Bivalno okolje: Dom je lahko izvor slabega počutja

O vplivih bivalnega okolja na zdravje smo se pogovarjali dr. Matejo Dovjak, visokošolsko profesorico s Katedre za stavbe in konstrukcijske elemente na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo UL, ter Igorjem Šajnom, ustanoviteljem in direktorjem Stavbne biologije Slovenije.

Znanstveno je dokazano, da je naše bivalno okolje za zdravje vse bolj škodljivo. Zaradi vse večje potrebe po udobju in v zadnjem času tudi varčevanja tako pri energiji kot ceni izdelkov smo ustvarili bivalne prostore, ki so polni nevarnosti, pojasnjuje Igor Šajn, strokovnjak za stavbno biologijo, ki se ukvarja z delovnim in bivalnim okoljem z vidika okoljskih obremenitev in s tem povezanih zdravstvenih tveganj.

Po sogovornikovih izkušnjah se večina ljudi s problemom bivalnega okolja prvič sreča šele ob zdravstvenih težavah, ko zdravniki ne najdejo pravih odgovorov, zakaj so se pojavile. Za vse težave seveda ni krivo izključno nezdravo bivalno okolje, »so pa neodvisni znanstveniki mnenja, da v veliki večini prav bivalno okolje pripomore k njim. Ljudje so premalo ozaveščeni o barvah, lakih, gradbenih materialih, prezračevalnih sistemih, sončnih elektrarnah, električnih aparatih, inštalacijah in drugi opremi v bivalnih prostorih – vsi ti izdelki lahko vsebujejo nevarne snovi oziroma s svojim delovanjem povzročajo stres za naš organizem,« poudarja Šajn.

Pomembno vlogo pri zagotavljanju zdravega bivalnega okolja imajo po besedah dr. Mateje Dovjak tudi gradbeni proizvodi, ki jih vgrajujemo v stavbe. »Poleg gradbenih materialov prištevamo v skupino gradbenih proizvodov tudi druge sisteme in naprave, ki se trajno vgrajujejo v objekt, npr. sisteme za ogrevanje, hlajenje, prezračevanje, napeljave za vodo in kanalizacijo, stavbno pohištvo itd.«

Najbolj tvegane snovi

Po mnenju Igorja Šajna so obremenitve, ki prihajajo iz gospodinjstev, velikokrat večji problem kot obremenitve iz okolice. »Pri tem mislimo na izvore v našem domu, na katere lahko vplivamo in smo zanje odgovorni. Seveda pa ne moremo zanemariti niti obremenitev, ki prihajajo iz okolja: industrija, promet, nekateri sistemi sodobne tehnologije.«

Kaj je stavbna biologija

Poglavitna naloga stavbne biologije je odkrivanje za naša čutila nezaznavnih obremenitev v bivalnem oziroma delovnem okolju, ki so znanstveno dokazano lahko nevarne za človeka. Strokovnjaki za stavbno biologijo pregledujejo domove in delovna mesta ter po opravljenih meritvah na podlagi standardov ocenjujejo možnosti obremenitev in s tem povezanih zdravstvenih tveganj. Stavbna biologija pri svojem delu uporablja mednarodni standard priporočil SBM-2015, ki ga je izdal nemški inštitut za stavbno biologijo (Standard of Building Biology Testing Methods).

Domovi Slovencev so po njegovih izkuš­njah najbolj obremenjeni z elektromagnet­nimi sevanji različnih frekvenčnih spektrov – sem sodijo vsa tehnično povzročena elektromagnetna sevanja (električno, mag­netno in visokofrekvenčno). »Največji povzročitelj povečanih električnih polj je električna inštalacija, ki poteka po hiši ali stanovanju. Pomembno je, kako so speljani električni vodi v stenah, ali so samo v eni steni spalnice ali v dveh, treh ali celo v vseh štirih (najslabša možnost). Ali potekajo tudi po tleh in stropu prostora? Pomembno je, iz kakšnega materiala so stene, velik problem so tudi napačno izvedene ozemljitve električnih omrežij in neizvedene ozemljitve železnih armatur ter kovinskih podpornih stebrov in drugih prevodnih konstrukcij. Po standardu SBM-2015 morajo biti v bivalnem okolju vse kovinske konstrukcije in kovinske inštalacije pravilno ozemljene. Povečano električno polje povzročajo tudi vsi električni podaljški in električne naprave, priključene na električno omrežje. Za nastanek električnega polja ni potrebno, da so naprave v uporabi.« Pri visokofrek­venčnih napravah oz. brezžični tehnologiji povzročajo največje obremenitve brezžični telefoni oz. prenosne slušalke, elektronske varuške, brezžični usmerjevalniki/wi-fi omrežja, mobilne točke, ojačevalci brezžičnih omrežij ...

