Brez počitka ne gre

V vsakem vrtu najdemo skrite prostore, kamor se lahko umaknemo in uživamo v vonju pomladi, toploti poletja ali umirjenosti jeseni. Večji ko je vrt, večja paleta možnosti za občudovanje svetlobe, letnih časov in barvnih kombinacij rastlin se nam ponuja; če pa je manjši, je potreben globlji premislek o prostoru za posedanje. Nič ne bo narobe, če že zdaj, ko narava še počiva, premislimo in načrtujemo spremembe.

Ne glede na to, kakšen je vrt, velik ali majhen, podeželski ali formalni, pisan ali zelen, je vedno svet zase. Je srečanje z naravo, za lastnika oblika preživljanja prostega časa in sprostitve, pa tudi izziv ustvarjalnosti in veselja. Seveda brez dela, če delu na vrtu sploh lahko rečemo delo, ne gre. Pa tudi brez počitka, namenjenega sprostitvi, občudovanju naše stvaritve in razmišljanju o njej, ne.

Terasa

Pomemben povezovalni člen med hišo in vrtom je terasa, ki je največkrat namenjena posedanju in preživljanju prostega časa z družino ali prijatelji in predstavlja stanovanjski prostor v zelenem. Na veliko teraso lahko postavimo veliko sedežno garnituro, za domačnost pa poskrbimo z rastlinami v velikih loncih, ovijalkami na pergolah ali s trajnicami v režah med tlakovci. Nanjo, še posebno na njen rob, sodijo lepe in dišeče rastline, manjše zim zelene drevnine in trajnice pa poskrbijo, da je pogled lep tudi pozimi. Da jo lahko uporabljamo ne glede na vreme, mora biti nekoliko zastrta. Ob strani je lahko s steno zavarovana pred vetrom ali hrupom, zgoraj pa z napuščem ali balkonom. Paziti moramo tudi na oblogo tal, saj se mora podati k slogu hiše, biti odporna proti zmrzali, po dežju se mora hitro posušiti in imeti oprijemljivo zgornjo površino. Na nepokritih terasah je priporočljivo, da je pred stanovanjskimi prostori prag, ki prepreči vdor vode v hišo. Čeprav je izbira talnih oblog velika, se je najbolje ravnati po pokrajini in slogu gradnje, idealno je, če je terasa izdelana enako kot poti po vrtu. Pa nikakor ne smemo pozabiti na električni priključek.

Paviljoni in vrtne hišice

Nekoč priljubljene paviljone, potem po krivici pozabljene, zdaj spet odkrivamo in jih na vrtovih občudujemo v najrazličnejših izvedbah; seveda, kjer prostor to omogoča. Na voljo so viktorijanski, umetelni ročno izdelani, pa rustikalni leseni, ki jih lahko kupimo že izdelane, tudi modernejši stekleni. Pomembno je le, da se slogovno podajo k vrtu in hiši. Zdaj jih uporabljamo kot prostor, ki ponuja možnost umika in miru. Če jim namenimo bolj okrasno vlogo, sodijo na prostor, kjer bodo dobro vidni. Paviljon ima trdno streho, lahko je odprt na eno ali več strani, njegov tloris pa je navadno okrogel, kvadraten, šestero- ali osmerokoten. Je najboljše zavetje pred vetrom, dežjem in soncem, zato lahko v njem uživamo v vsakem vremenu. Vrtne hišice imajo, v nasprotju s paviljoni, trdne stene ter vrata in okna, ki se zapirajo. Velikokrat se bolj kot po estetskih gradijo po merilih uporabnosti in so največkrat namenjene spravljanju vrtnega orodja ali pa dajejo prezimovališče posodovkam; seveda če jih lahko pozimi vsaj malo ogrevamo.

Manjši prostori za posedanje

Velikokrat so nam bolj kot vidni prostori za posedanje pri srcu kotički, ki izpolnjujejo naše potrebe po sprostitvi in umiku pred prehitrim tempom sodobnega življenja. Običajno so ali rahlo zastri ali celo povsem v zelenju, ustvarjeni za uživaško branje, sanjarjenje ali samo lenobno poslušanje življenja na vrtu. Taki prostorčki so lahko pritlični in vključeni v vrtno zasaditev, lahko rahlo dvignjeni ali pa tudi na poglobljenem delu. V nasprotju s teraso, kjer mora biti zasaditev privlačna čez vse leto, lahko »svoj« prostor za posedanje po manjšem vrtu tudi selimo, pač tja, kjer nekaj diši ali cveti. To je s prestavljivim vrtnim pohištvom seveda mogoče. Če pa je vrt dovolj velik, ima več stalnih prostorov za posedanje. Tako ustvarjamo tudi zanimive poudarke, saj spada vrtno pohištvo med vrtno okrasje, ki predstavlja, če je pravilno izbrano, piko na i naši ureditvi. Največkrat gre za klopi ali stole, ki morajo biti udobni in prijetni, ne glede na to, ali stojijo v paviljonu, uti ali na prostem. Lahko so iz različnih materialov, različnih oblik, barv in velikosti, pomembno pri izbiri pa je vprašanje, ali bo pohištvo ostalo na prostem vse leto ali ne.

Materiali in barve

Leseno pohištvo ima toplo površino za sedenje, se sklada z vsemi talnimi oblogami in se poda skoraj povsod. Preproste izvedbe v mehkem lesu smreke ali bora so prej obdelane, kljub temu pa jih je treba na dve leti vnovič impregnirati. Takrat jih lahko prebarvamo tudi v kakšno drugo barvo in že se nam odprejo nove možnosti oblikovanja na vrtu. Trden les hrasta, robinije, kostanja ali tikovine ima daljšo življenjsko dobo, je pa veliko dražji. Dražje od lesenega je tudi kovinsko pohištvo, ki pa je trdno in odporno na vremenske vplive. Pohištvo iz litega železa težko prestavljamo, na zraku oksidira le na površini in ga ni treba sproti vzdrževati. Kovano železo pa je bolj »mehko« in lahkotno, zato pohištvo iz njega deluje zračno in očarljivo. Največjo težo vnaša na vrt kamen, zato naj bi ga uporabljali samo za trajne ureditve. Pleteno pohištvo pa je še vedno prava vrtna klasika; prijetno na pogled, lahkotno za prestavljanje, vendar potrebno zaščite pred dežjem in soncem, zato z njim največkrat opremimo zimske vrtove ali pokrite terase. Čedalje bolj pa se uporablja pohištvo iz umetnih materialov, ki je najrazličnejših barv, lahko in vzdržljivo, očistimo pa ga kar s curkom vode.

Z vrtom se najbolj ujamejo naravni materiali v naravnih barvah. Siva, rjava in zelena barva ne izstopajo, prijazno delujejo tudi svetle barve. Močne barve so izstopajoče, zato jih uporabljajmo previdno, kot začimbe v kuhinji. Predvsem naj bodo poudarek zasaditvi rastlin.

Vrt je lep v vsakem trenutku, v vsakem vremenu in v vsakem letnem času. Je vir energije, navdiha in včasih celo tolažbe, zato so v njem potrebni kotički za druženje, pa tudi za tiste trenutke, ko želimo biti sami.