Oreh: včasih ga je imela vsaka domačija

Včasih so bili orehi na mizi predvsem v praz­ničnih dneh, v znameniti orehovi potici, zdaj se uveljavljajo v kulinariki nasploh. Odlično se podajo k raznovrstnim jedem, še bolje je, če jih sproti luščimo in uživamo surova jedrca. Hladno stiskano orehovo olje in grenki orehovec pa sta sploh nekaj posebnega, tako za zdravje kot lepoto.

Jedrca vsebujejo kakovostne omega-3 in omega-6 nenasičene maščobne kisline, veliko vlaknin, mineralov, vitaminov, manj beljakovin in še manj sladkorjev. Tu so še folna kislina in hormon sreče serotonin ter številni naravni antioksidanti, kot so fenoli, fitosteroli, vitamina C in E ter selen. Strokovnjaki za prehrano in zdravniki priporočajo 30 gramov ali pest orehovih jedrc na dan. Če jih zaužijemo vsaj nekajkrat na teden, zmanjšamo možnost, da bi zboleli za srčnožilnimi boleznimi, za rakom na prostati in pljučih, astmo in kroničnim bronhitisom. Klinične raziskave so pokazale tudi, da redni obroki orehov povečujejo prožnost žilnih sten, zmanjšujejo nalaganje neželenih usedlin ter zavirajo razvoj diabetesa tipa 2 in celo pomagajo uravnavati primerno telesno težo. Veliko razlogov, da si jih pridelamo doma.

Kaj potrebuje oreh

Dobro bo rasel na globokih, srednje težkih tleh, ki dobro zadržujejo vlago, a so tudi odcedna, da voda po dežju predolgo ne zastaja v območju korenin. Najboljša so ilovnato-peščena tla, medtem ko so siromašna in izprana tla neprimerna. Rad ima veliko humusa, čim bolj nevtralno reakcijo, od glavnih hranil pa zlasti veliko kalija. Kjer je visoka podtalnica, ga ne sadimo. Odlično se počuti v zavetju hiš, ki ga varujejo pred spomladanskim mrazom. Lepo bo uspeval na rahlo nagnjenem terenu, kjer bo imel na razpolago dovolj svetlobe. Izogibamo pa se izpostavljenim južnim legam, ki bi drevo silile k zgodnji spomladanski aktivnosti. Tudi vznožja pobočij, kjer se usede in zadržuje mrzel zrak, niso dobra izbira.

Kam ga posadimo na vrtu

Na vrtu mu namenimo mesto v vogalu. Ob sajenju nas rado zavede, da ga stisnemo preveč v kot, tako da veje, ko drevo doraste, segajo na sosedovo parcelo. Da bodo orehi ostali doma, izkopljemo sadilno jamo štiri do pet metrov od roba vrta. Od površine, ki jo imamo na razpolago, je odvisno, katero sorto bomo izbrali. Na manjši vrt bomo posadili sorte s t. i. lateralnim načinom rod­nosti, pri katerih so rodni poganjki krajši, krošnja pa manjša in bolj kompaktna. Take sorte so 'Fernor', 'Fernette', 'Lara' in 'Adams'. Prvi dve sodita med pozne, odporne proti spomladanskim pozebam in jih lahko sadimo povsod po Sloveniji. Drugi dve sta srednje pozni in primernejši za vinogradniške lege ali vrhove pobočij, kjer ni nevarnosti poznih slan. Če lahko orehu namenimo več prostora, bomo posadili t. i. tradicionalne sorte s terminalnim načinom rodnosti, ki imajo daljše poganjke in redkejše ter večje kroš­nje. V tem primeru izberemo pozne sorte 'Franquette', 'Elit' in 'Parisienne' ali srednje pozne 'G-139', 'Jupiter', 'Rasna'. Na vrtu moramo upoštevati, da oreh ni vedno gostoljuben sosed. Njegove korenine izločajo juglon, ki zavira rast nekaterih drugih rastlin. Pojav imenujemo alelopatija. Zaviralno ali celo toksično delovanje se začne, ko se korenine oreha in za juglon občutljivih rastlin v zemlji prepletejo, ob čemer začne oreh izločati juglon. Zaradi tega pojava pod oreh ne bomo posadili jablane, ribeza, borovnice, azaleje, šparglja, zelja, jajčevca, krompirja, paradižnika, potonike, potentile in še nekaterih drugih. Za juglon tolerantne rastline, ki jih bližnji oreh ne bo motil v rasti, so aktinidija, višnja, robida, kaki, vinska trta, kutina, pesa, korenček, koruza, čebula, pastinak, anemona, ciklama, narcisa, glog, hosta, iris, zimzelen, primula, divja vrtnica, cinija ... Zelo lepo se oreh poda tudi na sredino dvorišča, kjer lahko okrog debla postavimo klopi ali celo vrtno mizo za prijetno poletno posedanje v gosti senci. Da od orehove sence boli glava, pa je najbrž povezano s tem, da ob predolgem posedanju zanemarimo druge obvez­nosti, kar res lahko povzroči glavobol ...

