Delitev je najpreprostejši način razmnoževanja trajnic, s katerim si lahko občutno zmanjšamo stroške za širitev nasadov. Če želimo rastline razsaditi, jih izkopljemo šele, ko smo sadilno mesto že pripravili, saj moramo preprečiti, da bi se izsušile. Za delitev trajnice se odločimo, ko je še v dobrem stanju, ko še ni opešana.
Tako za presajanje kot jesensko sajenje novih sadik je pomembno, da to opravimo najmanj šest tednov pred zmrzaljo, da se bodo ukoreninile. Prednost jesenskega sajenja je dobra oskrbljenost tal z vlago.
Jeseni ne presajamo pozno poleti in jeseni cvetočih trajnic, toplotno občutljivih trav (npr. perjanke, Pennisetum) in trajnic, ki izvirajo iz toplejših krajev (npr. sivke in žajblja). Te delimo in sadimo spomladi. Samo jeseni presajamo potonike, telohe, orientalske make, bradate perunike. Druge trajnice lahko presajamo spomladi ali jeseni.
Trajnice delimo, ko nimajo več lepe oblike, slabše cvetijo ali ko sredi šopa ne odganjajo več. Priporočljivo je, da še pred izkopavanjem nizko porežemo nadzemne dele, saj bo delo tako bolj pregledno. Če tega nismo storili prej, pa večino nadzemnega dela odstranimo ob delitvi in ponovnem sajenju, da se bo rastlina po šoku, ki ga pomeni presajanje, manj izčrpavala. Potem ko koreninsko grudo z vilami ali lopato z vseh strani ločimo od okoliških tal, jo dvignemo iz zemlje. Podzemni del razdelimo na več kosov, tako da ima vsak zdrave korenine in vsaj kakšen nadzemni poganjek ali rastni vršiček, ki ga vidimo na koreninah.
Pri delitvi hkrati razdelimo nadzemni in podzemni del rastline, pri čemer moramo paziti, da korenine čim manj poškodujemo. Pri deljenju si lahko pomagamo z rokami, nožem, škarjami, vilami ali lopato, včasih je potreben celo kramp, odvisno od velikosti, robustnosti rastline, oblike in žilavosti korenin.
Zemljo narahlo otresemo, da postane rastlinski sklop preglednejši. Rastline, ki imajo nežne šopaste korenine, potegnemo narazen kar z rokami. Pri robustnejših, v kakršne se razrastejo maslenice, pa to storimo z dvojimi vrtnimi vilami. Potem ko smo koreninski šop rahlo privzdignili iz zemlje, sredi njega zapičimo dvoje vil tako, da so s hrbtno stranjo ene ob drugih, in ga s premikanjem ročajev razcepimo na dvoje. Tako se korenine najmanj poškodujejo. Zelo trde korenine, kakršne ima na primer hermelika, razrežemo z nožem. Pri močnih, v šopih rastočih okrasnih travah, ki so se zelo razrasle ali zgostile, si moramo že pri izkopavanju včasih pomagati s krampom. Pozneje njihov nabiti, globoki in trdi koreninski splet razdelimo na manjše dele, če ne gre drugače, kar z manjšo sekiro. Zelo globoko so denimo vraščene korenine rabarbare, ki jo uporabljamo kot vrtnino, a je prav tako trajnica.
Drugače se lotimo delitve rizomov, omesenelih vodoravnih korenik, iz katerih poganjajo navzdol korenine, navzgor pa nadzemni poganjki (na primer pri bradatih perunikah, lilijah). Odebeljeni rizomi lahko tvorijo precej masiven pletež. Razrežemo jih z nožem, pri čemer ohranimo najdebelejše, šibke, stare in izčrpane pa zavržemo. Tako dobimo številne nove rastlinice. Odebeljeni poganjki vsebujejo toliko hranil, da se bodo zelo verjetno prijeli, tudi če na posameznih delih ni koreninic. Paziti pa moramo, da ima vsak del rizoma, ki ga želimo zasaditi kot novo rastlino, vsaj en nastavek za nadzemni poganjek. To je pomembno tudi, ko delimo šope korenin.
Pred sajenjem razdeljene rastline korenine razrahljamo, da se bo laže vrasla.
Razdeljene trajnice posadimo na mesto, ki smo ga pripravili vnaprej, pri čemer upoštevamo osnovne zahteve posameznih vrst. Na izrazito vroča in sončna rastišča ne sadimo tistih, ki imajo raje senco ali polsenco, in seveda v glineno-ilovnata tla ne sadimo rastlin, ki potrebujejo odcedno rastišče ... Gredo prekopljemo in odstranimo trajne plevele. Pri jesenskem sajenju pognojimo trajnice manj kot spomladi, da ne bi pred zimo preveč odgnale, zaradi česar ne bi razvile zimskih brstov in bi propadle. Uporabimo lahko le nekaj komposta. Dognojimo jih spomladi.