzorom, neupoštevanjem navodil proizvajalcev kritine, pomanjkanjem kvalificirane delovne sile pri krovcih, pa tudi pritiski investitorjev na zmanjšanje stroškov in hitrost izvedbe.

Pomanjkljivo pritrjevanje kritine, delov ostrešja med seboj in ostrešja v nosilne zidove

Kljub temu da so standardi oz. postopki za izračun načina pritrjevanja kritin znani, se pogosto ne upoštevajo. Razlog je izostanek projekta za izvedbo del: odločitev za tip in količino pritrdil kritine na letve ter način pritrjevanja je pogosto prepuščena krovcem, ki marsikdaj delajo po občutku in se ne držijo navodil proizvajalca. Zamenjana kritina se marsikdaj pritrjuje na enak način, kot je bila pritrjena prejšnja. Velikoformatne pločevinaste kritine v ploščah so na letve vedno privijačene.

Pri tem pa je pa je pogosto spregledano pravilo, da bi morale biti tudi letve privijačene na špirovce, ne samo pribite z žeblji (ali pa bi morala biti izvedena pravilna tesarska tehnika pribijanja), lege pa sidrane v beton nosilnih zidov z jeklenimi vezmi. Pri slednjem so zaradi provizoričnega sidranja v zidove problematična zlasti ostrešja iz obdobja pred drugo svetovno vojno.

Pri obnovah azbestno-cementnih kritin industrijskih objektov so problematične tudi hitre sanacije, pri katerih nanje z vrha pritrdijo izolacijske stiroporne plošče, ki so bile oblikovane nalašč za njihov valoviti profil in ki so zgoraj kaširane z bitumenskim trakom. Pri tej cenovno ugodni »adaptaciji« pa marsikdaj ne preverijo, v kakšnem stanju so valovite plošče, kaj šele nosilni elementi pod njimi, opozarja sogovornik. Pogosto se dogaja, da stiropornih plošč ne sidrajo v letve, ampak samo v azbestno-cemente plošče, ki so običajno v zelo slabem stanju.

Poleg tega stanja zaprtih slojev strehe, ki jih investitorji nameravajo adaptirati, ni mogoče oceniti brez vnaprejšnje strokovne sondaže. Ker je ta povezana z dodatnimi stroški, se zanjo pogosto ne odločijo.

Ob odkritju kritine pogosto nastane še dodatna materialna škoda zato, ker pod njo ni (ustrezne) sekundarne oz. rezervne strešne kritine, ko voda ne zateče samo v spodnje sloje, ampak tudi v spodnje prostore.    

Zapiranje prezračevalnega kanala s toplotno izolacijo

Pri nestrokovno izvedenih adaptacijah streh, morda celo izvedbah podstrešnih stanovanj, so po Škerlepovih besedah pogoste tudi zapore prezračevalnega kanala pod kritino. Ta ni namenjen samo za odvajanje toplote v poletnem obdobju, ampak tudi vlage, ki se pod kritino oz. hidroizolacijo lahko nabere bodisi zaradi zatekanja meteorne vode bodisi zaradi kondenzacije vodne pare. Ni redkost, ko ga zapolnijo celo s toplotno izolacijo. Zaradi neustrezne gradbenofizikalne rešitve se potem začne v prostoru med kritino oz. hidroizolacijo in in parno zaporo nabirati kondenz, ki povzroči propadanje lesene konstrukcije, zmanjšuje se njena trdnost.

Napake pri parni zapori

Podobne probleme s prehajanjem vlage v ostrešje, s čimer se to poškoduje, povzročajo tudi napake pri izvedbi parne zapore. Ta je namenjena temu, da vodna para s spodnje strani, denimo iz bivalnih prostorov, ne prehaja do kritine oz. hidroizolacije. Napake tu so bodisi nezatesnjeni stiki med deli folije, poškodbe zapore pri napeljavi inštalacij ali pri privijanju določenih elementov v strop, neredko pa pride tudi do »samovoljne« zamenjave materiala, saj laični izvajalec ne razume pomena parne zapore.

Izostanek prezračevanja pri zamenjavi pločevinastih kritin

Do izpostavljenosti lesenega ostrešja vlagi lahko pride tudi pri zamenjavi stare trapezne pločevinaste kritine z novo. Ime trapezna se je pri njej uveljavilo zaradi profila s kanali, ki imajo v prerezu obliko trapeza. Pri starih izvedbah je bila tovrstna kovinska kritina s spodnje strani običajno gola (brez dodatnega sloja), zato se je vlaga do določene mere lahko odvajala preko trapezov (tudi če ni bilo kontra letev). Novejše trapezne kritine pa imajo spodnjo stran pogosto prevlečeno s poliuretanskim obrizgom, zaradi česar so kontra letve nujno potrebne.

Težave pri velikoformatnih pločevinastih kritinah

Pri velikoformatnih trapeznih pločevinastih kritinah je problem tudi površina elementov. Medtem ko pri majhnih strešnikih veter poškoduje ali dvigne le posamične, najpogosteje na slemenu, spodnjem robu in vogalih, pri ploščah, dolgih tudi od 8 do 10 metrov, deluje na vso površino. Pri kovinskih kritinah velikih dimenzij je po sogovornikovih besedah problem raztezanje in krčenje pod vplivom temperaturnih sprememb. Opisano toplotno delovanje pločevine, predvsem aluminijaste, v manjši meri tudi jeklene, deluje na vijake, s katerimi je pritrjena na letve. Ti se premikajo, odprtina, v katero so privijačeni, se povečuje, sčasoma jih gibanje kritine izrinja navzgor, skozi vrzel, ki pri tem nastane pod njihovo glavo oz. tesnilom, na katerem leži, pa si padavinska voda utre pot do lesa.

Pomembna je usklajena izvedba napušča

Pravilno izvedeni prezračevalni kanali v strehi, ki so pri nas visoki običajno od 5 do 8 cm, po Škerlepovih besedah ne morejo biti razlog, da bi se vanje »ujel« veter. Dimenzionirani morajo biti glede na dolžino strehe in razdaljo od kapi, kjer zrak vstopa, do slemena, kjer iz strehe izstopa. Je pa lahko razlog za delovanje sil vetra na streho od spodaj napačna izvedba napušča. Če je ta obdelan tako, da lahko veter vstopi pod kritino, je treba to upoštevati pri načinu njenega pritrjevanja. Vsi detajli izvedbe strehe morajo biti namreč med seboj usklajeni, še poudarja.