Gojenje in oskrba

Temelj dobre oskrbe je kakovostno sajenje. Sadiko posadimo takoj, ko jo prinesemo iz drevesnice, sadilno jamo pa izkopljemo nekaj tednov prej. Sajenje poteka tako kot pri drugih sadnih vrstah, upoštevamo samo nekaj posebnosti: sadilna jama mora biti velika: široka 1,5 metra in globoka vsaj 0,6 metra. Ob izkopu mečemo živico (zgornjih 20 cm zemlje) na eno stran jame, spodnjo plast (mrtvico) pa na drugo. Jamo na dnu prekopljemo, potrosimo pol kilograma mineralnega gnojila (NPK 0-10-20) in pol samokolnice uležanega hlevskega gnoja, ki ga lahko nadomesti katero od industrijskih organskih gnojil. Živico ob robu jame prekopljemo, razdrobimo grude in ji primešamo pol kilograma mineralnega gnojila. S to mešanico zasujemo sadilno jamo. Nato jo do dveh tretjin globine zasujemo s prekopano mrtvico, ki ji primešamo vedro šote ali komposta. V zasuto jamo zabijemo oporni količek. Iz zemlje naj gleda vsaj 1,5 metra. Sadiko pred sajenjem čez noč namočimo v mešanico vode, gnoja in zemlje. Ob sajenju jo namestimo na severno stran količka, korenine lepo razporedimo po sadilni jami in jih zasujemo z dvema vedroma komposta ali dobre vrtne zemlje. Ob zasipavanju sadiko rahlo stresemo, da se substrat vleze med korenine. Ko so pokrite, jih rahlo pohodimo, da iztisnemo zrak. Pazimo, da cepljeno mesto, ki nam ga pokažejo v drevesnici in je običajno v obliki črke omega ali V, gleda nekaj centimetrov iz zemlje. Sadiko do konca zasujemo s preostankom zemlje, široko v kolobarju potrosimo še pol kilograma mineralnega gnojila in pol samokolnice hlevskega gnoja ter vse skupaj prekrijemo z zemljo. Oblikujemo skledast kolobar, v katerega zalijemo 10 do 20 litrov vode. Zalivanje naj bo izdatnejše, če sadimo v suho zemljo, še posebno pa pri spomladanskem sajenju. Sadiko privežemo ob količek. Uporabimo prožno vezivo in zavežemo v obliki osmice, ki dopusti, da se sadika pozimi še malo sesede. Oreha ni treba saditi v mrežo proti voluharju, saj mu korenine zaradi obilice grenkih taninov ne teknejo. Pozabiti pa ne smemo na srnjad, ki mlado sadiko zelo hitro najde. Če ni zavarovana, si ob njo drgne rogovje in povzroči velike in globoke rane, zaradi katerih lahko komaj posajen oreh tudi propade. Če sadimo na ograjen vrt, je skrb odveč, sicer pa vzamemo dodatna dva ali tri količke, jih čvrsto in dovolj globoko zabijemo kakšnih 10 cm stran od sadike ter vse skupaj na treh mestih po višini zvežemo z žico. Še bolje bo, če okrog ovijemo in pritrdimo žično pletivo.

Med letom skrbimo, da je kolobar okrog sadik vedno prerahljan in čist. Pokrijemo ga s travnato zastirko, ki bo zadrževala vlago in zavirala rast plevela. Sredi aprila se odločimo, kako visoko deblo naj bi imelo naše drevo. Na vrtu ali dvorišču bomo pod njim hodili, morda tudi vozili ali parkirali avto, zato naj bo deblo visoko vsaj dva metra. Običajno posadimo nižjo sadiko, zato prvo leto poskrbimo, da še raste v višino. Najlepšo mladiko, ki bo odgnala v vrhu sadike, med letom privezujemo navpično ob oporni količek. Ob dobri oskrbi – predvsem zadostni in stalni vlagi ter dognojevanju z dušikom (konec maja potrosimo po dreves­nem kolobarju pest dušičnega gnojila) – bo do jeseni zrasla dovolj visoko, da jo bomo naslednjo pomlad prikrajšali na 2,2 metra. Potem bomo oblikovali kotlasto krošnjo s tremi do štirimi ogrodnimi vejami (standardne sorte, kot sta 'Franquette', 'Elit') ali vreteno z močno sredinsko osjo in spiralasto razvrščenimi ogrodnimi vejami (novejše sorte, kot sta 'Fernor', 'Lara').

