Maline: Rez po obiranju omeji sušico

Že Rimljani so poleg plodov za hrano nabirali druge dele malinjaka in jih uporabljali v zdravilne namene. V Angliji so maline začeli načrtno gojiti v 16. stoletju in že pred dvema stoletjema poznali več kot 20 sort. Medtem ko v našem delu sveta poznamo gojene maline, ki večinoma izhajajo iz divje gozdne rastline z rdečevijoličastimi plodovi, avtohtone v evrazijskem delu severne poloble (Rubus idaeus), v Združenih državah Amerike gojijo tudi črne, katerih prednice so severnoameriške vrste s črnimi, manjšimi, trdnejšimi in bolj obstojnimi plodovi (Rubus occidentalis). Indijanci so jih nabirali že davno pred prihodom Evropejcev. Rumene maline, ki so po okusu podobne rdečim, pa so nastale z mutacijo obeh omenjenih vrst in mutacijo rdeče vrste američke maline (Rubus strigosus). Purpurna malina je kot križanec rdeče in črne. Poleg različnih sort malin in robid (rastlini imata podobne lastnosti) so priljubljeni tudi njuni križanci. Večinoma so jih vzgojili v ZDA. Pri nas je najbolj poznan tayberry, ki je po okusu bolj podoben malini, ima precej podolgovate temno rdeče plodove, po rasti pa bolj spominja na robido. Drugi križanci so še loganberry, boysenberry, young­berry, dewberry in bedford giant.

Enkrat in dvakrat rodne maline

Maline, enako velja tudi za robide, so nekak­šen nepravi grm, trajnice, pri katerih živi nadzemni del le dve leti, koreninski sistem pa je trajen in iz njega vsako leto poženejo mlade rozge. Poznamo enkrat in dvakrat rod­ne maline. To je bistveni podatek, ki si ga moramo zapomniti, ko izbiramo sadike, saj je od tega odvisno, kako bomo grme obrezovali oziroma jim izrezovali rozge, ki so že rodile.

Enkrat rodne maline rodijo enkrat v sezoni (junija, julija), dvakrat rodne maline dvakrat, najprej junija ali julija, potem pa še zgodaj jeseni in rodijo do prvih slan. Vendar bi bilo pravilneje reči – in tako lahko preberete tudi v strokovnih opisih –, da prvič rodijo v začetku jeseni in drugič v zgodnjem poletju. Zakaj? Najprej moramo vedeti, da pri dvakrat rodnih zgodaj poleti in potem še enkrat jeseni ne obiramo sadežev z istih rozg, to je poganjkov ali vej, ki izraščajo iz tal. Poganjki, ki poženejo spomladi, jeseni že rodijo. V začetku poletja se začnejo na njih razvijati cvetovi, ki dajo jesenske plodove (jesenska rodnost je manj obilna). Isti poganjki bodo še enkrat rodili junija ali julija prihodnje leto. Po zgodnjepoletnem obiranju iz grma izrežemo rozge, ki so že rodile (saj so lanske), medtem ko tiste, ki rodijo jeseni, po obiranju pustimo, odrežemo jim le suhi vrh, na katerem so rasli plodovi.

Enkrat rodne maline vedno rodijo iz poganjkov, ki so zrasli lani. Ko odrodijo, jih izrežemo do tal, saj ne bodo več rodili.

Malinova sušica

Rez po obiranju je pri malinah eno najpomembnejših opravil, z njo bomo zagotovili lep pridelek in preprečili, da bi se nasad spremenil v trnasto goščo, ki je glavni raz­log za obolevanje in propadanje rastlin v vrtnih nasadih, ki ponavadi niso škropljeni. Če bomo poganjke, ki so že odrodili, redno izrezovali, bo grm zračnejši in preglednejši, tako da bomo v njem brez težav ločili letoš­nje rozge od lanskih. Novi poganjki so zelenkasti, medtem ko lanske prekriva tanka rjava skorja.

Zadnja leta je v malinovih nasadih čedalje bolj razširjena malinova sušica, bolezen, za katero so dovzetne enkrat rodne in dvakrat rodne maline, potem ko odrodijo drugič. Bolezen je najbolj obvladljiva prav z doslednim odstranjevanjem rozg, ko se po obiranju posušijo. Vse izrojene izrežemo do tal in jih sežgemo, ko to počnemo, pa lahko mimogrede preredčimo še letos izrasle rozge. Priporočljivo jih je izrezati kak mesec dni po obiranju. Toliko namreč traja, da se hrana iz listov preseli v korenine.

Glivice malinove sušice se zadržujejo na suhih poganjkih, z njih pa se potem preselijo na mlade, letos zrasle rozge. Napad bo očiten prihodnjo sezono – pogosto se s plodovi obložene rastline posušijo tik pred obiran­jem. Malinovo sušico spoznamo na mladih poganjkih po modrovijoličastih pegah okrog pecljev ali brstov. Na rodnih poganjkih okuženi del lubja odstopi, razpoka in postane sivkaste barve. Brsti se slabo razvijajo, porumenijo in odpadejo.

Maline, robide in njihovi križanci zgodaj spomladi skoraj ne potrebujejo dodatne rezi, porežemo le poškodovane ali bolne poganjke, tako da jih v grmu pustimo tri do pet.

