Grabljenje

Zgodaj spomladi, še preden oživi, je trato treba očistiti odmrlih ostankov in listja z grabljenjem. Poleg polsti – plasti odmrlih bilk in neodstranjenih pokošenih delov od lani, ki se nalagajo v spodnjem sloju tik nad tlemi in so napol razpadli – z grabljami odstranimo tudi zasušen mah, odmrle rastline in šibkeje ukoreninjene plevele.

Če nas trava z intenzivno rastjo prehiti, jo pregrabimo po prvi košnji. S košnjo in grabljenjem seveda počakamo, da se tla in bilke osušijo. Grabljenje z navadnimi želez­nimi ali železnimi vzmetnimi grabljami je tudi prvi način zračenja zelenice, a je bolj primerno za manjše površine.

Prezračevanje korenin

V začetku aprila ali po prvih košnjah poskrbimo za prezračevanje koreninskega sistema z luknjanjem ali zarezovanjem podlage. Postopku pravimo tudi vertikuliranje. Opravimo ga lahko ročno, z vilami, ki jih zabadamo v tla in narahlo privzdigujemo, da nastanejo v tleh špranje, z ročnim prezračevalnikom ali vertikulirnim strojem. Oba stroja z rezili, podobnimi nožem, ki prodrejo do 10 cm v tla, v njih naredita vrzeli. Tako nastanejo zračne pore, ki dajejo zrak in prostor za razvoj korenin. Prezračevanje (opravimo ga tudi v toplem delu jeseni) je zlasti priporočljivo pri zbitih tleh, kjer se trava slabo obrašča.

Po mehanskem prezračevanju po trati potresemo namenski kremenov pesek (od štiri do osem litrov na kvadratni meter) in ga z metlico spravimo v luknje med travo. Sledi gnojenje z gnojilom z večjo vsebnostjo dušika. Če je treba, travo na praznih zaplatah dosejemo.

Gnojenje

Za prvo spomladansko gnojenje izberemo gnojila, ki vsebujejo predvsem dušik. Odločimo se lahko med takšnimi, ki se sproščajo počasi od šest do devet mesecev, omogočajo enakomerno rast trav in se ne izpirajo v podtalnico. Če uporabimo ta, je potrebno le še eno gnojenje pred zimo (septembra), ko izberemo pripravek z večjo vsebnostjo kalija in fosforja. Če uporabimo gnojila za trato, ki delujejo le mesec ali dva, moramo gnojenje ponoviti še vsaj dvakrat med rastjo. Če so prvi pomladni meseci suhi in vetrovni, je priporočljivo, da trato po prvem gnojenju tudi zalijemo.

Višina košnje
Čas za prvo košnjo je, ko trava zraste nekaj centimetrov. Pokosimo jo 6 cm visoko. Običajno kosimo na višino 4 cm. Če za kosilnico ostaja rumenkast pas, dvignemo višino košnje za kakšen centimeter. Ko temperature presežejo 28 ˚C, dvignemo višino košnje, pred prvim jesenskim dežjem pa jo spet spustimo. Poleti kosimo na višino 6 cm.
Nikoli ne pokosimo več kot tretjine zelenega dela travnih bilk, pokošeno maso pa obvez­no odstranimo. Namesto mineralnih gnojil lahko za gnojenje uporabimo kompost, ki ga enakomerno potresemo po površini. Prednost organskih gnojil je, da pri njih ni nevarnosti, da bi se hranila sprostila v največji vročini in travo požgala, če niso toplotno obdelana, pa lahko z njimi na trato vnesemo semena plevelov.

Znamenja bolezni

Spomladi se na zelenici rade razbohotijo bolezni glivičnega izvora. Na predelih, ki jih je dolgo prekrival sneg, je trava poležana, in ker ni imela dovolj zraka, je začela propadati ali se okužila s snežno plesnijo. Okužbo prepoznamo po rjavkasto sivih lisah, ki so lahko velike samo za ped ali imajo do pol metra v premeru. Podobne glivične okužbe se lahko pojavijo tudi pozneje v sezoni. Pogosto zadostuje, da temeljito opravimo osnovno nego travne ruše, ki omogoči, da trava preraste prazne dele tal. Škropljenju s fungicidi, ki delujejo proti glivičnim boleznim, se na družinskih vrtovih raje izognimo.

Mah na trati

V nasprotju z zmotnim mišljenjem mah trave ne zatira in uničuje, ampak se zgolj pojavi tam, kjer je že odmrla ali ne raste. Sporoča nam, da travi nekaj manjka. Najpogostejši vzroki so zakisana zemlja, zastajanje vode ali senčna lega. Mahu tudi ustreza pogosto namakanje trate s premajhnimi količinami vode, saj so razmere ves čas vlažne. Če se te okoliščine spremenijo, se bo manj razraščal.

Proti mahu se lahko bojujemo tudi z uporabo namenskih sredstev za njegovo odstran­jevanje, a je uspeh začasen, če za rast trate ne izpolnimo drugih pogojev. Ta sredstva so pogosto kombinirana z gnojili in jih moramo po površini enakomerno razporediti. Uničevanje mahu z apnjenjem trate ali posipanjem z zeleno galico, ki se ponekod prav tako uporablja, ni priporočljivo, saj utegnemo s prvim načinom trato požgati, modra galica pa se lahko izpira v podtalnico, poleg tega povečuje kislost tal.

Dosejevanje praznih mest

Posamezna prazna mesta zapolnimo s setvijo od srede aprila do srede maja. Najbolje se obnese travna mešanica z obloženim semenom, ki omogoča lažjo setev, boljši vznik in hitrejšo začetno rast trave, saj vsebuje ovoj semen tudi hranila. Prazna mesta najprej okopljemo, dodamo kompost in namensko mineralno gnojilo, pregrabimo in povaljamo. Nato posejemo seme in spet povaljamo, na koncu še zalijemo.

Pomladna setev trate

Zemljišče, na katerem si želimo trato, najprej očistimo plevela in kamenja. Tla morajo biti prepustna, zračna in rodovitna. Obdelamo jih do globine 20 centimetrov, pognojimo s kompostom in z namenskimi mineralnimi gnojili za setev trate ter prebranamo do grudičaste strukture. Če se priprave lotimo že jeseni, so tla spomladi primerno uležana. Če podlago pripravimo šele pred setvijo, jo moramo tudi povaljati.

Če hočemo površino brez plevela, moramo bodisi kupiti zemljo, iz katere so ga termično ali kemično odstranili, ali pred setvijo pustimo površino neobdelano, da plevel vzklije, rahlo okopljemo in fizično odstranimo, kar je zraslo. Ker se nekateri pleveli razvijajo hitreje, drugi počasneje, to delamo od nekaj tednov do mesec dni.

Spomladi sejemo trato od srede aprila do srede maja.

Zalivanje po setvi

Pri spomladi posejani trati moramo še pozorneje skrbeti, da ima dovolj vlage. Če ni dovolj dežja, površino zalivamo tako, da jo obilno namočimo vsaj do globine 10 centimetrov. Prepogosto zalivanje z majhnimi odmerki navlaži samo zgornjo plast tal, zaradi česar se koreninski sistem razvija samo v njej in ne prodre v globino. Takšne rastline so manj odporne proti suši.

Preberite še: 5 napak, ki jih delate med košnjo trave