Ribezi v domačem vrtu: zdravilna moč s severne poloble

V preteklosti se je na starih kmečkih in mestnih vrtovih vedno našel prostor za gojenje ribezov. Rasli so kot samostojni grmi ali v živih mejah. Na sodobnih vrtovih jih je vedno manj. Razlog za manjšo priljubljenost lahko iščemo predvsem v kakovosti ponujenih plodov. Pridelovalci pri gojenju zanemarijo nekaj zelo pomembnih dejstev, ki jih je nujno upoštevati, če želimo imeti kakovosten pridelek. Med prvimi je dejstvo, da je življenjska doba ribezov omejena, da moramo grme vsako leto primerno obrezovati, gnojiti in varovati pred škodljivimi organizmi. Pomembno je celo to, da grozde obiramo pravilno, ob pravem času in s tem rastlini ne povzročamo škode.

Gojenje črnega ribeza

Življenjska doba črnega ribeza je od 15 do 20 let. Posamezni grmi živijo dlje, vendar začne v starosti rodnost močno upadati. Stalen in kakovosten pridelek vzdržujemo z vsakoletno rezjo, ki temelji na izrezovanju starih rodnih vej. Kakovost in količina pridelka na posamezni rodni veji začneta upadati po tretjem letu starosti. Zato veje, starejše od treh let, redno izrezujemo. Pri črnem ribezu so najbolj rodni od 30 do 50 cm dolgi poganjki, ki izraščajo iz starega lesa. Črni ribez je delno samooploden, zato je prisotnost več sort v nasadu zaželena.

Gojenje črnega ribeza je zelo preprosto. Gojimo ga v obliki grma z 12 do 15 rodnimi vejami. Lahko ga tudi cepimo na zlati ribez in gojimo v drevesasti obliki. Ribez sadimo na dobro prehranjena, ne pretežka, rahlo kisla tla. Lega mora biti izrazito sončna. Sadilna razdalja med grmi je odvisna od intenzivnosti gojenja. Na domačih vrtovih naj ima grm vsaj dva kvadratna metra prostora. Gostota sajenja je seveda odvisna tudi od sorte. Pri črnem ribezu se namreč zelo razlikujejo v načinu razraščanja. Nekatere so pokončne, s šibkimi, tankimi in dolgimi rodnimi poganjki, druge z močnimi drevesasto razraslimi vejami. Spet tretje imajo povešave poganjke.

Kljub temu da so si plodovi zelo podobni, so razlike med posameznimi sortami velike. Sort črnih ribezov je zelo veliko. Med seboj se razlikujejo po načinu rasti, izraščanju vej, odpornosti na pozebo ter bolezni in škod­ljivce, obliki in velikosti grozda in jagod v grozdih, okusu in pridelku. Vsaka izmed navedenih lastnosti je izredno pomembna in ima svoj delež pri odločanju, katero sorto bomo sadili. V pridelovalnih nasadih imajo pri odločanju o tem zelo velik delež lastnosti rasti, na domačih vrtovih pa predvsem lastnosti plodov.

Sorte se med seboj izrazito ločijo po okusu. Pri starejših je prevladoval izrazito kisel, rah­lo trpek okus z značilno, pogosto tudi neprijetno ribezovo aromo. Prav ta aroma je razlog, da marsikdo že načelno zavrača črni ribez. Pri novejših sortah je delež sladkorjev višji, zato je okus skladen, arome pa zelo prijetne. Plodovi so izredno okusni, primerni za sveže uživanje. Grozdi novejših sort so dolgi in na dolgih pecljih, kar omogoča lažje in kakovostnejše obiranje. Med najbolj poznanimi so sorte titania, tsema, tenah, ometa in druge. Pridelek grma črnega ribeza je več kot za pol manjši od pridelka rdečega ribeza.

Gojenje rdečega in belega ribeza

Rdeči in beli ribez sta rastlini iste vrste, ki se razlikujeta le v barvi plodov. Življenjska doba grma je več kot dvajset let. Rodi na enoletnem rodnem lesu, ki izrašča iz starejšega lesa. Rodni poganjki so lahko dolgi ali kratki, podobni majskim kiticam in brstikam. Grozdi se razvijejo tudi iz rozet na starem lesu. Iz brstov na različnih tipih in starostih lesa pa se običajno razvijejo grozdi različne kakovosti. Na brstih iz starega lesa izrastejo kratki grozdi s kratkimi peclji in drobnimi jagodami, ki jih je zelo težko obirati in so slabše kakovosti. Pri isti sorti iz brstov na mladem lesu izrastejo dolgi grozdi z dolgimi peclji in debelimi jagodami. Prav zato je pomembna primerna rez.