Krotenje mladih poganjkov

Pri malinah ves čas rasti poganjajo iz zemlje nove rozge, včasih precej daleč od matične rastline. Težko jih je omejiti, vendar v vrt­nem ali intenzivnem nasadu počnemo prav to. Ne pustimo namreč vseh poganjkov, temveč jih preredčimo in pustimo le najlepše, od 10 do 12 na tekoči meter. Maline najpogosteje gojimo v vrstah, na domačih vrtovih tudi v širokih pasovih.

Mladi poganjki lahko do jeseni dosežejo približno dva metra višine, največji rodni nastavek pa je ponavadi na višini od pol metra do metra in pol. Zaradi takšne rasti potrebujejo maline oporo. Za vrtove se dobro obnesejo podporni stebri, ki omogočajo, da na dveh višinah, na primer od 50 do 70 in od 130 do 150 cm, napeljemo dva para pocinkanih žic. Lahko sta vsaksebi 15 centimetrov, v tem primeru rozge vstavljamo mednju in jih ni treba privezovati, lahko pa ju na isti višini napnemo na razdalji 45 centimetrov. To nam omogoča, da letošnje rozge privezujemo na eno stran, medtem ko smo lanske privezali ob drugo. Tako bomo imeli red in jih bomo vedno izrezovali na eni strani, s čimer bomo naredili prostor za tiste, ki bodo zrasle naslednje leto. Spomladi lahko pretirano dolge lanske rozge prikrajšamo na okrog 1,8 metra oziroma da bodo vse enake.

Zračna lega, veliko vode in komposta

Kam posaditi maline? Zaradi občutljivosti za glivična obolenja potrebujejo sončno in zračno lego, ki preprečuje zadrževanje zračne vlage v nasadu. Zmeren veter je dobrodošel, močnejši pa lahko polomi dolge mlade poganjke. Najprimernejša so srednje težka tla, če so peščena, jih bomo morali izboljšati z veliko količino komposta, da bodo bolje zadrževala vodo. Ker imajo plitve korenine, je ne bodo mogle črpati iz globljih plasti. So žejne rastline, vendar ne marajo zastajanja vode. V takšnem primeru, pri zelo težki zemlji, jih je bolje zasaditi na grebene. Potrebujejo tudi veliko hranil. Priporoč­ljivo je gnojenje z dobro preperelim hlevskim gnojem ali njegovimi nadomestki, po potrebi še dognojevanje z mineralnimi gnojili. Maline dobro uspevajo v rahlo kisli zemlji, saj je tak­šno tudi njihovo naravno rastišče na gozdnih jasah, niso pa tako kisloljubne rastline kot borovnice. Če so tla apnena, je pogosta težava listna bledica.

Oskrbljenost malinjakov z vodo, če nimamo urejenega namakanja, izboljšamo z rednim dodajanjem komposta, pletjem, plitvim okopavanjem (da ne poškodujemo korenin) in dodajanjem zastirke. Ta je lahko iz sveže ali posušene trave, lahko pa zrahljana in pognojena tla pred sajenjem pokrijemo s tkano zastirko, ki prepušča padavine, vendar preprečuje izsuševanje in zbijanje tal. Rastline posadimo skozi pripravljene luknje, te naredimo tudi na mestih, kjer želimo, da izrastejo novi poganjki.

Najboljši čas za sajenje je jesen, ko rastline odvržejo liste, čeprav je mogoče sadike iz lončkov saditi kadarkoli. Za maline in robide niso primerna rastišča, kjer so pred tem rasla sadna drevesa ali vinska trta. Sadike posadimo kakih pet centimetrov globlje, kot so rasle v lončku ali v drevesnici, in jih nato prikrajšamo na 15 centimetrov višine. V tla, ki smo jih že prej dobro pognojili z uležanim hlevskim gnojem, naprej izkopljemo četrt metra globoke in pol metra široke jarke. Tudi na dno razporedimo organsko gnojilo in ga zasujemo s plastjo zemlje. Maline sadimo na pol metra, med vrstami pa je priporočljivo pustiti slaba dva metra prostora. Pozno jeseni pognojimo tudi starejše nasade, tako da preperel hlevski gnoj raztrosimo okoli grmov.

-----

Za Slovenijo priporočene sorte

Williamette – Enkrat rodna ameriška sorta je uveljavljena že več kot 60 let. Ima temno rdeče, aromatične plodove, ki zorijo sredi julija; poganjki so precej trnasti, plodovi podolgovati. Občutljiva je na malinovo sušico.

Meeker – Enkrat rodna sorta, primerna za ekološko pridelavo. Dobro prenaša sušo, težkih tal pa ne. Odporna je na sivo plesen, na mraz ne najbolj. Ima svetleče rdeče, trdne plodove.

Tullamen – Enkrat rodna sorta je za vrtičkarsko pridelavo zanimiva predvsem zato, ker je brez trnov. Veliki, trdni in obstojni plodovi začnejo zoreti od konca junija in zorijo zelo dolgo. Je občutljiva je na malinovo sušico.

Polka – Zaradi kakovosti in zgodnjega jesenskega zorenja ta dvakrat rodna sorta vse bolj nadomešča sorto autumn bliss. Ima trdne in obstojne temno rdeče plodove in obilno rodi. Je precej odporna na sivo plesen.

Autumn bliss – Dvakrat rodna sorta, plodovi so srednje trdni, temneje rdeči in aromatični. Občutljiva je na nekatere virusne bolezni.