Priporočil neodvisnih znanstvenikov in vse več inštitucij o uporabi brezžične tehnologije ne upošteva več kot 90 odstotkov gospodinjstev, pojasnjuje Šajn, ki iz izkušenj na terenu pojasni, da imajo nekateri doma vključena tudi tri ali celo več brezžičnih omrežij hkrati in zanje večinoma sploh ne vedo. Za primerjavo pove: »Priporočila mednarodnega standarda SBM-2015 svetujejo dolgoročne obremenitve z elektromagnet­nim valovanjem v spalnih prostorih do največ 10 µW/m², izjemoma nekaj več, meritve pa nemalokrat pokažejo tudi do nekaj 100.000 µW/m² obremenitev. Veljavna zakonodaja pa dovoljuje celo 1.000.000 µW/m². To je 100.000-krat več od priporočil mednarodnega standarda SBM-2015. Treba je poudariti, da ta standard niso zakonska določila, temveč mednarodna priporočila in da še zdaleč ni najbolj strog glede tega področja.«

Slaba mikroklima

Na drugem mestu je slab zrak oziroma neustrezna mikroklima v bivalnih prostorih. Pri tem gre za dva ločena segmenta: mikroklimo zraka, kamor spadajo osnovni parametri, kot so temperatura, vlaga, točka rosišča, CO₂ … »Ogljikov dioksid (CO₂) je lahko zelo velik problem. V majhnem prostoru brez prezračevanja, kjer spi tričlanska družina, njegova koncentracija preseže priporočila že v štirih urah,« pojasnjuje. Največja napaka v tem delu je neustrezno prezračevanje. Kakovostno in predvsem učinkovito prezračevanje je resda dodaten strošek pri gradnji, »a varčevanje na tem področju je ena največjih napak, ki nas lahko z vidika zdravja in počutja drago stane«.

PREBERITE ŠE: VLAGA IN PLESEN V STANOVANJU: NEVIDNI SOVRAŽNIK

V drugi segment sodi onesnaženost zraka s hlapnimi spojinami, predvsem organskimi, med katerimi jih je vrsta zelo nevarnih, nekatere pa so tudi na lestvici rakotvornih. »Večinoma gre za toksične substance, ki lahko od dve in vse do deset in več let izhlapevajo iz gradbenih materialov in stanovanjske opreme. Vsebujejo jih barve, laki, premazi, veziva, zaščita proti gorenju, hišna čistila, ki niso ekološka, sredstva za osebno nego itd. Nekatere, kot so formaldehid, etanol, izopropanol, aceton, propilen glikol, heksanal, ogljikov disulfid, benzen, naftalin, so povprečnemu uporabniki poznane, druge ne. Te snovi najdemo v pohištvu, talnih oblogah, nekaterih gradbenih materialih, izdelkih iz umetnih mas, dekoraciji, čistilih, kuhinjskih pripomočkih, igračah, elektronskih napravah, tekstilnih izdelkih …« nadaljuje Šajn.

