Šelestenje cesarjevih oblačil

Njen vrt je čudovit preplet hortenzij s trajnicami, ki samo poudarjajo njihovo raznolikost in žlahtni čar večne elegance, ki mu je sodobno žlahtniteljstvo dodalo dramatične in zanimive posebnosti. Pod starim visokodebelnim sadovnjakom, kjer med jablanami najdemo tudi tri velike češnje, so v zadnjih sedmih letih pospešeno nastajale gredice mehkih oblik z zasaditvijo rastlin, ki ljubijo polsenco in senco in ki se med sabo rade družijo. Anča se jim je popolnoma posvetila, saj ji je odhod v pokoj podaril čas, ki ji ga je prej krepko primanjkovalo.

Darila s koreninami in listi

Vrt na 1200 kvadratnih metrih je v resnici začel nastajati že davno prej. Morda že takrat, ko je Anča na krušni peči poslušala staro mamo, ki je otrokom govorila, da se takrat, ko se v suhih socvetjih hortenzij igra veter, sliši šelestenje cesarjevih oblačil. Še vedno se spominja tudi številnih grmičkov hortenzij, ki so cvetele pod oknom kmečke hiše. Nehote je spomin še oživilo prijateljevo darilo, Hydrangea aspera, ki jo je posadila ob rob zelenjavnega vrta in kjer ima svoj prostor še danes. Ob petdesetletnici je v službi dobila javor, pozneje je kupila davidio, pa tudi številna darila ob najrazličnejših dogodkih so imela liste in korenine. Z njimi je lastnica že pred leti naredila zunanje ogrodje vrta. Čeprav je marsikdo podrl star sadovnjak, tega pri Anči zaradi čustvene navezanosti niso storili. Zato pa lahko vsako pomlad občudujejo več kot petdeset let stara drevesa v belem pajčolanu, kako se nežno pnejo in bočijo nad hortenzijami, ki jih je že več kot 70. Prav kmalu se bodo začele prebujati tudi te in tako dale poseben pečat nadvse zanimivemu vrtu.

Vsi, ki mislijo, da so hortenzije tisti grmi, ki cvetijo v kroglah bele, modre ali rožnate barve, bi pri Anči spoznali svojo zmoto, saj bi jih lahko občudovali v najrazličnejših vlogah. Lahko so nežne zardele gospodične, pa krepka in rdečelična dekleta, eksotične lepotice, zapeljivke, žalovalke, občutljive duše, krhke dame in še marsikaj. Njihova socvetja niso nujno okrogla. Lahko so grozdasta, krožnikasta, kupolasta z osupljivo različnostjo cvetov. Pa tudi listi so v zelo različnih odtenkih svetleče se ali mat zelene barve, nekatere posebnice imajo rdeče ali celo limonaste in pisane liste. »Hortenzije so zame pravi izziv za opazovanje,« pravi Anča, »saj že zaradi najmanjše premestitve lahko spremenijo odtenek barve. Njihovo cvetenje je dolgotrajno, nega pa ni zahtevna. Pa tudi žlahtnitelji vedno znova presenečajo.«

Da lahko lepota hortenzij polno zažari, je ob poteh pod njihovimi nogami zasadila številne hoste, plazeče plamenke, kamnokreče, iskrivke in druge nižje rastline, ki njihovo lepoto poudarijo, hkrati pa tudi same dobijo primerno ozadje. Vrt za Ančo ni slika, ki bi visela na steni in s katere bi vsake toliko časa obrisala prah, ampak prijatelj, ki se ves čas spreminja.

Odpravnina se je prelila v ribnik

Na njenem vrtu je tudi nadvse zanimiv vodni motiv z rahlo nenavadno zgodbo o nastanku. Za odpravnino ob odhodu v pokoj ni šla na izlet ali si kupila zlatnine, ampak si je privoščila že dolgo želeni ribnik, za preostanek pa nekaj hortenzij. Večerna svetloba ga vedno spremeni v pravljično točko vrta, ko se v oranžnordečih odtenkih sprehaja po zanimivih hortenzijah, travah, iglavcih in drugih neobičajnih rastlinah za obsaditev ribnika.

Pomembno vlogo ima tudi zelenjavni kotiček, domena Ančinega moža, ki pa je na njeno prigovarjanje privolil v odstranitev ograje, tako da se zdaj zelenjavne gredice prek trajnic neopazno združujejo z okrasnimi. Seveda je za pridelavo zelenjave in obdelavo okrasnih gredic potrebnega veliko orodja. Leseno lopo, v kateri je shranjeno, je Anča popolnoma oblekla v modro obleko iz glicinije z rožnatimi pikami drobno cvetoče vrtnice ter odišavila s kovačnikom. Tukaj je tudi manjši kotiček za posedanje in pitje kave. Takih je po vrtu kar nekaj, vsi pa vabijo, da se sedete in poklepetate ter izmenjate izkušnje z lastnico. Izkušnje, pravi Anča, so neprecenljive. Čeprav je veliko znanja pridobila iz knjig in zdaj tudi s spleta, pravi, da se je največ naučila iz pogovorov s prijatelji vrtoljubci in iz obiskovanja njihovih vrtov. Predvsem, poudarja, poskuša rastline kombinirati tako, kakor bi jih narava sama. Nikoli jih ne muči, in če kateri pri sebi ne najde pravega prostora, jo raje podari prijateljem. Če pa ji najde primerno mesto, vsako leto z veseljem in nestrpnostjo pričakuje njen prihod in se veseli zdrave rasti.

Čeprav je vedno presenečena nad občudovanjem njenega vrta in pravi, da ni nič posebnega, se ob tej njeni izjavi vedno vsi nasmehnejo. Vrt pripoveduje drugačno zgodbo, zgodbo nekoga, ki preprosto uživa v ustvarjanju nečesa lepega in je tako preprost, da ne vidi, kako spretne in zelene roke ima.