Težav s presežno vlažnostjo v stanovanjih, katere posledica je nastanek plesni, je v zad­njem času več, saj posebno po zamenjavi oken prezračevanja skozi špranje med okenskimi profili ni več. K večji relativni vlažnosti v bivalnih prostorih (primerna je med 40 in 60 odstotki) seveda lahko pripomorejo tudi naše bivalne navade, sušilni stroji brez kondenzatorja, sušenje perila v stanovanju in podobno. Te vzroke za previsoko relativno vlažnost je resnici na ljubo najlaže odpraviti, več težav imamo lahko zaradi konstrukcijskih napak na objektu, zaradi katerih so lahko vlažne tudi nove stanovanjske stavbe, zaradi navlaževanja iz tal, t. i. kapilarne vlage zaradi pomanjkljive hidroizolacije v stiku temeljev in zunanjih zidov s tlemi. Tako kot so različni vzroki, da imamo v stanovanjih objektih opraviti z vlago, tako se razlikujejo načini njihovega odpravljanja.

Viri zračne vlage v stanovanju
• Dihanje: med zmernim delom izdihamo povprečno 100 g vode na uro, med napornim delom dvakrat več.
• Kopanje in prhanje: v zrak gre lahko od 1000 do 1700 g/h.
• Kuhanje kosila: od 400 do 900 g/h.
• Pomivalni stroj: 200 g vode na pomivanje
• Lončnica: odda od 15 do 25 g/h

Izrazitost toplotnih mostov

Po povečanju relativne vlažnosti v stanovanju se plesen pojavi predvsem na hladnih konstrukcijskih delih zunanjih sten, na katerih je prehod toplote povečan zaradi stika dveh različnih materialov, debeline ali geometrijske konstrukcije. Takšna (hladna) mesta imenujemo toplotni mostovi in so pogosta predvsem ob robovih in v vogalih zunanjih sten. Ni redkost, da jih v stanovanjih, katerih lastniki se še niso odločili za izolacijo fasade, opazijo po zamenjavi oken, ko zaradi povečane relativne vlažnosti na njih kondenzirajo vodne kapljice in se sčasoma razvije plesen.

Po svoje je presenetljivo, da ljudje šele tedaj pomislijo, da bi bil lahko vzrok v pomanjkljivem prezračevanju. Nekdaj je veljalo, da je redno prezračevanje eden od pogojev zdravega bivanja, in ni je bilo gospodinje, ki bi ga zanemarjala. Resnici na ljubo je hiter tempo življenja naredil zmešnjavo tudi na tem področju. Toda poleg ustreznih bivalnih navad, med katerimi je pomembna ta, da zunanjih, hladnejših zidov v stanovanju ne zagrajujemo s pohištvom, ki preprečuje kroženje zraka, ostaja alfa in omega zdrave bivalne klime in odpravljanja presežne relativne vlažnosti prav zračenje – naravno ali prisilno.

Naravno in prisilno prezračevanje

K naravnemu prezračevanju štejemo nenadzorovano izmenjavo zraka, ki poteka zaradi netesnih mest med okenskim ali vratnim krilom in okvirjem, vrzeli ob špaletah ali netesnih omaric za rolete ipd., medtem ko pomeni nadzorovano naravno prezračevanje redno odpiranje oken.

Priporočljivo je kratkotrajno intenzivno zračenje z odpiranjem oken, najraje na prepih. Večkrat na dan jih odpremo za pet do deset minut, da se zamenja celotna količina zraka. V primerjavi z njim povzroča dolgotrajno zračenje z nagibno priprtimi okni z večjo ali manjšo režo na vrhu v hladnih dneh veliko izgubo toplotne energije, podhlajujejo se tudi površine v neposredni okolici okna. Prav na teh mestih se lahko napravi plesen.

Manjšo izgubo toplotne energije in dobro prezračenost omogočajo prezračevalni sistemi z rekuperacijo, ki s toploto zraka, ki prostor zapušča, ogrevajo hladnejši svež zrak, ki ga dovajamo od zunaj. Del naprave, v katerem se izmenjuje toplota, imenujemo rekuperator. Najsodobnejše prezračevalne naprave imajo zelo dober toplotni izkoristek, za tiste, ki dosegajo predpisano vrednost, je mogoče pri Eko skladu Slovenije pridobiti subvencijo.

Prisilno prezračevanje z rekuperacijo, pri katerem se zrak, ki vstopa v prostor, najprej prefiltrira, je lahko urejeno centralno ali lokalno. Centralni prezračevalni sistem je v novih stanovanjskih hišah z zrakotesno gradnjo, pa tudi v celovito energijsko obnovljenih hišah skoraj nujen in ga je priporočljivo vključiti v projekt. Lokalne prezračevalne naprave z rekuperacijo toplote pa je bolj smiselno vgraditi v manjša stanovanja.

Če želimo imeti centralni prezračevalni sistem, moramo v stavbi poskrbeti za cevno napeljavo: na eni strani svež zrak ob pomoči ventilatorja vstopa v stavbo, na drugi izrab­ljeni izstopa. Cevna napeljava lahko poteka pod spuščenim stropom, na zunanji strani pod toplotno izolacijo, pod ploščami za talno gretje ipd. Zrak skozi odprtine (denimo na stropu) vstopa v čiste prostore (dnevna soba, spalnice) in izstopa iz umazanih (kopalnice, sanitarije in kuhinja). Na tej poti porabljeni zrak odvedemo v okolico skozi rekuperator, kjer odda svojo toploto zunanjemu zraku. Rekuperator ponavadi namestimo v kurilnici, lahko tudi na podstrehi, od tam pa je treba speljati cevi za dovod in odvod zraka do posameznih prostorov v hiši.

