Zaščita sadnega drevja: Natančen čas škropljenja

O tem, kako obvladujemo bolezni in škod­ljivce na domačih sadnih drevesih, smo se pogovarjali z Romanom Mavcem, vodjo Poskusnega sadovnjaka Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS) na Brdu pri Lukovici. Veliko sodeluje z ljubiteljskimi sadjarji, zato njihove težave in razmišljanje dobro pozna. V pogovoru se je omejil na res najnujnejše varstvo s fitofarmacevtskimi sredstvi (FFS), takrat, ko bi bil pridelek zelo okrnjen ali bi zaradi bolezni lahko drevo celo propadlo. Svetoval je zaščitna sredstva, katerih uporaba je razmeroma preprosta, kljub temu pa zahteva znanje in natančnost. Ker nekatera FFS, ki jih omenja (tudi nekatera, dovoljena v ekološkem sadjarstvu), niso naprodaj brez izkaz­nice, ki dokazuje opravljeno usposabljanje o uporabi FFS, vrtičkarjem toplo priporoča, da opravijo tečaj. Ne samo zaradi dosegljivosti teh pripravkov, še bolj zato, ker bodo s pridobljenim znanjem veliko bolj ciljno ukrepali. Resnici na ljubo je ravnanja na pamet med vrtičkarskimi sadjarji veliko, ugotavlja.

Dostopnost FFS 
• Žvepleni pripravek: brez izkaznice, da smo opravili usposabljanje za rabo FFS, lahko kupimo količino, ki zadostuje za 10 litrov škropiva.
• Bakrovi pripravki: dostopni so z izkaznico; brez nje lahko kupimo listno gnojilo z bakrom, ki ima primerljivo zaščitno vlogo kot bakrovi fungicidi.
• Fungicid proti cvetni moniliji: dobi se le z izkaznico.
• Pripravek proti breskovi kodravosti: dobi se le z izkaznico.
• Insekticidi: dobijo se le z izkaznico; izjema je insekticid z izvlečkom rastline neem, ki pa zahteva zelo natančno uporabo po navodilih, da rastlini ne naredimo škode. 

Ko je škropljenje nujno, ne razmišljamo samo o pravilnih odmerkih in najprimernejšem času uporabe, temveč predvsem o tem, da je naš namen pridelati kakovostno, zdravo sadje brez kakršnihkoli ostankov FFS, poudarja Mavec. Poskrbeti moramo za svojo varnost in varnost vseh navzočih: tako drugih ljudi in živali v sadovnjaku in soseščini kot živih bitij, ki ohranjajo naravno ravnovesje in zdravje dreves (ne samo čebel). Z upoštevanjem navodil varujemo tudi druge rastline, tla in vode. Seveda je osnova pravilno prepoznavanje bolezni; če imamo premalo znanja, vzorec vedno odnesemo k strokovnjaku za varstvo rastlin ali v kmetijsko lekarno.

Vendar v prispevku ne bomo govorili samo o pravilni izvedbi nujnega škropljenja, prav toliko pozornosti bomo posvetili ukrepom, s katerimi lahko razmah bolezni in škodljivcev toliko obvladamo, da morda FFS ne bodo potrebna. 

Ukrepi, s katerimi omilimo težave  ali se jim izognemo

Uravnotežena rez: Pogoj zanjo je, da namenimo drevesu toliko prostora, kolikor ga potrebuje glede na svoje genske predispozicije. Pri tem so bolj kot lastnosti sorte pomembne značilnosti podlage, ki določa, kolikšna bo končna velikost drevesa. Ljubiteljski sadjarji pogosto želijo s premočno rezjo obdržati drevo majhno, da bi ga laže obvladali. V drevesu, ki ga na silo znižujejo ali mu z rezjo preveč zmanjšujejo obseg, pa se sprožijo naravni mehanizmi, s katerimi hoče spet osvojiti svoj življenjski prostor. Rezultat je še bujnejša rast, obilica sočnih novih poganjkov privablja insekte, z gostoto se zmanjšuje zračnost krošnje, zaradi česar se v njej zadržuje vlaga, idealno okolje za razvoj glivičnih bolezni. 

