Prezračevanje: Rešitve skoraj za vse stavbe

Omenjamo jih v prvem delu prispevka, medtem ko v drugem odgovarjamo na vprašanja o morebitnih omejitvah za vgrad­njo prezračevalne naprave, ki si jih lastniki stanovanj pogosto zastavljajo.

Zmote o vlagi in plesni

Prva zmota je že to, kakor se pogosto sliši, da so za preveč vlage in nastajanje kondenzata ali plesni kriva PVC-okna. Material, iz katerega so, tudi če so lesena, ne more uravnavati relativne važnosti v prostoru, saj je zaradi postopkov izdelave in površinske zaščite tako rekoč inerten. Je pa res, da so sodobna okna na pripirah (stik med okvirjem in krilom) veliko bolj tesna in se pri postopku njihove vgradnje teži k čim večji tesnosti na stikih med okenskim okvirjem in stavbno konstrukcijo.

Podobno zmotno je pričakovanje, da se na šipah oken s sodobno zasteklitvijo, za katero je značilna nizka toplotna prehodnost (torej je precej bolj izolativna kot včasih), nikoli več ne bo naredil kondenzat – naredil se bo, če bomo dopustili dolgotrajno bist­veno previsoko relativno vlažnost.

Tretjič, čeprav nabiranje kondenzata in pojav plesni po zamenjavi oken večinoma povezujemo s starejšimi neizoliranimi objekti, se lahko pojavita tudi v novejših, izoliranih, če ustvarimo primerno mikroklimo oz. previsoko relativno vlažnost. Tako je recimo zunanji vogal tudi v izolirani hiši hladnejši od stene in ob povišani vlažnosti je morda njegova notranja površinska temperatura, ki bi bila v normalnih razmerah neproblematična, lahko že dovolj nizka, da nastane kondenzat. Seveda pa do takšnih okoliščin privedejo naše bivalne navade – glede na dejavnost, ki poteka v njih, prostore zračimo premalo in na neustrezen način.

Danes v strokovnih gradbenih in laičnih krogih dobro poznan izraz sindrom bolnih stavb označuje sklop zdravstvenih težav pri ljudeh, ki veliko časa preživijo v izoliranih stavbah s povečano zrakotesnostjo stavbnega ovoja brez ustreznega prezračevanja. Simptomi večinoma izginejo, potem ko ljudje stavbo zapustijo. Med najpogostejšimi znaki so draženje sluznic zgornjih dihalnih poti, občutek zamašenega nosu, glavobol, utrujenost, pomanjkanje koncentracije, suha koža, lahko tudi nenormalno zaznavanje vonja in motnje vida.

Biologija in fizika

Ljudje se po občutljivosti na vlago v zraku razlikujemo. Za primerno relativno vlaž­nost v bivalnih prostorih velja od 40 do 60 odstotkov. Za spremljanje njene vrednosti si priskrbimo preprost higrometer. Če dopustimo, da vlažnost dolgotrajno presega priporočene vrednosti in se denimo giblje med 70 in 85 odstotki, se začneta pojavljati površinska kondenzacija vodne pare in plesen. Povišanje relativne vlažnosti po zamen­javi stavbnega pohištva je odvisno tudi od velikosti prostorov, števila oseb, ki jih uporabljajo, kako so prostori med sabo povezani, so v eni ali dveh etažah, ter od števila in razporeditve oken.

Med bivanjem v stanovanju se zaradi našega dihanja, kuhanja, kopanja, pranja in sušenja perila namreč izloča vodna para, in če je je preveč, pozimi kondenzira na hladnih površinah, torej na hladnejših zunanjih stenah, še pogosteje pa v vogalih, kjer zaradi stikov toplotno različno prevodnih materia­lov nastajajo mrzla mesta, ki jih imenujemo toplotni mostovi. Poleg zadostnega prezračevanja takšne težave preprečita pravilna razporeditev pohištva, ki omogoča, da zrak ob zunanjih površinah ne zastaja, in pravilen režim ogrevanja.

