»Vsaka ureditev parcele je unikatna, saj jo definirajo objekt s svojim videzom, starostjo, slogom, materiali in barvami, lokacija in oblikovanost parcele (ali je ta ravna, hribovita, velika, majhna …) ter želje naročnika. Izbira zahteva tehtanje in usklajevanje številnih podrobnosti, ograja kot element ureditve lahko parcelo z objektom zelo poudari in povzdigne ali pa jo povsem pokvari,« pojas­njuje krajinska arhitektka Leonida Oberski Labaš iz Vrtne klinike v Rogaški Slatini.

Krajinski arhitekti in arhitekti pri izbiri zunanje ograje, ki bo usklajena z videzom hiše in parcelo, na prvo mesto postavljajo želje lastnikov. Te pa nato prilagodijo še štirim dejavnikom: estetskemu videzu, namenu, celoviti ureditvi in stroškom izvedbe. Usklajenost ograje z objektom je pomembna, meni Oberski Labaševa, vendar je kljub vsemu potrebna previdnost. »Pretirana usklajenost lahko hitro postane neestetska ali zelo moteča. Izbor materiala in barv mora doseči pravo mero,« je pojasnila. Zunanja ograja je namreč trajna ali večletna investicija. Najboljša izbira so zato nevtralni elementi, ki pa se po potrebi lahko dopolnijo, je še dodala.

Varnost, zasebnost, estetika

Vprašati se moramo, kaj je namen ograje: si zagotoviti varnost, zasebnost ali zgolj estetsko urediti okolico hiše? Pri varnosti moramo razmišljati v dveh smereh: da si zagotovimo varnost pred dostopom drugih in da, sploh če stoji hiša ob prometni cesti ali imamo hišne ljubljenčke, ki se prosto sprehajajo po vrtu, zavarujemo prebivalce hiše. Za zagotavljanje zasebnosti so primerne višje ograje, vendar je pri tem treba slediti navodilom občin. Tudi z estetskega vidika je izbor precej širok, če se odločimo za unikatno ograjo, narejeno po naročilu, pa utegne biti cena precej višja.

!!galerija!!

Izbira materiala

Pri izbiri materiala za zunanjo ograjo so pomembna tri vprašanja: koliko dela bo z vzdrževanjem, kako trdna bo ograja in kako dolga bo njena življenjska doba. Največ dela je z lesenimi ograjami, ki jih je treba zaščititi pred vremenskimi vplivi in redno vzdrževati. Bolj odporne in trdne so iz jekla, aluminija, plastike in kompozitov. Najbolj trpežen material, ki potrebuje zelo malo vzdrževanja, je vroče cinkano jeklo. Neodporno je samo proti mehanskih poškodbam, ki pa jih je mogoče preprosto in hitro popraviti. Mrežaste ograje iz aluminija se rade povešajo, kar pa ne velja za ograje z letvami iz aluminija. Tudi letve iz plastike imajo dolgo življenjsko dobo, saj ne trohnijo, ne pokajo, ne napadajo jih lesni črvi, ne vpijajo vode, odporne so proti ultravijoličnim žarkom, ni jih treba barvati, po koncu uporabe pa jih lahko recikliramo. Druga možnost so letve iz kompozita odpad­nega lesa in umetne mase, ki so po videzu in otipu primerljive z naravnim lesom, a imajo daljšo življenjsko dobo, material pa je mogoče v celoti reciklirati. Sogovornica svetuje, da pri izbiri materiala sledimo slogu, ki smo ga ustvarili s hišo in parcelo.

Poleg materiala je pomembna izbira barve. »Mora se vklapljati v prostor (da ni moteča) in se uskladiti z barvami parcele (objekt, drugi elementi, dvorišče),« poudari Oberski Labaševa. Arhitektka Tina Okoren iz TO arhitekture v Domžalah pa dodaja, da morata biti stanovanjska hiša in ograja barvno in oblikovno usklajeni. »Detajl balkonske ograje lahko ponovimo na zunanji ograji,« je dodala.

Čeprav je zunanja ograja predvsem namenjena prebivalcem stavbe, jo opazijo tudi drugi (sprehajalci in sosedje), zato mora biti usklajena s širšo okolico. »Vsekakor se mora izbor materiala in barve najprej ujemati z objektom, nato pa tudi z okoljem, kjer objekt stoji,« pojasnjuje Leonida Oberski Labaš. »Ograja razmejuje zasebno in javno površino, zato naj bo skladna tudi z okoliškimi ograjami, vsekakor pa naj ustreza žel­jam naročnika. V nekaterih soseskah, kjer ograje predstavljajo nekakšen statusni simbol, imata izbira vrste ograje in skladnost s stanovanjsko hišo veliko sporočilno vrednost,« je dodala Tina Okoren.

Kam, kako visoko in kakšno ograjo lahko postavimo

Uredba o razvrščanju objektov (Uradni list RS, št. 37/2018) določa, da spadajo ograje do višine 2,2 metra med nezahtevne objekte in do višine 3,5 metra med enostavne objekte. Za nezahtevne in enostavne objekte ne po­trebujemo gradbenega ali uporabnega dovoljenja, vendar moramo upoštevati uredbe in občinske prostorske akte (občinski prostorski načrt (OPN), ki določajo, ali lahko lastniki objektov ograjo sploh postavijo, dovoljeno višino, odmik od meje in ponekod celo izbor materialov. »Vsaka občina s svojim prostorskim načrtom definira okvire, znotraj katerih je določena višina ograje, odmiki (od ceste, sosednje parcele, vode …). V nekaterih naseljih je lahko predpisan tudi ožji okvir (izbor materiala, barve, višine). Vse je odvisno od lokacije in posamezne občine,« razloži Oberski Labaševa.

Podatke, kateri akti veljajo na določenem področju in katerim smernicam moramo slediti, lahko dobimo na pristojni občini ali pa vložimo vlogo za izdajo lokacijske informacije, za kar bomo odšteli 22,70 evra. Lokacijska informacija je vir informacij za lastnike zemljišč oziroma za investitorje o prostorih aktih, ki veljajo na območju zem­ljiške parcele, namenski rabi prostora, območjih varovanj in omejitev, vrstah dopustnih dejavnosti, vrstah dopustnih gradenj in drugih del ter vrstah dopustnih objektov glede namena, prostorskih ukrepih in spremembah ter dopolnitvah oziroma pripravi novih prostorih aktov na območju nepremičnine.

Pred gradnjo, sploh če bomo ograjo po­stavljali na posestno mejo ali ob javno cesto, moramo kot investitor pridobiti vsa potrebna soglasja in dovoljenja. Če bomo kršili pravila, nam na vrata lahko potrka občinski inšpektor (in ne več republiški, kot je določal nekdanji zakon o graditvi objektov). Tudi pri zasaditvi žive meje velja previdnost, saj je omenjena v občinskih prostorih aktih, ki določajo njeno višino in odmik od cestišča.