Da bi se temu izognili, sogovornik svetuje nakup sadik v specializiranih sadnih dreves­nicah, kjer nam bodo strokovnjaki svetovali primerne podlage za prostor, ki smo ga drevesu pripravljeni nameniti. Za primer navede podlage pri češnjah, pri katerih vrtičkarje pogosto »preseneti« velikost na pamet kup­ljene sadike. Žlahtna sorta češnje, cepljene na sejanec (semenjak), potrebuje od 7 do 8 metrov v premeru in višino od 5 do 6 met­rov, cepljene na šibko podlago (gisela 5) pa dosežejo od 2 do 3 metre premera in od 3 do 3,5 metra višine.

Pravila škropljenja 
• Škropimo praviloma zgodaj zjutraj in pred mrakom, ko so temperature nižje. Takrat rastline pripravek tudi najbolje sprejmejo.
• Posebno stroga so pravila uporabe insekticidov: škropiti lahko začnemo uro po sončnem zahodu in moramo nehati uro pred sončnim vzhodom. Insekticidov ne uporabljamo v času cvetenja vrtnin, sadnega drevja in okrasnih rastlin na vrtu.
• Pred škropljenjem pokosimo vso cvetočo podrast v sadovnjaku.
• Škropimo le v brezvetrju, da ne bi škropiva zanašalo drugam.
• Da bomo škropili, seznanimo soseda, če ima čebele, ga obvestimo o času škropljenja in uporab­ljenem FFS. 

Higiena v sadovnjaku: Najpozneje v zimsko-spomladanskem času oberemo vse suhe lanske plodove (mumije), ki so polne spor glivičnih bolezni in povzročajo okužbo novih poganjkov iz neposredne bližine. Zelo pomembno je, da med rastno dobo ob rednih pregledih izrezujemo obolele poganjke (primer jablanove plesni) in jih v vrečki odnesemo iz sadovnjaka, jeseni, ko odpade obolelo listje, pa ga pograbimo in odložimo na kompost. 

Čist kolobar pod drevesi: S tem da vso rastno dobo vzdržujemo plitvo okopan kolobar pod drevesi (kak meter premera), ne poskrbimo samo, da je drevo dobro preskrbljeno z vodo in hranili, temveč se izognemo poškodbam debla zaradi košnje, ki so vstopno mesto za bolezni, zaradi katerih lahko drevo tudi propade. Poleg tega okopana okolica debla od drevesa odvrača voluharja.

Izbor odpornih sort in sadnih vrst, s katerimi ni težav: Ker je v domačem sadnem vrtu ključen motiv veselje, ki ga imamo z doma pridelanimi sadeži, Roman Mavec svetuje, da poleg najpogostejših vrst, jablane, hruške, češnje, slive in breskve, posadimo tudi sadna drevesa, ki v naših krajih doslej nimajo težav z boleznimi in škodljivci: zelo dobro se obnesejo aktinidija, kaki in figa, ki jim v osrednji Sloveniji namenimo zavetno in dobro osončeno lego. Pri jablanah je za vrt ključna izbira proti škrlupu in jablanovi plesni odpornih ali tolerantnih sort; manj težav z breskovo kodravostjo bo, če namesto nektarin izberemo breskve, od teh pa so na to bolezen najmanj občutljive klasične stare sorte.

Skrb za pomočnike: Pri obvladovanju števila insektov, med katerimi so najpogostejše uši in gosenice, so nam v veliko pomoč pikapolonice, strigalice in ptice. V sadovnjak jih dodatno privabimo z namestitvijo prebivališč za žuželke in ptičjimi valilnicami. Preprosto skrivališče iz glinenega cvetličnega lončka, napolnjenega s slamo, zelo privlači pikapolonice in strigalice, ko niso aktivne. Pikapolonice odhajajo na plenilske pohode predvsem podnevi, odrasla pospravi od 20 do 30 uši na dan, še bolj pa so požrešne njene lisaste ličinke. V nasprotju z njimi se strigalice (škarjice), ki pri mnogih ljudeh zaradi nevednosti vzbujajo odpor, da jih želijo celo pokončati, na lov odpravljajo ponoči in prav tako pospravijo veliko škodljivih žuželk.

V gnezditvenem času je v sadovnjaku neprecenljiva pomoč vseh vrst siničk in poljskega vrabca. Zlasti slednji je, ko ima mladiče (kar štiri rodove na leto), izrazit žužkojed. Valilnice nameščamo na mesta, ki so varna pred mački, pomembno je tudi, da je odprtina čim više od dna. Za malo sinico naj bo premer odprtine 28 mm, za veliko sinico in poljskega vrabca pa 32 mm. Če je valilnica lesena, odprtino zaščitimo s pločevino, da je ne poveča detel, ki pleni mladiče.