Vrtni izziv: Paradižnik potrebuje veliko pozornosti

S sajenjem paradižnika počakajmo do srede maja, da minejo ledeni možje, enako velja za papriko, čili, lubenice in melone. Dobro je, da smo pozorni na nekaj podrobnosti: sadilna jamica naj bo malce globlja od koreninske grude, da bomo z zemljo zagrnili še kakšen centimeter stebla; pri pretegnjenih sadikah položimo del stebla kar vodoravno, saj ima paradižnik sposobnost odganjanja korenin iz stebla; na dno jamice potresemo nekaj granul organskega gnojila za paradiž­nik, da bo imela rastlina dovolj hranil za začetno rast in razvoj; priporočljiva razdalja med sadikami je vsaj 50 x 50 cm oz. pri bujnejših sortah 70 x 70 cm. 

Paradižnik lahko sadimo tudi v lonce premera vsaj 40 cm in višine vsaj 30 cm, v katerih se bo koreninski sistem dovolj razrasel. 

Dobri sosedje

Če v bližino paradižnika posadimo rastline, ki so njegovi dobri sosedje, mu bodo izboljšale okus (zlasti bazilika) in ga vsaj deloma obranile pred škodljivci. Pod paradižnikom je vedno prostor za vrstico solate, špinače ali blitve. Med solatnice ali špinačnice lahko posadimo tudi čebulo, šalotko ali česen, odličen sosed je tudi zelena. Za privabljanje opraševalcev posejemo kapucinke, ognjič ali žametnice. 

Brez opore bo paradižnik težko samostojno stal. Uporabimo lahko plastične palice s kovinsko sredico, bambusove palice ali kovinske palice, zvite v spiralo.

Paradižnik je v svetu vrtnin ogromna rastlina z veliko plodovi, pravzaprav je kot enoletno drevo. A kljub velikosti nadzem­nega dela koreninski sistem ni zelo velik. Zato potrebuje redno dognojevanje na 10 dni. Gnojilo lahko dodamo tudi foliarno, kar pomeni škropljenje in absorpcijo skozi liste. Pri prehrani paradižnika pa ne smemo pozabiti na kalcij, ki ga potrebujejo tudi druge plodovke. Pomanjkanje se najprej pokaže na mlajših delih rastlin, listi obledijo, se zvijejo, pojavijo se nekrotične pege v medžilnem prostoru, gniloba okoli muhe plodu. Ker se kalcij z vodo precej izpira (podobno kot dušik), je priporočljivo redno dodajanje.

Zalivanje

Paradižnik namakamo in ne zalivamo. To pomeni, da rastlinam počasi, a daljši čas dodajamo vodo, da prodre globoko v zemljo. Tako bo tudi rastlina naredila globoke korenine in se bolje upirala suši. V prvih štirih tednih potrebuje obilo vode. Odrasel grm paradižnika s plodovi potrebuje tudi do pet litrov vode na dan, zato zalivamo dnevno ali s 15 litri vsake tri dni.

Obnese se namestitev kapljičnega namakalnega sistema, lahko pa si pomagamo tudi tako, da plastenki odrežemo dno in skozi zamašek naredimo primerno luknjico. Zakopljemo jo ob rastlino do 10 cm globoko in napolnimo. Plastenka bo rastlini vodo dovajala počasi, podobno kot kapljični sistem. 

PREBERITE ŠE: Zdrav paradižnik: Pozabite na teorije zarote

Vršičkanje in odstranjevanje zalistnikov

Za lepšo razrast odstranimo vrhnji poganjek in s tem ustavimo rast v višino ter pospešimo tvorbo večjega števila bolj debelih plodov. Da grm ostane zračen, osvetljen in da pospešimo zorenje, odstranjujemo mlade poganjke ali zalistnike, ki rastejo ob osnovi starih listov. Najbolje je, da zalistnike odstranimo z dvema prstoma še čisto majhne, v velikosti od 3 do 5 cm, in obvezno v suhem vremenu.

Krompirjevo plesen povzroča gliva Phytophthora infestans. Najbolj občutljive so sorte z velikimi plodovi, kot je volovsko srce, najmanj pa češnjevi paradižniki, dobijo se tudi sorte, odporne proti boleznim. Gliva se na listih razmnožuje s pomočjo vode, zato rastlin ne zalivamo po listih in za rast izberemo zaščiteno, suho mesto. Da bi preprečili bolezen, je priporočljivo paradižnik škropiti z naravnim sredstvom iz njivske preslice, in sicer že takoj, ko sadike preselimo na prosto, vsak teden in obvezno po vsakem dežju. Sredstvo namreč okrepi celično steno rastlin in tako prepreči vdor bolezni. Prav tako deluje kontaktno in površinsko uniči bolezen.