Resnici na ljubo lahko nerine pri nas večkrat srečamo v cvetličarnah z rezanim cvetjem − popki in cvetovi spominjajo na amarilis − kot na okrasnih gredicah. Toda rožice s socvetji na visokih neolistanih steblih in trobentastimi cvetovi z nazaj zavitimi cvetnimi listki bi si zaradi svoje lepote in prezimne trdnosti zaslužile, da bi jim prostor namenili tudi v vrtovih.

Iz rodu nerin (Nerine) je poznanih okrog trideset vrst, za katere je značilno, da poženejo socvetja na neolistanih poganjkih, šele proti koncu cvetenja pa pokukajo iz zemlje tudi suličasti listi. Vrtnarji in žlahtnitelji, ki so razvili nove sorte, so za ta namen posvojili predvsem vrsti Nerine bowdenii in Nerine sarniensis. Odlika prve vrste je odpornost na nizke temperature, zaradi česar nam čebulic teh nerin (cvetenje se lahko podaljša vse do novembra) pred zimo ni treba izkopavati. Jim pa vseeno namenimo debelo plast zastirke, potem ko porežemo stebla.

!!galerija!!

Nerine vrste N. bowdenii cvetijo v rožnati barvi, pri vrsti N. sarniensis so socvetja rdeča, medtem ko imajo N. flexuosa razkošna bela socvetja. Vrsta N. sarniensis  je za mraz bolj občutljiva kot vrsta N. bowdenii, zaradi česar jo je priporočljiveje saditi v posodo in jo prezimiti v hladnejšem rastlinjaku.

Nerine na vrtu posadimo na sončno in suho rastišče na dobro odcedna tla, le belo cvetoče iz vrste N. flexuosa lepo uspevajo tudi v senci. Če kupimo čebulice, jih posadimo spomladi, jeseni (po cvetenju) pa jih sadimo, če razdelimo že obstoječo rastlino. Na presajanje so precej občutljive.