Majhna prisrčnost

Lastniki vrtov so le redko disciplinirani ljudje. Vedno bi radi kaj spreminjali, dodajali, presajali, predvsem pa imajo vsi premalo prostora za vse, kar morajo nujno imeti na gredicah. A za gospo Majdo Vrbnjak iz Ključarovcev oziroma za njen zanimivi okrasni vrt, ki mu je že dobrih trideset let namenjena tretjina 1300 kvadratnih metrov velike parcele v Prlekiji, to nikakor ne velja.

Druga tretjina, ki predstavlja sadovnjak, je v domeni njenega moža, tretjo tretjino, zelenjavni vrt in trato, pa si delita. Čeprav je prostor vsake tretjine natančno odmerjen, so prehodi med njimi mehki in nemoteči, zato vrt deluje kot harmonična celota s temno zelenim okvirjem, v katerem najdejo zatočišče številne pernate kepice. Vendar njihovo ščebetanje ni nikoli dovolj močno, da bi preglasilo neki drug zvok, ki je tako značilen za ta vrt, da bi ga vedno lahko prepoznali po njem. Ne, ni zvok vode, če ste pomislili na to, ampak smeh, ki ga je tu vedno polno in ki zapolni vse kotičke na njem in gre v koraku z dobro voljo in prijaznostjo lastnice. Tu je doma tisti prisrčni smeh, ki se vas dotakne, prežene vse nepomembne skrbi in vas napolni z veseljem do življenja. Pa to ni nič čudnega, saj je bila Majda dobesedno obkrožena z njim vso svojo delovno dobo. Morebiti ji je delo v vrtcu dalo prav tisti posebni pričakujoč in zvedav odnos do vsega, kar še bo, njenih šest vnukinj pa ji nikakor ne dovoli, da bi se kakorkoli spremenila.

Zanimiv je že prihod na vrt, saj se takoj znajdemo pod zelenilom visokih iglavcev, katerih debla so popolnoma obraščena z bršljanom, njihova temna barva pa predstavlja čudovito podlago za barviti nastop pomladi. Sončno rumena forsitija in bela zvezdasta magnolija se v objemu veselita in napovedujeta vse daljše dneve. V svoji bahavosti popolnoma prekrijeta sramežljivi dišečnik, pa tudi kupčki telohov, bergenij in drobnih anemon se morajo za svoj trenutek pozornosti pošteno potruditi. Nenavaden je pogled na azaleje in rododendrone, ki so navadno v nadvse živahnih in veselih barvah, tukaj pa jih najdemo samo v rožnatem in belem pajčolanu z eno samo omamno dišečo izjemo v rumenem. Razrasli rumeni sleč se v igri s smrekovimi storži steguje globoko med veje iglavcev in širi svoj sladki vonj daleč naokoli. Rahlo kisla zemlja pa daje idealen dom resam in zimzeleni skimiji.

Malo pozneje se belo-rožnata kombinacija ponovi v vrstnatih cvetovih nizkih grmovnic in velike japonske češnje, posajene tik ob zimzeleni ograji, tako da pride krošnja lepo do veljave. Pa vendar pripada prvo mesto v rožnati barvi drenu cvetniku, ki si je za pomoč izbral podlago v rdeči barvi javorjev. Ti v rahli senci pod višjimi krošnjami prav uživajo, ko razvijajo svoje nežne razcepljene liste, bleščeče v jutranji rosi tistih sončnih žarkov, ki jim uspe prodreti skozi zimzelene krošnje. Pod njimi se vije mehka steza, ki zamejuje zasaditev ljubiteljic sence, med katerimi najdemo posebnosti, kot so ognjeni betič, trolist, pa posebni jelenovi jeziki in praproti. Vendar teh posebnosti, ki bi izstopale iz preostale zasaditve, ni preveč, ampak ravno dovolj, da se zavemo Majdinega poznavanja rastlin. Pa tudi dobrega in včasih prav posebno zanimivega kombiniranja, na primer javorja z volčinom ali sivomodre cedre s srebrno vrbovolistno hruško.

No, pod njo je kotiček, ki ga obiskovalci dobro poznajo in cenijo. In to iz več razlogov. Tu se uživa v pogledu na vrt, v zvoku vode, želodec pa v dobrotah prleške kuhinje. Majdini ajdovi krapci, prleška gibanica, zabil (zaseka) na rženem kruhu so nepozabni. Od tod je tudi lep pogled na sicer manjši vodni motiv, vendar tako domišljeno izveden, da ima skoraj vse tisto, kar imajo njegovi precej večji sorodniki drugod. Lastnica priznava, da znanje ne pride samo od sebe in da je treba kakšno stvar popravljati. Tudi večkrat, če je treba. Tako je Majda naredila s svojim ribnikom, ki v začetku nikakor ni bil takšen, kakor si ga je zamislila, po treh prenovah pa je izpolnil njene želje in pričakovanja. Ker ima le jutranje sonce, ga je obsadila s hostami, javorji, praprotmi, ižandrom in dresnijo, ki lepo uspevajo v senci in na nasuti nabrežini. Sonca je ravno dovolj, da zacvetijo lokvanji in kalužnice.

Na drugi strani vrta je ribniku zanimiva protiutež skalnjak, saj je Majda rada obiskovala gore in si je želela del njihove lepote občudovati doma. Z veliko okusa je nastal pridih skalnjaka, ki pa nikakor ni tujek na prleški ravnini, ampak se z nizkimi cvetočimi rastlinami lepo vključuje v celoto. Del je v senci in se konča v zanimivih hortenzijah.

Ko se nežnost in prefinjenost pomladi umakneta vročemu soncu, se podoba vrta popolnoma spremeni. Zdaj ni več prostora za uigrano prelivanje barv, ampak je to čas mav­ričnega veselja v udarnih barvah maslenic in plamenk. Maslenice so Majdina velika vrtna ljubezen, ki jo spremlja že ves čas nastajanja vrta. Zato ni nič nenavadnega, da si je ustvarila precejšnjo zbirko, in to kljub težavam, ki jih je imela pred desetletji, ko še nismo bili del združene Evrope. V tistih časih se je tudi veliko ukvarjala z enoletnicami, zdaj pa jih na njenem vrtu ni več opaziti, saj je z njimi preveč dela; popolnoma so jo prevzele trajnice. Pisanemu poletnemu veselju se pridružujejo še živo rdeče hortenzije v posodah, ki po potrebi zakrožijo po vrtu.

Morda bo kdo pomislil, da Majda preživi ves svoj prosti čas v vrtnarjenju, saj je, kadarkoli pridete na obisk, vse popolnoma urejeno. Vendar ni tako. Pravi, da je zdajšnja velikost vrta taka, da ga z lahkoto obvladuje in ureja, saj veliko časa posveti tudi delu v številnih društvih in vaškem življenju.

Vrt in vse njene dejavnosti jo ohranjajo vitalno in aktivno, zdi pa se mi, da se je lani njen zelenjavni vrt začel skrivnostno manjšati in da je na tistem delu opaziti nove maslenice.