Najpogostejše težave in kako ukrepati

Pri mladem drevju navadno še ni težav z boleznimi in škodljivci, tako da lahko glavno skrb namenjamo vzdrževanju čiste površine okrog sadik, dognojevanju z dušikom in gojitveni rezi. Če imamo v soseščini kakšne stare orehe, ki so navadno precej dovzetni za bolezni in gostijo tudi nekatere škodljivce, se bodo ti sčasoma naselili tudi pri nas. Pozorni bomo predvsem na orehovo črno pegavost, na orehovega zavijača in rjavo pegavost orehov. Pri rodnih drevesih pa bo največ težav z orehovo muho. Orehovo črno pegavost ali ožig povzroča bakterija Xanthomonas arboricola pv. juglandis, napada pa vse zelene dele oreha, od mladik, cvetov, listov do plodov. Napadeno tkivo počrni, se zmehča in je rahlo vlažno na površini. Črne pege na listih so oglate in obdane z rumeno. Pegavost in propadanje tkiva povzroča tudi orehova rjava pegavost, ki je glivičnega izvora (Gnomonia leptostyla), le da so tu pege okroglaste, rjave s sivobelkasto sredino (micelij). Največ škode naredi na listih in plodovih. Sorte, ki pozno brstijo, so za obe bolezni manj občutljive od zgodnejših, zato lahko že z izbiro odpornejše sorte vplivamo na poznejše zdravstveno stanje dreves. Pomembno vlogo ima tudi rastišče. Če bo drevo z vseh strani obdano z objekti, preblizu gozda ali če ga bomo posadili v kak­šno kotanjo, kjer ne bo nobenega kroženja zraka, se bo na listju dolgo zadrževala vlaga in bo tudi bolezni več. Tudi slabo prehranjena drevesa, ki jim primanjkuje kalija, ali z dušikom pregnojeni orehi so bolj dovzetni za bolezni.

Ko se kljub upoštevanju naštetih agrotehničnih ukrepov bolezni in škodljivci pojavijo, je treba ukrepati. Od bakterijske pegavosti počrnele vrhove mladik porežemo in zažgemo. Enako storimo s počrnelimi plodovi in listi, ki jih je napadla rjava pegavost. Naslednjo pomlad drevesa poškropimo z bakrenim pripravkom champion WP-50. S škropilno brozgo v 0,25-odstotni koncentraciji jih temeljito operemo v času brstenja, ko iz brstov na vrhovih enolet­nih poganjkov pogledajo prvi zeleni listi. Škropljenje ponovimo čez dva do tri tedne. Pri mladem orehu, pri katerem občutljive, še nerodne mladike intenzivno rastejo v maju, pa tudi v avgustu, uporabimo baker še v drugi polovici poletja. Rodna drevesa varujemo do začetka julija, ko luščina plodov že oleseni in bolezni več ne povzročajo velike škode. Od škodljivcev se na mladih orehih lahko naseli orehov, pa tudi jabolčni zavijač. Prepoznamo ju po listih, ki se na konicah vihajo navznoter. Če jih odvijemo, najdemo gosenico. Take liste porežemo in zažgemo. Pri rodnem orehu lahko največ težav pričakujemo zaradi orehove muhe (Rhagoletis completa Cresson). Velika je približno pol centimetra, ima rumenkasto rjavo telo z bledo rumenim ščitkom. Krila so svetla s štirimi črnimi prečnimi črtami, od katerih sta zadnji dve združeni v obliki črke V. Prezimi v obliki bube v zemlji, od koder pride na plano sredi julija. Jajčeca odlaga tik pod povrhnjico zelene lupine. Škodo delajo ličinke, žerke, ki v zeleni lupini vrtajo zavite rove in meso lupine spremenijo v zdrizasto gmoto. Pri tem se sproščajo tanini, zaradi katerih počrni olesenela luščina, vlezejo pa se tudi skozi šiv na plodu in so krivi za to, da so jedrca grenka, črna, pogosto neuporabna. Povrhnjica zelene lupine ostane cela in se zasuši na luščino, potem ko ličinke zapustijo plod. Proti orehovi muhi se borimo z različnimi agrotehničnimi ukrepi. Najprej je treba škodljivca na drevesu prepoznati in ugotoviti, kdaj se pojavi. Za to uporabimo rumene plošče, premazane z močnim lepilom, na katere se muha prilepi. Kot najbolj učinkovit ukrep doslej se je pokazalo prekrivanje tal pod krošnjami. Primerna je kakršnakoli ponjava, ki prepušča vodo in je dovolj čvrsta. Pritrdimo jo pod krošnjo oreha, s čimer preprečimo, da bi muha prilezla iz tal. Priporoča se tudi odstranjevanje in uničenje napadenih plodov, še zlasti če padejo na tla, ko so v počrneli lupini še žive ličinke. Eden izmed ukrepov je tudi prekopavanje tal pod drevesom, in to jeseni, takoj ko pospravimo orehe in je škodljivec še bolj na površini. Mogoča je tudi kemijska zaščita s pripravkom calypso SC 480. Ko na rumeni plošči najdemo nekaj muh, drevo poškropimo v odmerku 0,025 ml/ha.