Med novoletnimi prazniki sem posadila češnjo

V sadjarstvu velja, da je najprimernejši čas za sajenje dreves med novembrom in aprilom, ko drevesa mirujejo in niso olistana. Navadno so v tem času drevesnice odprte. Najzanesljiveje je jesensko sajenje načrtovati v začetku tega obdobja, a včasih se to časovno ne izide.

Sama sem se na sajenje nove češnje pripravljala, na vrtu pri mami na Primorskem sva z bratom že izkopala jamo, »obirala« pa sem se zaradi iskanja sadike. Želela sem zelo zgodnjo in samooplodno češnjo, lastnosti, ki ne gresta najbolj skupaj, ko sem se naposled odločila za sorto, pa je pritisnil mraz. Zdelo se mi je, da so v drevesnicah okoli Ljubljane tla pomrznjena, takrat pa ne gre iz zasipov na silo dvigovati sadike, da se korenine ne bi poškodovale.

Nakup sadike

Ko sem sredi decembra v ljubljanski sadni drevesnici kupovala sadiko, pa sem izvedela, da tla sploh še niso zares pomrznila in da je čas tudi za sadiko z golimi koreninami pravšnji. Takšno drevesce mora čim prej v zemljo, drevesničar mi je zagotovil, da lahko z dobro zavitimi koreninami na hladnem počaka tudi nekaj dni, a ker nisem mogla v kratkem odhiteti na Primorsko, sem se raje odločila za sadiko v loncu. Ulončene sadike lahko počakajo na primeren trenutek, navadno so eno leto starejše, v drevesnicah je izbira manjša kot pri sadikah z golimi koreninami, a meni se je izšlo: kupila sem češnjevo sadiko na podlagi colt in sorto sunburst. 

Če bi radi sadno drevo še pred pomladjo posadili tudi sami, svetujem, da v izbrani drevesnici po telefonu povprašate za nasvet o primernem času in o sortah, ki so na izbiro. Ob nakupu pa le povprašajte, kako drevesce posaditi in na pomlad obrezati.

Lep koreninski sistem sadike z golimi koreninami. Foto: Leon Vidic Foto:

Kako sem izbrala sorto in podlago

Nabor češnjevih sort je velik, razlikujejo se po času zorenja, trdoti, občutljivosti za pokanje v dežju in po tem, ali za uspešno oprašitev v bližini potrebujejo drugo sorto češnje. Takšnih je največ, obstajajo pa tudi samooplodne. Za slednjo sem se odločila tudi sama, ker so sosedje na svojih vrtovih v zadnjih letih posekali skoraj vse češnje – najbrž zaradi starosti. Prednost zgodnje sorte (sunburst naj bi na Primorskem zorela prve dni junija) pa je, da »prehiti« češnjeve muhe, ki so krive za črvivost plodov.

In kaj pomeni podlaga? Od nje je  odvisna velikost odraslega drevesa, nekoliko pa na rast vpliva tudi kakovost tal. Podlago colt, ki zraste od 4 do 5 metrov visoko, sem izbrala zato, ker si od češnje želimo tudi, da bi senčila teraso in hišo. Še nekoliko više zraste podlaga sejanec, nižje pa so češnje na podlagah gisela 5 in gisela 6, te tudi kakšno leto prej rodijo.

Sadilna jama

Za našo češnjo pripravljena jama je bila velika 60 x 60 cm, toliko tudi globoka. Ker smo jo izkopali na zelenici med hišo in zelenjavnim vrtom, so bila tla dokaj zbita, do jame je segala tudi debelejša korenina stare, že nekoliko obnemogle češnje, ki raste nekaj metrov proč, a kaj, ko na vrtu ob vrstni hiši prostora ni ravno na pretek. V idealnem primeru je priporočljivo sadno drevo posaditi v rodovitna »deviška tla«, takšna, kjer prej ni bilo trajnih rastlin. Ker je zemlja pri nas precej ilovnata, smo kakšnih 15 cm v globino temeljito prekopali tudi dno sadilne jame. Pri kopanju  smo na en kup odlagali zgornjo polovico prsti, na drugega pa spodnjo. Jamo smo po sajenju zasipali v obratnem vrstnem redu: zgornja prst je šla na dno, spodnja pa na vrh.

Zelo pogosta napaka pri sajenju sadnih dreves: cepljeno mesto ne sme biti v ravni tal ( na fotografiji ga vidimo ob držaju lopate), temveč vsaj 15 cm više. Foto: azem/Shutterstock Foto:

Sajenje

Ker sadike iz lonca nisem mogla dvigniti z vso koreninsko grudo, sem s škarjami porezala štrleče konce glavnih korenin in prikrajšala del drobnih koreninic. Še pred sajenjem smo z macolo v dno jame (malce proč od sredine) zabili 5 cm debel impregniran kol za oporo. Za sadiko je bilo treba narediti kupček iz zemlje, da na koncu ni bila posajena globlje kot v loncu. To je pomembno, da ostane cepljeno mesto vsaj 15 cm nad tlemi. Ko je bila jama na pol zasuta, sem dodala nekaj pesti založnega mineralnega gnojila (v njem je največ kalija in fosforja, dušika malo) in prst ob deblu zahodila s škornji. Sledilo je še nekaj lopat zemlje, potem pa plast dobro preperelega konjskega gnoja, skupaj ga je bilo za eno veliko jupolovo vedro (slabih 20 litrov), pol vedra vode, zemlja do vrha, ki sem jo ponovno zahodila, in še pol vedra vode. Gnoj se nikjer ni dotikal korenin in debelca. Na dveh mestih sem drevesce v obliki osmice privezala ob kol s sadjarsko vrvico. Stranske poganjke (vejice) bom spomladi odrezala, saj so prenizko, in vrh sadike odrezala 20 cm nad mestom, kjer si želimo prve ogrodne veje.

Nenavadno, kako hitro je zelena gosenica zaznala bližino nove sadike in se povzpela do najlepših brstov. Foto: Durzan Cirano/Shutterstock Foto:

Že prvi dan škodljivec

Upam, da smo dali češnji dobro popotnico! Opisano naj bi bilo do pomladi vse – z izjemo obilnega zalivanja, če ne bo padavin. Tako sem bila prepričana, dokler nisem še isto popolne na enem od najlepših očes (brstov) proti vrhu sadike zagledala »krvavo« zelene gosenice, na kakršne včasih naletimo na motovilcu. Odstranila sem jo, natančno pregledala vse bližnje rastline, če skrivajo še kakšnega škodljivca, in iz tanke vrtne koprene sešila tulec, s katerim sem zaščitila vrh drevesca.