Ureditev terase: Na stiku vrta in hiše

Vrt ob hiši je običajno sestavljen iz predvrta in bivalnega vrta, ob njiju pa so lahko še zelenjavni, zeliščni in sadni vrt. Terase so največkrat del bivalnega vrta oziroma podaljšek notranjih prostorov, na primer dnevne sobe, kuhinje in jedilnice, lahko pa so umeščene tudi v kak bolj skrit kotiček sredi zelenja. Po besedah projektantke Simone Klokočovnik iz podjetja Maranta mora projektant upoštevati tisto, kar narekuje prostor, želje naročnika in seveda sredstva, ki so za to namenjena. Ureditve terase se je treba lotiti celostno, kot se lotimo ureditve vsakega prostora. Terasa ob hiši je običajno del vrta, zato jo načrtujemo skupaj z njim. Podobno kot pri vrtu se zato upoštevajo reliefne in talne značilnosti lokalnega okolja, v katerem stoji hiša, na primer podnebje, značilnosti tal, krajine in drugo.

Po besedah krajinskega arhitekta Tomaža Stuparja je zasnova terase odvisna od celostne zasnove vrta in objekta. »V izhodišču je pomembna programska opredelitev – terasa je lahko zunanji bivalni prostor, lahko je podaljšek spalnih prostorov ali namenjena posameznim dejavnostim – prostor za telovadbo, aerobiko, jogo, sončenje, igro – in glede na različne potrebe se spreminja tudi njena funkcija. Z njo pa postavitev in materiali,« še pojasni Stupar. Pri materialih je možnosti veliko, največkrat se uporabljajo tlakovci in les, pomembno pa je, da se terasa oblikovno uskladi z objektom in drugimi grajenimi elementi.

Po drugi strani ima po sogovornikovem mnenju veliko vlogo prostorski kontekst – terasa je lahko členjena, enotna, razmeroma preprosta ali zasnovana v več nivojih. Lahko je odmaknjena od objekta, se ga dotika ali celo povezuje različne programske točke v vrtu (na primer objekt z bazenom, ribnikom ...).

Terasa – vezni člen med notranjimi prostori in vrtom

Teraso, na katero je izhod iz hiše, ponavadi iz dnevnega bivalnega prostora, Klokočovnikova imenuje kar dnevna soba na prostem. Pri njej slog in opremo narekujejo sam slog hiše, materiali in tudi notranja oprema. Tako skrbno, kot izberemo talne obloge, barve, pohištvo, dekorativne tkanine za notranji dnevni prostor, se je treba lotiti opremljanja zunaj. Okolica hiše naj bi bila usklajena, tako po materialih in barvah kot tudi arhitekturno.

»Terasa je pogosto vezni člen med objektom in odprtim prostorom (vrtom). Lahko pa je seveda tudi pomaknjena v notranjost vrta, kjer se stopnjuje doživljanje bivanja v naravi,« pojasnjujeta krajinska arhitekta Andreja Zapušek in Damjan Černe iz biroja ad krajine. In dodajata: »Kadar jo načrtujemo kot podaljšek bivalnega dela objekta, je smiselno, da sta oba na enaki višini.« S tem dosežemo spontan prehod iz notranjosti v odprti prostor. Oboje načrtujemo tako, da kar najbolj izrabimo potenciale prostora, na primer kakovostne poglede, osončenje, zavetrje … Občutek intime zadrževanja na terasi je mogoče stopnjevati z ureditvami v vrtu (zasaditve, ograje in podobno) ali z elementi, ki so njen sestavni del (korita, pergole in podobno). »V večstanovanjskih zgradbah vpliva na občutek intimnosti na terasi predvsem sama zasnova objekta. Zato ga je smiselno načrtovati tako, da terase niso izpostavljene pogledom iz više ležečih stanovanj,« še poudarjata krajinska arhitekta.

Podrobnejša ureditev je, kot sta povedala sogovornika, odvisna od naročnikovih želja in potreb. Za nekoga je recimo užitek bivanje na leseni terasi pod oljkami, obdani z gredami sivke, nekdo drug to predstavlja kot druženje s prijatelji ob žaru s pogledom na Alpe. Načrtovalec je znotraj te zgodbe tisti, ki lahko pomaga pri uresničitvi želja, ponudi alternative in omogoči, da se terasa lahko uporablja na različne načine.

Težave pri ureditvah

Po Stuparjevih besedah so vrtovi pri nas velikokrat urejeni brez pravega koncepta in ideje. Po njegovem mnenju je ponekod, zlasti na podeželju, stanje že kar kritično, čeprav tudi mestno okolje ni izvzeto. »Pri nas ni veliko primerov kakovostne projektantske prakse. Po gradnji objekta praviloma zmanjka sredstev za urejanje okolice ali pa se ljudem zdi, da je vrt pač ostanek prostora po gradnji, ki ga lahko uredijo sami,« razmišlja sogovornik. In dodaja, da je vsaj pri zahtevnejših ureditvah dobrodošla pomoč strokovnjaka, na primer krajinskega arhitekta, ki je usposobljen, da ustrezno zasnuje vrt in ga prilagodi tako naročnikovim željam kot značilnostim prostora.

S postavitvijo terase se po njegovem prepričanju ne da popraviti napačnega (nezadostnega) stika vrta in objekta – zato je potrebno celovito načrtovanje tako hiše in vrta. Novejše smernice so v čim bolj kakovostnem povezovanju objekta z okolico, pri čemer igra terasa eno izmed ključnih vlog. V svetu je veliko primerov, pri katerih sta vrt in hiša povezana tako, da niti ni jasne ločnice med notranjim in zunanjim prostorom.