Pri lokalnih prezračevalnih napravah, ki so lahko različnih izvedb in zmogljivosti, je pot zraka drugačna. Skupno jim je to, da jih montiramo v vsak prostor posebej, na zunanji zid ali nad okno, vsaka ima tudi svojo regulacijo. Pri njih sta vstopna in izstopna odprtina za zrak blizu skupaj, njihova zmogljivost je zelo različna, najmočnejše lahko zamenjajo do 120 kubičnih metrov zraka na uro. Prav tako imajo rekuperator, v katerem se s toploto odpadnega izhajajočega zraka segreje svež vstop­ni zrak. Za vstop in izstop zraka skrbi bodisi en ventilator izmenično ali dva ločena, pri katerih je tok zraka ves čas dvosmeren, vendar poteka vsak po svoji poti.

Sestavni deli centralnih in lokalnih prezračevalnih sistemov so tudi filtri za različne škodljive snovi, uravnavajo pa tudi raven relativne zračne vlažnosti – če imajo entapijski prenosnik toplote.

Razvlaževalniki

Zračno vlago v prostorih je mogoče zmanjšati tudi z odstranjevalniki vlage, ki ne potrebujejo električne energije, ali kondenzacijskimi električnimi razvlaževalniki, ne eni ne drugi pa ne morejo biti nadomestilo za redno in zadostno izmenjavo zraka s prezračevanjem. Lahko jih uporabimo le kot dodatno pomoč pri zniževanju zračne vlažnosti, če smo na primer prisiljeni sušiti perilo v stanovanju, za sušenje estrihov, ometov, po sanacijah poplav ali prehitri vselitvi v novogradnje.

Preprosti samodelujoči odstranjevalci vlage imajo ponavadi obliko škatle ali zaprte posode, ki s solnimi kristali v granulatu ali tableti absorbira odvečno vlago iz zraka in jo spremeni v solno raztopino, ki se zbira v posodi. S temi absorpcijskimi razvlaževalniki se vlaga iz zraka izloča razmeroma počasi, pri izdelku s 450-gramsko tableto soli okrog 2 cl na dan, v zelo vlažnih prostorih tudi hit­reje. Tak odstranjevalec vlage nam je lahko v dodatno pomoč v kopalnici, kjer relativna vlažnost zelo niha.

Elektronski razvlaževalniki za delovanje potrebujejo električno energijo, najzmogljivejši lahko izločijo iz zraka do 20 litrov vode na dan. Večinoma delujejo podobno kot klimatske naprave, s kompresorjem in plinom. Učinkovitost iste naprave pa se zelo razlikuje glede na temperaturo, pri kateri deluje.

Boj s kapilarno vlago

Večina starejših objektov nima hidroizolacije ali pa je ta pomanjkljiva, zato tu največ težav povzroča vlaga, ki jo zidovi ob vznožju vsrkavajo iz terena. Temu pojavu pravimo kapilarna vlaga. Spoznamo ga po v neprijet­nem vonju po vlagi, plesni na zidovih, napihovanju opleska na stenah, vodotopnih soleh, ki prodrejo skozi omet na površino, odpadanju ometa, v zadnji fazi pa začne propadati tudi nosilna konstrukcija.

Vzrok za vlažnost ob vznožju zunanjih in notranjih sten so tudi poškodbe na obstoječi hidroizolaciji. Težava je pogosto posledica slabo izvedenih spojev horizontalne in vertikalne hidroizolacije v območju stika med tlemi in steno ter prekinitve hidroizolacije v območju stebrov, ki ležijo neposredno na nosilni plošči.

Lokalne napake v izvedbi hidroizolacije je praviloma mogoče uspešno sanirati, vendar je treba poseči v konstrukcijo oziroma odkopati teren ob stavbi. Tudi pri starih hišah, ki so brez hidroizolacije, je potreben poseg v konstrukcijo. Zid je treba prerezati na čim nižjem mestu in vanj potisniti horizontalno plast hidroizolacije, ki vlagi prepreči vstop. Ta postopek je primeren le pri zidovih iz opeke, povzroči lahko tudi težave pri statiki objekta.

Bolj razširjen način sanacije kapilarne vlage, primeren za opečne, kamnite in zidove iz drugih materialov, je injektiranje zidu v ravni terena ali tlaka s silikonskimi emulzijami. V zidove je treba navrtati luknje po celotnem prerezu in vanje vbrizgati silikonsko emulzijo. Ta v steni nabrekne in preprečuje kapilarni vlagi dvigovanje po zidu. Vlago, ki ostane nad to blokado, je treba izsušiti s sušilnimi ometi.

Tretji način sanacije kapilarne vlage ne zahteva fizičnih posegov v konstrukcijo. Na zid, običajno na del, kjer je vlaga najbolj izrazita, namestimo posebno napravo, katere delovanje temelji na elektrofizikalnih zakonitostih. Šibko elektromagnetno polje, ki ga ustvarja, z določenimi frekvencami počasi potiska vlago v zidu proti tlom oziroma temeljem stavbe. Pomanjkljivost takšnega načina sanacije, ki je načeloma uporaben v vseh objektih, v katerih povzroča težave kapilarna vlaga, je, da objekt ostane suh, dokler naprava deluje.