Če nam zaradi življenjskega tempa z rednim petminutnim odpiranjem oken (najraje na prepih) ne uspe dovolj zračiti stanovanja, je zaradi zdravja in škode, ki jo lahko povzroči vlaga, smiselno razmisliti o prezračevalni napravi, ki ne bo nadzorovala le ravni relativne vlažnosti v bivalnih prostorih, temveč tudi poskrbela za zadostno zamenjavo svežega zraka, odvajanje vonjav in filtriranje za zdravje neprijaznih delcev v zraku. Ker je danes temelj izboljšav stanovanjskih stavb manjša raba energije, ima prednost prezračevanje z napravami z dodanim rekuperatorjem (prenosnik toplote). Ta del omogoča, da se toplota notranjega izrab­ljenega zraka prenese na hladen svež zrak. Tako varčujemo z energijo za ogrevanje.

Ne le uravnavanje vlažnosti, temveč vseh parametrov kakovosti zraka

Pogosto vprašanje je, ali je površine s plesnijo v bivalnih prostorih nujno sanirati pred namestitvijo prezračevalnega sistema. »Svetujemo, da se vidni deli plesni odstranijo pred vgradnjo, fina sanacija z beljenjem pa naj se izvede kakšen mesec po tem, ko prezračevalni sistem že deluje. Z njegovo namestitvijo in odpravo odvečne vlage se stene začnejo sušiti in plesen izgine v celoti,« pravi Milan Kuster iz podjetja Lunos. Po sogovornikovih besedah danes skoraj ni stavbe, ki ne bi bila primerna za vgradnjo enega od tipov prezračevalnih naprav, odkar so izbiro dopolnili decentralni sistemi z rekuperacijo. V pretek­losti je bil za delovanje tovrstnega sistema ovira kamin brez dovoda zunanjega zraka, zdaj pa je tudi ta problem rešljiv. Vendar je treba poiskati prezračevalno napravo, ki ima elemente certificirane za reševanje tovrstnih specifičnih problemov v prostorih.

Ob uporabi prezračevalnega sistema v prostorih z enosobnimi kurilnimi napravami je danes varnost za stanovalce bistveno višja. Mnoge od starejših naprav (kaminske peči itd.) namreč nimajo posebnega dovoda zgorevalnega zraka, zato ga črpajo iz prostora, prezračevalni sistem pa poskrbi za neprestano dovajanje in izmenjavo zraka. S tem se tudi ohranja kakovost zraka.

Na vprašanje, ali kuhinjska napa moti delovanje prezračevalnega sistema, Milan Kuster odgovarja, da priporočajo kuhinjsko napo brez zunanjega odvoda zraka (zrak se vrača v prostor), ki s karbonskimi filtri vsrkava grobe maščobe, nastale pri kuhanju, druge moteče vplive, kot so vonjave, pa prečisti prezračevalni sistem. Kjer pa je kuhinjska napa z zunan­jim izpihom že vgrajena, je priporočljivo, da se uporablja le občasno (ob praženju čebule ali kuhanju jedi z močnim vonjem), in še to le med kuho. »Pretok zraka skozi napo nam­reč dosega tudi do 700 kubičnih metrov na uro, kar je energetsko zelo potratno. V dobri uri močna napa shladi prostor, poleg tega zmoti delovanje prezračevalnega sistema. Se pa ta vrne v pravilen režim delovanja, takoj ko kuhinjsko napo izključimo.«

Težave z relativno zračno vlažnostjo v bivalnih prostorih se lahko zelo razlikujejo: medtem ko je ponekod vlažnost previsoka, je v drugih stavbah zrak presuh. Lahko s prezračevalno napravo zračno vlago v takšnem stanovanju dvignemo na prijetnejšo raven? »Lahko. Ne smemo pa pozabiti, da namen prezračevalne naprave ni razvlaževanje ali vlaženje prostorov, ampak stalna izmenjava zraka. To ni potrebno le zaradi prevlažnega ali presuhega zraka, temveč zaradi tega, ker se zrak izrabi in ga je treba zamenjati. Ob zamenjavi izrabljenega s svežim pa je bistveno lažje doseči ustrezno vlažnost v prostoru, saj lahko sveži zrak veže odvečno vlago, pa tudi če je notranji presuh, se relativna vlažnost približa optimalnim vrednostim,« razloži sogovornik.