Dovjakova omeni še vpliv PVC in ftalatnih mehčal, ki jih vsebuje. Ta se izločajo med celotnim življenjskim ciklom izdelka, poudarja sogovornica. »Ker med PVC-jem in dodanimi ftalati ni kovalentne vezi, se ti hitro sproščajo v okolje. V zunanjem okolju običajno ne ostanejo dolgo, ker razpadejo bodisi pod vplivom svetlobe, organizmov bodisi so dovzetni za anaerobno degradacijo (razpad brez prisotnosti kisika). V not­ranjem okolju pa je zaradi odsotnosti teh vplivov njihova življenjska doba relativno dolga.« V Nemčiji in Avstriji so številna mesta že prepovedala uporabo PVC-materialov v novozgrajenih javnih stavbah. »Uveljavila se je t. i. politika brez PVC, na Danskem je prepovedana uporaba najbolj škodljivih ftalatov v izdelkih, ki lahko pridejo v neposredni stik s kožo ali sluznico, v Franciji morajo biti nekateri gradbeni proizvodi (za notranjo zaključno obdelavo – tla, stene, napeljava, barve, laki ...) opremljeni z oznako emisije VOC. Na Švedskem ftalate v proizvod­nji zamenjujejo z manj nevarnimi alternativami, kar bo potem zgled za druge države EU,« našteje sogovornica.

Plesen v stanovanju

Na tretjem mestu je zelo nevarna plesen. Igor Šajn vidi težavo v tem, da se večina ljudi odpravljanja plesni loteva sama. »Tako početje je lahko zelo nevarno, pri plesni moramo vedno odstraniti vzrok za njen nastanek. Vse drugo je metanje denarja skozi okno in dolgoročno velika verjetnost resnih zdravstvenih nevšečnosti. Ena večjih zmot je tudi prepričanje ljudi, da se plesen zadržuje samo tam, kjer jo vidimo. Spore se širijo po celotnem bivalnem okolju, in tudi če imamo plesen samo v kopalnici, jo je treba nemudoma sanirati, še prej pa ugotoviti razlog za njen nastanek.«

PREBERITE ŠE: VLAGA: RAZLIČNI VZROKI, RAZLIČNI NAČINI ODPRAVLJANJA

V našem bivalnem okolju se poleg tega pojavljajo še manj pogoste nevarnosti, ki jih s čutili težko zaznamo – denimo radon, alergeni, težke kovine itd. »Radon prihaja iz tal pod objektom v stavbo. Poznamo primere, ko centralno prezračevanje radon iz kletnih prostorov pošilja še v vse druge prostore. Alergeni so v čistilih, barvah, lakih, umet­nih masah itd. Tudi kovine so lahko problem. Predvsem v starih svinčenih zidnih barvah, določenih zaščitnih sredstvih in celo kuhinjski posodi,« pojasnjuje sogovornik. Mateja Dovjak svetuje: »Pravilo pri preprečevanju in obvladovanju tveganj je uporaba materialov, ki ne vsebujejo strupenih snovi. Za kakovost notranjega zraka pa je potrebno učinkovito prezračevanje, ki zagotavlja dovolj svežega zraka na osebo.«

Šajn opozori, da je najbolj problematično področje novogradenj. »Pred letom dni smo deset sicer strokovno zelo dobrih izvajalcev električnih inštalacij vprašali, ali imajo informacije glede elektromagnetnih obremenitev. Samo eden je poznal to problematiko in je iskal informacije pri nas.«

PREBERITE ŠE: HIŠE PRIHODNOSTI: KOMBINACIJA NAPREDNE TEHNOLOGIJE IN IZVORNIH MATERIALOV

Sindrom bolnih stavb

Vpliv neustreznega bivalnega okolja na zdravje je po besedah sogovornice dr. Mateje Dovjak odvisen od vrste snovi, časa izpostavljenosti, količine in dovzetnosti organizma. »Gradbene izdelke, njihovo sestavo in s tem povezane emisije prištevamo med pomembne dejavnike tveganja za pojav t. i. sindroma bolnih stavb (ang. sick building syndrome, SBS).« Ta zajema zdravstvene težave – denimo glavobol, slabo počutje ... –, ki se pojavijo v času, ko se zadržujemo v stavbi, ko pa jo zapustimo, običajno izzvenijo. »V nasprotju s SBS pa je simptome bolezni, povezane z bivanjem v stavbi (angl. building related illness, BRI), mogoče z ustreznimi kliničnimi preiskavami prepoznati in jih pripisati dejavnikom tveganja v notranjem okolju stavb.« Tak primer so denimo azbestoza, kot posledica izpostavljenosti azbestu, apergiloza, ki jo povzročajo plesni iz rodu Aspergillus, ter legioneloza, nalezljiva bolezen, ki jo povzročajo bakterije Legionella, sklene Dovjakova.