Za rdeči ribez je značilno zelo zgodnje cvetenje, zato cvetovi pogosto pozebejo. To se pokaže z osutim grozdom. Zaradi zapored­nega cvetenja vsi cvetovi zelo redko pomrz­nejo. Rdeči ribez je samooploden, zato rastline ene sorte ne potrebujejo opraševalne sorte. Osutost oz. tako imenovana prestreljenost grozda ni posledica slabe oplodnje, temveč zmrzali v fazi največje občutljivosti cvetov. Pridelek rdečega in belega ribeza je zelo visok, od 15 do 30 ton na hektar. Odvisen je od sorte in vzgojne oblike.

Za optimalno rast rdečega ribeza morajo biti tla lahka do srednje težka, rahlo kisla in srednje založena s hranili. Lega za nasad mora biti sončna in nepozebna. Ob pripravi rastišča je treba upoštevati priporočilo, da površine za nasade grmovnatih rastlin pripravljamo pravočasno. Če nameravamo ribez gojiti v obliki grma, moramo sadike posaditi dovolj globoko, to je od 3 do 5 cm globlje, kot so rasle v drevesnici ali kontejnerju, da lahko razvijejo rodne poganjke iz spodnjih bazalnih ali koreninskih brstov. Če nameravamo ribez gojiti v obliki ozkega vretena, pa ga sadimo bolj plitvo. Drevesasti rdeči ribez, cepljen na podlago, sadimo plitvo, da se izognemo izraščanju talnih poganjkov. Sadimo lahko tudi na folijo in se s tem izognemo plevelom. Uporabimo lahko različne folije. Najbolj je primerna zelo obstojna protiplevelna folija, ki ob ustrezni oskrbi zdrži tudi več kot deset let. Pomembno je, da je ob košnji ali drugih opravilih ne natrgamo ali kakorkoli poškodujemo. Na vrtovih oz. rastiščih s težjimi tlemi priporočam sajenje grmov vseh jagodičastih rastlin na višji greben (od 15 do 25 cm). S tem ukrepom se izognemo odmiranju korenin zaradi vlažnih in težkih tal. Odmiranje korenin je ena najpogostejših bolezni jagodičastih rastlin.

Rdeči ribez gojimo v obliki grma ali v opori (špalir). Opora za rdeči ali beli ribez je lahko iz lesenih ali betonskih stebričkov s po dvema žicama. Visoka naj bo 180 cm do 200 cm, žici pa naj bosta na višini približno 50 cm in 150 cm. Lahko napnemo še eno vmesno žico. Sadilna razdalja med posameznimi rastlinami naj bo od 35 do 75 cm, odvisno od tega, ali bo ob opori eno-, dve- ali trivejni grm. V klasično vzgojenem grmu pri rdečem ribezu pustimo največ 12 do 15 rodnih vej.

Zgodnje sorte rdečega ribeza začnejo zoreti v sredini junija. Med najbolj poznanimi sta jonkheer van tets in junifer. Srednje poznih sort je zelo veliko. Med najbolj razširjenimi je za rdeči ribez relativno zgodnja sorta rovada, ki se odlikuje v številnih dobrih last­nostih. Najbolj pozna je sorta heinemane rote spätlese, ki zori v začetku avgusta in je posebna v vseh pogledih.

Med belimi ribezi je ponudba sort zelo velika. Najbolj so razširjene stare sorte weiss versailer in white perle. Med najbolj zanimive sodijo sorte werdavia in zitavia ter slovaška sorta blanka.

Rdeči in beli ribez sta pogosto plen ptic, zato je treba grme, posebno v bližini gozdov, prekriti z mrežo proti pticam.

Sestava plodov

Plodovi jagodičja so zelo bogati z vitamini in mineralnimi snovmi. Od vitaminov je najbolj zastopan vitamin C, ki ga je pri črnem ribezu 150 mg, pri rdečem 45 mg in pri kosmulji 28 mg na 100 g svežih plodov. Po količini vitamina C črni ribez zaostaja samo za šipkom in za sedem- do osemkrat presega sadne vrste iz skupine citrusov, za približno 10-krat jabolko in celo za 100-krat grozdje. Med minerali sta najbolj zastopana železo in kalcij. Železa je največ v črnem ribezu, kar dvakrat več kot v rdečem. Prav tako je največja vsebnost kalcija v črnem ribezu, kar dvakrat več kot v rdečem ribezu ali kosmulji.

Mnogi ljubitelji sadja v zadnjih letih odkrivajo in se navdušujejo nad novimi sadnimi vrstami in sortami, pozabljajo pa na stare, že dolga desetletja preizkušene. Nedvomno med te sodijo ribezi, predvsem črni, ki so s svojo bogato sestavo plodov in okusov res­nično pravo zdravilo, ne le živilo.