Kot primer negativnega vpliva neustrezne zasnove objekta sogovornik omenja povojni »parcelacijski urbanizem«, »kjer je bil škatlast tipski objekt postavljen na sredo parcele, velikokrat s pritlično etažo, dvignjeno nad okoliškim terenom«. Tako je bila že v izhodišču zapravljena možnost kakovostnejše zasnove vrta.

»Vsekakor je smiselno, da načrtovanje stanovanjskega objekta in odprtega prostora potekata sočasno, saj lahko učinkovito povežemo interier in eksterier, s tem pa stopnjujemo kakovost bivanja,« poudarjata Zapuškova in Černe, »ko je objekt že zgrajen, je sicer še mogoče reševati določene zadrege v odprtem prostoru, vendar ne tako učinkovito kot z dobrim prvim celostnim načrtom.« Ko se rešitve v odprtem prostoru načrtujejo pozneje, se po njunih izkušnjah pojavljajo težave z višinskimi razlikami, za teraso ni upoštevana najoptimalnejša lega, zato je izpostavljena in podobno.

Materiali

Po besedah Andreje Zapušek in Damjana Černeta je izbor materialov odvisen od posameznikovih želja. Zadnje čase se veliko ljudi odloči za lesene terase, zlasti zaradi pristnega stika z naravnim materialom in zaradi cenovne dostopnosti. Izbor materiala izhaja iz celostne zasnove objekta in vrta, pogosto pa je po besedah sogovornikov odvisen tudi od uporabe materialov, značilnih za določeno območje Slovenije, kot na primer obdelan kamen na Krasu. Vsak material ima drugačne lastnosti, tako prednosti kot slabosti, vendar kamnita terasa na Krasu lahko stopnjuje občutek bivanja v kraški krajini, še dodajata krajinska arhitekta.

Projektantka Mojca Habjan, ki se ukvarja s svetovanjem, načrtovanjem in urejanjem vrtov ter parkov, poudarja, da je izbor materialov vedno odvisen od arhitekture hiše, saj ne sodi vsak material kamor koli. Če gre na primer za kamnito počitniško hišo, bosta tudi terasa oziroma vrt urejena z naravnim kamnom. Prav slednji je po besedah sogovornice zelo trpežen in večen material, ki skoraj ne potrebuje vzdrževanja, nasprotno nekatere vrste lesa zahtevajo več nege. Les je primeren zlasti za terase, na katere je izhod iz dnevne sobe ali spalnice, saj naj bi bila tam tla obložena s toplim naravnim materialom, kar les je, hkrati pa se lepo poda k notranjim bivalnim prostorom. Na takšno teraso lahko stopimo iz dnevnega prostora v copatih ali pa po njej razporedimo okrasne blazine za sedenje. Potem niti ne potrebujemo dodatnega vrtnega pohištva.

Najpogosteje se uporabljajo tropske vrste lesa, kot so tik, bangkirai in marbau, od domačih pa macesen, globinsko impregnirana smreka in akacija. Sogovorniki odsvetujejo uporabo lesa na severnih legah, saj se po poletnih nevihtah ne posuši dovolj hitro.

Za tlakovanje se uporabljajo tudi keramične ploščice, granitogresi in tlakovci. Tlakovci se v grobem delijo v prestižne in rustikalne linije. Razlika med njimi je v obdelavi robov in samih tlakovcev. Prestižne linije so praviloma zelo detajlno in fino obdelane. Pesek, iz katerega so izdelane, je bolj dekorativen in veliko bolj finozrnat od tistega, ki se uporablja pri rustikalnih. Ti tlakovci so večinoma bolj grobo obdelani, robovi niso čisti, temveč rahlo valoviti ali celo lomljeni, kar jim daje naravnejši videz.

Po besedah Habjanove ima tereasa, ne glede na to, ali je del vrta ali v večstanovanjski zgradbi, običajno neko sedišče (večjo ali manjšo vrtno garnituro, klopco …). Večji poudarek je tudi na posodovkah, saj se rastline zasajajo v lonce in korita. Ponavadi gre za okrasne rastline, dišavnice in zelišča. Slednje je zlasti uporabno, ko je na terasi urejena tudi letna kuhinja ali ko se nadaljuje iz notranjih dnevnih bivalnih prostorov. Sicer si pa v zadnjih letih po besedah Habjanove tudi tu ljudje vse pogosteje želijo zasaditve, ki ne potrebuje veliko vzdrževanja.

Kakor še dodaja sogovornica, si lahko omislimo kak vodni motiv, čeprav si marsikdo pod tem izrazom stereotipno predstavlja ribnik. Naj bo vodni motiv še tako majhen, njegovo bistvo je slišnost vode; ta namreč človeka pomirja, podobno kot v naravi.

Pri ureditvi terase sta pomembna tudi zasenčitev in osvetlitev. Za prvo imamo ogromno možnosti, od preprostega platna, ki ga vpnemo v nosilce in po potrebi odstranimo, do senčnikov, pergol, ki so lahko obrasle z vzpenjavkami, prekrite s platnom, kaljenim steklom ali celo s kovinskimi žaluzijami, nameščenimi horizontalno, ki zaščitijo tudi pred nekaj kapljami dežja.

Osvetlitev ne sme biti premočna, ker stoji terasa neposredno ob hiši. Najprimernejša je ambientalna, ki ustvari prijetno svetlobo. To omogočajo talna ali stenska difuzna svetila, ki jih je dobro namestiti na bolj odmaknjena mesta, tudi zaradi mrčesa, ki ga svetloba privablja. Za dodatno razpoloženjsko osvetlitev lahko prižgemo še sveče.

Delo in dom, 21. marec 2007