Kolumna Mateje Tamše: Projekt hiša

Na mestu je, da se vam najprej predstavim. Smo že malo starejša družina: ime mi je Mateja, stara sem 35 let, mož Jaka jih ima 39, skupaj imava hčerki, osemletno Saro in štiriletno Ronjo. Z nami del časa preživi tudi možev sin Jaša, ki ima že 13 let. Lahko bi rekli, da smo družina nekje v srednjih letih, ne več ravno mlada, in takšne so z leti postale tudi naše želje – po svojem domu, po svoji hiši.

Ker nismo več najmlajši, imamo že jasno izdelan življenjski slog ter vrednote, ki nam oblikujejo vsakdanje življenje in vplivajo tudi na naše odločitve pri gradnji. Projekt smo zastavili pred več kot dvema letoma in končno se nam kaže luč na koncu tunela. Ampak – začnimo od začetka.

Kako sva se odločila za kraj gradnje in parcelo? Do tega naju je pripeljal precejšnji splet okoliščin. Parcela je v moževem domačem kraju in na začetku najine skupne poti se nisva imela namena ustaliti tam. A idealna parcela za vse ne obstaja. Odločitev za to, kje si bo družina ustvarila dom, je vedno preplet kompromisov med željami para, finančnimi zmožnostmi in seveda značilnostmi kraja ter parcele. V kraju, kjer gradimo, se je malo prej spremenil občinski prostorski načrt, ki je kmetijskim zemljiščem spremenil namembnost, da so postala gradbena. Šele takrat sva začela razmišljati, da bi mogoče prišla v poštev za naju. 

Idealna parcela za vse ne obstaja. Odločitev za to, kje si bo družina ustvarila dom, je vedno preplet kompromisov.

Zaradi gradnje hiše je padla odločitev, da se preselimo na drug konec Slovenje, iz okolice Ljubljane v možev domači kraj. Za malo bolj zgodnjo selitev smo se odločili predvsem zato, da je lahko starejša hčerka vstopila v 1. razred osnovne šole v novem kraju – in se tako lažje vključila v novo okolje, kot bi se mogoče pozneje. Potem sem spoznala, da je bližina lokacije gradnje pri urejanju dokumentacije in predvsem pri spremljanju gradnje dodatna prednost.

Dilem je bilo veliko. Ker smo prej živeli v okolici Ljubljane, bi nam selitev precej spremenila življenje. V Ljubljani sem vsak dan v zastojih štela minute, ali mi bo uspelo priti pravočasno do vrtca. Če se je zgodila prometna nesreča, je življenje obstalo nekje na obvoznici. Koliko ur na dan preživim v zastojih, niti nisem seštevala več. Otrok, sicer zelo samostojnih, zaradi tega, ker smo živeli ob zelo prometni cesti, samih nisem pustila dlje kot 20 metrov od hiše … Kaj veš, kdaj bo od kod priletel še en nori voznik. Pa ta ljubljanska megla. A moram sploh še kaj dodati? Po drugi strani izkušnje z življenjem na vasi še nisem imela. Se bomo razumeli s sosedi? Bo miselnost preveč vaška? Bo moj življenjski slog tam sploh funkcioniral? Se bosta hčerki vključili v novo okolje? Nam bo uspelo oblikovati navade, ki bodo obogatile naše družinsko življenje?

Prvič živim v kraju, kjer me tudi od novembra do marca zjutraj pozdravi jutranje sonce!

Na eni od prireditev v vasi sva vprašala na novo priseljeno družino, kakšno se jim zdi življenje v kraju, in zagotovili so, da jim je super. Edino, kar manjka, je avtocesta 10 minut bliže, za otroke pa je odlično. Zaradi bližine bolnišnice in zdravilišča je kraj namreč odlično povezan z bližnjim mestom in tako združuje prednosti mirnega vaškega življenja z vsemi možnimi dejavnostmi za otroke ter odrasle samo 10 do 15 minut proč. Enkrat okrog te točke sva se potem odločila, da se preselimo na čisto drug konec Slovenije, Saro vpišemo v šolo v novi kraj, Ronjo pa v vrtec v isti stavbi in nadaljujemo življenje drugje. Prvič v življenju, da sta bila vrtec in šola v isti stavbi. V Ljubljani mi to zaradi zapletenih postopkov nikoli ni uspelo, kljub prizadevanjem. In prvič živim v kraju, kjer me tudi od novembra do marca zjutraj pozdravi jutranje sonce!

Tako se je vse skupaj začelo – preselili smo se, potem pa je bilo treba hitro zagrabiti za "projekt hiša", da bomo čim prej na svojem!

O AVTORICI

Mateja Tamše je diplomirana pravnica, sicer pa profesionalna fotografinja in mama. V virtualnem svetu jo srečate pod vzdevkom Mami na kvadrat in pol, saj občasno piše tudi svoj blog.

V prihodnjih mesecih bo v kolumnah z nami delila izkušnje z gradnjo montažne hiše in selitvijo v nov kraj, kar bo za petčlansko družino velika prelomnica.