Zbirko belih ter od nežno do močno rožnato, vijoličasto, rdeče in dvobarvno cvetočih ciklam, ki so naprodaj v tem času, predstavljajo sobne ali perzijske ciklame (Cyclamen persicum) in križanci z njimi. Cvetovi so lahko gladki ali pa imajo na robovih resice in volančke, srčasti listi so obarvani od zelene do sive in jih pogosto krasi raznolika listna risba v teh dveh barvah. Tudi razpon velikosti rastlin in lončkov, v katere so posajene, je velik. V vsak lonček pa je navadno posajena le ena rastlina, ki izrašča iz precej velikega podzemnega gomoljčka, zaradi katerega moramo ciklamo zalivati na poseben način, najbolje v podstavek, iz katerega popije vodo.
Sobna ciklama ima rada svetlo, zračno in hladno mesto z visoko zračno vlažnostjo, ne mara pa neposrednega sonca. Ker najdlje cveti na temperaturi 13 do 17 °C, je najbolj zadovoljna v neogrevanih ali malo ogrevanih prostorih, kot so svetla stopnišča, veže, neogrevane spalnice, zastekljeni balkoni, dokler ne pritisne mraz pod 5 °C, je dobrodošla v koritcih pred hišnim vhodom ali na zunanji strani okenskih polic. Če na Primorskem zima ni ostra, tako tudi prezimi. Vsekakor je primernejši okras za hiše z mrzlimi kotički, medtem ko v centralno ogrevanem stanovanju v nekaj tednih propade, ne samo zaradi toplote, tudi suhega zraka.
Pri sobni ciklami moramo največ pozornosti posvetiti zalivanju. To mora biti redno, prst se ne sme povsem presušiti. Vendar pri zalivanju ne smemo zmočiti ne listov in ne gomolja, ki je v lončku tik pod rozeto rastline, iz katere rastejo listi in odganjajo novi cvetni popki. Če se tega ne držimo, začne gniti. Vodo v tankem curku zato zlivamo za rob lončka, še raje pa v podstavek, iz katerega po petnajstih minutah »nepopito« vodo odlijemo. Ciklami, ki stoji v vodi, namreč začnejo gniti korenine in propade. Zalivamo z mehko vodo, ogreto na sobno temperaturo.
Zračno vlažnost okoli rastline ohranjamo tako, da jo postavimo med druge lončnice ali na pladenj z vlažnim prodom. Redno ji moramo odstranjevati odcvetele cvetove, stebla in propadle liste, da ne začne gniti.
Pomembno je, da je ciklama ob nakupu zdrava, pokončna, ima veliko popkov in ne kaže znakov rumenenja listov. Te posebej natančno pregledamo, če na njih opazimo črne lise, ki so najbrž znamenje glivičnega obolenja botritisa, se nakupu izognemo.
Sobno ciklamo, ki je ne bomo izmučili v pretoplem prostoru, lahko obdržimo pri življenju, da nam bo prihodnjo jesen ponovno zacvetela. Ko pozimi odcveti, zmanjšamo zalivanje in jo pustimo počivati. Maja jo prestavimo na vrt, lahko kar v zemljo, v svetlo senco pod grmovnice. Proti koncu poletja jo presadimo v lonček, ki ga napolnimo s kakovostnim substratom, in začnemo v nekajtedenskih presledkih vodi za zalivanje dodajati tekoče gnojilo.
Druga zgodba pa so prezimne ciklame, trajnice, ki vse leto rastejo na vrtu in prav tako cvetijo jeseni. Za vrtne gredice in kombinacije z drugimi trajnicami bodisi posadimo navadne ciklame, kakršne pri nas videvamo v naravi (Cyclamen purpurascens), ali bršljanovolistne ciklame (Cyclamen hederifolium). Oboje najlepše uspevajo v svetli senci in polsenci oziroma pod listopadnimi grmovnicami in drevesi. Gomoljčkov divje ciklame nikoli ne izkopavamo v naravi, saj so zaščiteni, lahko pa si preskrbimo seme ali prve sadike kupimo v vrtnariji s trajnicami.
Obstaja pa tudi vrsta trajnih ciklam, katerih beli ali rožnati cvetovi delajo družbo že prvim znanilkam pomladi. To so pomladanske ciklame (Cyclamen coum). Imajo zelo sploščene gomolje, ki lahko zrastejo do velikosti krožnička. Sadimo jih proti koncu poletja približno 5 cm globoko.