"Resnični namen potovanja je odkriti, kako so vse sile narave med seboj prepletene in povezane. Človek mora težiti po dobrem in velikem, ostalo je odvisno od usode," je zapisal Alexander von Humboldt, velik ljubitelj in raziskovalec narave, ki je po materini smrti leta 1796 pustil službo inšpektorja in se posvetil načrtovanju svoje velike raziskovalne ekspedicije v svet. Leta 1799 je s prav tako nadebudnim in pustolovščin željnim botanikom Aiméjem Bonplandom (1773-1858) odpotoval v južno Ameriko, kjer sta se posvetila raziskovanju topografije, flore in favne. Odkrivala sta pisano naravo tropskih krajev, nad katero sta bila očarana. Njuna ekspedicija je zajemala podrobnejše raziskovanje porečja Orinoka in Andov. V petih letih sta prepotovala več kot 9.650 kilometrov. "Karkoli se je dalo izmeriti, je Humboldt tudi izmeril. Prva stvar, ki jo je Humboldt namreč storil, ko je stopil na južnoameriška tla, je bila, da je takoj zapičil termometer v pesek in izmeril njegovo temperaturo," lahko preberemo na razstavi v Botaničnem vrtu.

Po vrnitvi v Evropo se je Humboldt posvetil obdelavi podatkov, ki jih je pridobil, ter objavljanju teh v znanstvenih revijah in publikacijah. V znanstvenih krogih je pridobil velik ugled in postal eden izmed najslavnejših naravoslovcev, ki je bil reden gost visoke družbe v Parizu. Zadnjih 30 let svojega življenja je preživel v Berlinu, ob tem se je posvečal znanosti in pisanju knjig, še zlasti svojemu najobsežnejšemu delu Kozmos.